11. junij, 2016 / Film/TV

Kino Otok 2016

Anja
Štuhec

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Priznam, moj letošnji postanek na Obali je imel nostalgičen pridih. Kino Otok je bil pred desetimi leti prvi filmski festival, ki sem se ga udeležil, takrat še zgolj kot cinefil. Leta 2006 je ta izolski kvazi odgovor na motovunski filmski festival v svoji tretji izdaji za sabo imel že post-cannsko gostovanje kasnejšega dobitnika zlate palme, Apichatponga Weerasethakula, in si je ustvaril solidni imidž glasnika azijske, afriške, latinsko-ameriške ter neodvisne ameriške in evropske kinematografije. Odraz tega sta bila program in seznam gostov tistega leta. Med drugim so se zavrteli filmi Lava Diaza, Petra Mettlerja, Jasmile Žbanić, Wernerja Herzoga, Matthewa Barneyja in Abolfazla Jalilija, polovica naštetih je prišla svoje filme tudi osebno predstavit, ob tem pa si lahko v mestu naletel še na ugledne filmske kritike in programske svetovalce kova Neil Young (Hollywood Reporter) in Olaf Möller (Cinema Scope, Film Comment). Festival je imel takrat tudi še tekmovalni program in zmagovalni film je bil uvrščen vredno kinematografsko distribucijo v Sloveniji.

 

Spomin je morda varljiv, dejstva niso – v desetih letih se je marsikaj spremenilo. Menjali so se ministri za kulturo, spremenili sta se finančna konstrukcija in količina razpoložljivih sredstev za tovrstni festival, z novimi festivalskimi ekipami so se preoblikovali programski koncepti, ki so bodisi sledili okoliščinam bodisi neodvisno od njih poiskali nove poti.

 

V Izoli filmi ne tekmujejo več, tudi barviti niso v enaki meri. Veliko večino programa 12. izdaje Kino Otoka so predstavljale evropske produkcije, edini afriški prispevek je bil film Jagnje (Yared Zeleke), edini azijski Piknik ob cesti (Gan Bi), edini latinsko-ameriški pa Toponimija (Jonathan Perel). Tematsko so bili letošnji filmi v sekcijah Letni kino Manzioli, Signali, Prijatelji, Dobri sosedje in Silvanov zaliv (v spomin na Silvana Furlana) implicitno ali eksplicitno politični, saj so se pretežno lotevali politike do beguncev oziroma tujcev, značilnosti etničnih skupnosti v njim lastnih okvirih, odnosom med spoloma oziroma vloge ženske v družbi, izvajanja pritiska oblasti in osamljenosti bolnega posameznika. Med gosti sta se med drugim znašla stara znanca festivala Želimir Žilnik in Peter Schreiner ter bolj sveži obrazi kot Eloy Domínguez Serén, Raitis Ābele ter Koridorjeva intervjuvanca Joaquim Pinto in Alina Marazzi.

 

Protiutež že omenjenemu programu so predstavljale tradicionalno popularni sekciji Videa na plaži in otroško-mladinske Podmornice, razstave lokalnih umetnikov, zabave ob svetilniku – in dve delavnici. Vzporedno s festivalom sta namreč potekali delavnica FrameWork v organizaciji platforme za razvoj filmskih projektov TorinoFilmLab in delavnica platforme za spodbujanje koprodukcijskega sodelovanja med Slovenijo, Hrvaško in Furlanijo – Julijsko krajino, RE-ACT. Omenjena dogodka sta zaradi svoje strokovne teže pravzaprav predstavljala vrhunec letošnjega dogajanja, kar je v intervjuju za Koridor izpostavila tudi programska direktorica Ana Cerar. Zato je toliko bolj škoda, da sta oba projekta – z izjemo dveh filmskih večerov z aktualnimi deli sodelujočih – potekala v ozadju. Nedvomno bi bilo zanimivo obiskati tudi kakšno predavanje ali okroglo mizo in slišati mnenja glede trenutnega stanja evropske kinematografije.

