Nek drug Odisej
Naslov: Odiseja (The Odyssey)
Režija: Christopher Nolan
Scenarij: Christopher Nolan
Fotografija: Hoyte van Hoytema
Montaža: Jennifer Lame
Glasba: Ludwig Göransson
Igralska zasedba: Matt Damon, Anne Hathaway, Tom Holland, Robert Pattinson, Lupita Nyong’o, Zendaya, John Leguizamo, Charlize Theron, Samantha Morton
Datum izida: 6. 7. 2026 (London), 16. 7. 2026 (Slovenija)
Ocena: 3,5/5
Filmske adaptacije Homerjevega epa Odiseja so stare skoraj toliko kot filmska umetnost sama. Da se je med njimi naposled znašla tudi različica Christopherja Nolana, se zdi skoraj neizogibno. Film je očitno njegov dolgoletni projekt: že v svojih prejšnjih delih je namreč raziskoval motive, ki so osrednji tudi v Homerjevem epu – vračanje domov, zvestobo, družinske vezi, čas –, hkrati pa ga grška mitologija spremlja že več desetletij. Dolgo je želel posneti film o trojanski vojni; sprva naj bi celo režiral film Troja (Troy, 2004), ki ga je nato prevzel Wolfgang Petersen.
Da je bila Odiseja za Nolana poseben projekt, razkriva tudi tehnična izvedba. Gre za prvi celovečerni film v zgodovini, v celoti posnet z IMAX kamerami, s čimer je Nolan uresničil željo, ki naj bi jo imel že od svojega šestnajstega leta. Ker so IMAX kamere izjemno glasne in okorne, je morala ekipa razviti posebne zvočno izolirane skrinje, igralci pa so med snemanjem pogosto stali tako daleč narazen, da so za ohranjanje očesnega stika uporabljali ogledala. Te tehnične omejitve so cena formata, ki snema na 70-milimetrski filmski trak in omogoča izjemno ločljivost slike, primerljivo z okoli 18K digitalno resolucijo.
Zgodbe Odiseje najbrž ni treba podrobneje obnoviti, velja pa poudariti, da Nolan od Homerjeve predloge večkrat zavestno odstopi. Največja sprememba zadeva naslovnega junaka, temu pa sledijo tudi drugi liki in deli zgodbe. Homerjev Odisej je namreč predvsem zvijačnež, ki se iz vsake zagate izvleče z bistroumnostjo, pri tem pa se brez večjih zadržkov postavlja po robu ljudem in bogovom. Če Homerjeva Odiseja pripoveduje o javnem človeku v odnosu z drugimi javnimi osebami, Nolanov film ponudi vpogled v junakovo notranje doživljanje in tako spremeni tudi perspektivo epa. Odisej se tako ne vrača na domačo Itako kot vladar, ampak se kot zasebnik vrača k ženi. Poleg tega ga Nolan preoblikuje v bistveno bolj introspektivnega junaka, ki ga preganjajo občutki krivde zaradi njegove vloge v trojanski vojni, v kateri je povzročil smrt in trpljenje neštetih nedolžnih ljudi. Nolan tako poskuša prek tega lika predstaviti alternativno realnost, v kateri so voditelji pripravljeni prevzeti odgovornost za svoja dejanja. Morda pa bi moral v današnjem času storiti prav nasprotno: ohraniti Odiseja kot moralno vprašljiv lik, ki velikokrat deluje na podlagi lastnih kapric ter zavoljo užitka in koristi. Tako bi režiser ostal veliko bližje Homerjevi predlogi, izognil pa bi se tudi prikazu svojih tipičnih moških protagonistov – zatravmiranih junakov –, ki mu jih mnogi očitajo. Tako bi bila tudi kritika sodobnega svetovnega ozračja subtilnejša in veliko bolj družbena, saj ne bi bilo premika v Odisejevo psiho.
V filmu so presenetljivi anahronizmi, ki so najočitnejši pri kostumografiji. Nekateri liki, na primer Odisejevi vojaki, Evmaj in drugi preprosti ljudje, so oblečeni v oblačila, podobna tistim, ki so jih nosili stari Grki, medtem ko so nekateri drugi liki, kot so Agamemnon, Telemah ali Lestrigoni, oblečeni v popolnoma sodobne, skorajda superjunaške oklepe, ki jim manjka barvitost dobe; v filmu omenjajo padec bronaste dobe, a v njem ne vidimo veliko bronastega. Posebno razočaranje je Agamemnonova čelada, saj se je ohranila njegova maska in bi se ji film lahko poklonil (morda pa je vretenc zlate barve na zadnji strani čelade prav ta poklon). Še en neroden anahronizem izreče Penelopa, ki citira zlato pravilo iz Biblije. Če smo pikolovski, nas zmoti na primer tudi uporaba besede veteran (stari Grki so sicer poznali pojem, ampak je bil praktično vsak odrasel moški veteran, zato se njihovo pojmovanje močno razlikuje od našega, beseda pa je latinskega izvora).
Izbira nekaterih igralcev je posrečena, spet drugih ne: Matt Damon kot Odisej odlično poosebi hkratno izčrpanost in moč lika, izvrsten pa je tudi preoblečen v berača, na prvi pogled nerazpoznaven, a še vedno izjemno samozavesten in nikoli pokoren. Najbolj prepričljiva sta Evmaj, ki ga igra popolnoma preobraženi John Leguizamo, in Samantha Morton kot čarovnica Kirka; oba igralca ustvarita prepričljiva, zelo človeška lika, medtem ko drugim igralcem, na primer Tomu Hollandu in Charlize Theron, likov ne uspe narediti popolnoma svojih in imamo zato občutek, da bi jih brez pretiranega manka zlahka zamenjal drug igralec.
Odiseja v ospredje postavlja tudi perspektivo ženskih likov, predvsem Penelope in Kirke. Obe pesti ista težava: njun glas ni enakovreden moškemu. Kirka reče, da ji vojaki ne bodo nič naredili, le če bo delala, kot ji ukažejo, otok Itaka pa je brez oblastnika, saj mora prestol zasesti moški – Penelopa zato meni, da bi prestol lahko zasedla sama, a ga ne more zaradi svojega spola. Film vključi tudi perspektivo Klitajmnestre iz Oresteje in v zelo kratkem času prikaže srž celotne Evripidove tragedije. Lupita Nyong’o igra tako Klitajmnestro kot Heleno, njeno sestro. Kljub vsemu temu se ne moremo znebiti občutka, da so ženski liki v filmu dolgočasni, enodimenzionalni in jih bolj kot ne določa le dejstvo, da niso moški, kar je tudi njihov osrednji in edini problem. Homer je ustvaril kompleksne ženske like, na primer Navzikajo in Areto, tudi Evripidova Klitajmnestra je izjemno živa in človeška, Nolan pa ne predstavi nobenega ženskega lika, ki ne bi bil tam samo zato, da bi pomagal Odiseju spoznati nekaj o sebi ali ga usmeriti domov. Tudi Kalipso ni več zapeljivka, s katero bi Odisej – ki pri Homerju večkrat prevara Penelopo – prostovoljno preživel leta in leta, ampak je združena z epizodo o Lotofagih in pomaga Odiseju predelovati krivdo, ki jo občuti zaradi svoje vloge v vojni.