 

Obisk filmskega festivala je zmeraj podoben obisku mikrokozmosa, samozadostnega prostora-časa, ki obstaja vzporedno z resničnim svetom in v katerem veljajo druga pravila in vrednote. Zunanji opazovalec le stežka razume, da si festivalski obiskovalec ogleda 3–5 filmov dnevno, vmes pa razmišlja, piše ali se pogovarja o filmih. A v Izoli dobiš občutek, da je ta mikrokozmos izjemno majhen tujek v mestecu. Razen nekaj plakatov in ponekod postavljenih kažipotov do festivalskih lokacij ni nobenih znakov, da ob začetku poletne kopalne sezone poteka eden največjih filmskih dogodkov v Sloveniji. V kolikor se med novinarje, festivalsko ekipo, goste festivala in turiste na projekcije ne pomeša tudi kakšen domačin, ni nobene druge interakcije z lokalnim prebivalstvom kot recimo na Grossmanovem festivalu v Ljutomeru. Prav tako ni nobene integracije lokalnega gospodarstva v dogajanje, kot to recimo z okraševanjem izložbenih oken poteka na festivalu Diagonale v Grazu.

 

Kakorkoli že, Kino Otok 2016 se mi bo vtisnil v spomin s petimi stvarmi. S spoštovanjem, ki ga čutim do festivalske ekipe, ki vztraja in se z vsemi močmi trudi izpeljati najboljši možni festival za goste in obiskovalce. In s štirimi filmi:

Stroga konstrukcija Toponimije Jonathana Perela, esejskega dokumentarca o štirih plansko zastavljenih vaseh v Argentini, rahlo spominja na Jamesa Benninga in njegovo nemo seciranje naravnega in urbanega okolja. Perel ohrani koncept statičnega kadra in (domnevne) naključnosti dogajanja pred kamero, a njegovi kadri so veliko krajši ter s poudarjanjem skoraj identične simbolike, arhitekture in ritualov seveda prej predstavljajo uniformnost ideologije kot izjemnost dokumentiranega predmeta.

 

*** Local Caption *** Toponimia, Toponymy, Jonathan Perel, Argentinien, 2015, V'15, Dokumentarfilme

Toponimija

 

Laila Pakalnina, sicer priznana dokumentaristka, se v svoji tragikomediji o kolhozu, Zora, pokloni mitom sovjetskega mučenika Pavlika Morozova, sovjetske režiserske legende Sergeja Eisensteina in estetike sovjetskega filma. Ob tem ji uspe proizvesti film, ki osupne s svojo izbiro kadrov, perspektiv in premikov s kamero. Komičnost je subtilna, kritika ostra in vsak detajl je pomemben.

 

Ausma

Zora

 

Kdor uživa v dobri debati, bo navdušen nad filmom Akademija muz Joséja Luisa Guerína. Lepota in uporabnost poezije in umetniških idealov v vsakdanjem življenju sta na preizkušnji, ko prične profesor dejavno posegati v življenja svojih študentk. Končna destinacija je za protagonistke nekje onkraj utopije, pozoren gledalec pa bo ob tem prevpraševanju pristal v intelektualni katarzi.

Academia

Akademija muz

 

In nenazadnje 14 kolutov, omnibus 14 režiserjev, med drugim izolskega avantgardista Davorina Marca. V živo uglasbena simfonija mest je v svojih najboljših trenutkih spomnila na Dzigo Vertova, v svojih slabših pa na dejstvo, da je možno vsak filmski manifest zlorabit sebi v prid. A film, ki v dobi digitalne histerije spomni na veličastnost analognega, v tem primeru super 8mm filma, je vsekakor pohvale vreden eksperiment.

 

14 kolutov

14 kolutov

 

                         
13179182_757085124394598_2203680865185573229_n