Odiseja na poti domov vodi boginja modrosti Atena (Zendaya; še ena nenavadna izbira), ki ga ščiti v nevarnosti in mu svetuje. V filmu se Odisej z njo pogovarja v najtežjih odločilnih trenutkih. Ob teh delih pa se gledalcu najbolj zeha (kljub temu da triurni film sicer zelo hitro mine), saj so njune interakcije klišejske (Odisej v enem izmed zadnjih prizorov stegne roko, isto naredi Atena, nato pa v naslednjem kadru vidimo le še Odiseja, ki drži iztegnjeno roko v prazno) in velikokrat le razlagajo dogajanje (Atena na primer vpraša, kdo ne razume bliska, grmenja, morja, dežja, sonca in pove, da so skozi naravo prisotni bogovi, nato pa vsako bitko spremljajo močni bliski). V filmu bogovi hodijo med smrtniki in treba je biti pazljiv, saj so tudi berači lahko bogovi v preobleki; Atena je v človeški podobi prisotna med obleganjem Troje in umorijo jo istočasno z obglavljenjem kipa Atene, pred katerim stoji. Razuma ni več, ljudje so se postavili nad bogove, zato se jim bogovi kasneje maščujejo. Pravzaprav pa bi film deloval tudi, če se Atena v njem sploh ne bi pojavila, ampak bi naravne sile naznanjale prisotnost raznih bogov; potem ko Polifem toži k očetu Pozejdonu, je jasno, da se vojakom morje maščuje, kljub temu da se bog morja nikoli ne pojavi na platnu.
Film kljub temu da je prežet s prizori bitk, uspe tankočutno obravnavati predvsem temo zvestobe, ki jo lahko vidimo med Odisejem in njegovimi vojaki, v zakonski zvezi s Penelopo, v odnosu z njegovim psom in v povezavi z domoljubjem in izdajo domovine. Nolana nasploh fascinira trojanska vojna, zato je tudi njegova Odiseja preplavljena s prizori zavzetja Troje. Film se začne s posnetkom trojanskega konja – tega so dejansko zgradili za film –, ki je napol potopljen v vodi. Kasneje spremljamo še, kako je konj prišel v Trojo ter kako so Odisej in njegovi vojaki še prej v njem mukoma preživeli. Gre za zanimiv premik perspektive, saj smo do sedaj gledali trojanskega konja le od zunaj. Največja odlika filma je, da v mit o Odiseju Nolan vplete zgodbe iz raznih ciklov grške mitologije in s tem ne posname le Odiseje, ampak znaten del starogrškega mitološkega sveta, ki mu glasba Ludwiga Görannsona doda občutek temačnosti Hada in ritualnega priklicevanja muz.
Zato nas toliko bolj presenetijo odmiki od predloge, ki Odiseja naredijo v zasebnika in Ateno dobesedno počlovečijo, saj zgodbo banalizirajo. Ne moremo se izogniti dejstvu, da gre za hollywoodsko produkcijo, v kateri je treba vse razložiti in večkrat ponoviti, da podcenjeni gledalec ne bi česa pozabil, čeprav moramo Nolanu – kot vedno – priznati, da različne časovne in zgodbene preskoke odlično prepleta v kompleksno pripoved. Od adaptacije pričakujemo, da nam bo odprla nov pogled na predlogo, jo aktualizirala ali celo prevpraševala… Nolan poskuša narediti vse to, a precej prozorno: spremeni Atenino vlogo (in jo spremeni v žensko, ki pooseblja Odisejevo krivdo glede vojne), govori o padcu bronaste civilizacije in prek tega lik Odiseja počloveči z občutkom krivde (in mu tako odvzame kompleksnost, ki jo ima pri Homerju, pri katerem velikokrat sploh ni lik, s katerim bi sočustvovali).
Nolanova Odiseja se kot samostojno delo sicer zdi celostna in zaokrožena; če jo razumemo kot adaptacijo, pa bomo v dvorano bržkone vstopili s previsokimi pričakovanji. Liki so namreč precej bolj poenostavljeni in črno-beli, številne epizode se prelevijo v koreografirane spektakelske boje, konec pa je spremenjen na način, ki se zdi preveč ambiciozen.
Uredila: Iva Katušin
Lektorirala: Tinkara Jukič
