Smrt tablicam, živele igrače!
Naslov: Svet igrač 5 (Toy Story 5)
Režija in scenarij: McKenna Harris, Andrew Stanton
Glasovi: Joan Cusack, Tim Allen, Tom Hanks
Datum izida: 19. junij 2026 (ZDA)
Ocena: 4/5
V dobi rimejkov in franšiz, ki pogosto vztrajajo precej dlje, kot bi si želeli, je bilo vprašanje, »Zakaj za vraga sploh rabimo še Svet igrač 5?«, povsem legitimno. Tretji del namreč velja za enega najbolj popolnih zaključkov franšize v zgodovini (animiranega) filma – s prikazom, kako deček Andy izroči svoje ljubljene otroške igrače deklici Bonnie, je film popolno upodobil grenko-sladko resničnost odraščanja. Četrti del je upravičeno služil kot zaključek zgodbe o ustaljenem protagonistu, kavboju Woodyju. Toda Svetu igrač 5 je uspelo nekaj, česar ni pričakoval skoraj nihče: našel je razlog, zakaj mora obstajati. Če je bila franšiza od nekdaj zgodba o odraščanju, je zdaj postala zgodba o otroštvu, ki izginja.
Bonnie je zdaj stara osem let. Njena starša ji – v želji, da bi se lažje vključila v družbo vrstnikov, ki so zatopljeni v ekrane – kupita tablico po imenu Lilypad, krajše Lily. Gre za pametno napravo v ovitku žabice, katere namen je preprost: Bonnie naj bi pomagala sklepati prijateljstva. Lily (sprva) ni zlobnica. Pravzaprav želi Bonnie le najboljše. Ker pa svet razume skozi algoritme, sklepa, da je prijateljstvo mogoče ustvariti z nekaj kliki in nenehno digitalno prisotnostjo. Bonnie tako vse več časa preživlja pred zaslonom, njena najljubša igrača, kavbojka Jessie, pa medtem nemočno opazuje, kako igrače tako za Bonnie kot za otroke po celem mestu postajajo vedno manj pomembne.
V zadnjih letih vse pogosteje slišimo o tako imenovanih »iPad otrocih«. Izraz je pogosto uporabljen pokroviteljsko, vendar gre za zelo resničen problem. Vedno več raziskav opozarja na upad pozornosti pri otrocih, težave z zgodnjo pismenostjo in vse manj simbolne igre. Otroci niso nič manj domiselni kot nekoč, vendar jim je vse težje vztrajati pri zgodbi, slediti počasnejšemu ritmu ali preprosto – igrati se! A film tega ne spremeni v kulturno vojno med analognim in digitalnim, med »dobrim« in »slabim« načinom vzgoje otrok. Namesto tega pokaže nekaj precej bolj subtilnega: igrače niso ogrožene zato, ker otroci odraščajo (tega so že vajene), ampak zato, ker otroci (prvič) nimajo več časa zanje.
Ko Bonnie na Lilypad dobi povabilo, da prespi pri sošolki Chelsea, se zdi, da je njen načrt uspel. Jessie in konj Bullseye se skrivaj odpravita z njo v upanju, da bo Bonnie med igro s prijateljicami znova odkrila svoje igrače. Toda zgodi se ravno nasprotno. Ko Chelsea in druge prijateljice začudeno ugotovijo, da se Bonnie še vedno igra z igračami, jih ta v zadregi pošlje domov. Gre za presenetljivo boleč prizor, ker ne govori o otroku, ki bi prerasel igro, temveč o otroku, ki se svoje igre začne sramovati. Jessie medtem po naključju pristane na kmetiji svoje prve lastnice Emily – iste Emily, katere zgodba je pred več kot dvajsetimi leti strla srca gledalcev v Svetu igrač 2 (Toy Story 2, 1999). Tam spozna novo družino, med drugim deklico Blaze, ki se še vedno zna igrati z vso močjo otroške domišljije – in prav takšno prijateljico bi potrebovala Bonnie.
Jessiejina zgodba je čustveno središče filma. Njena eksistencialna kriza ob odkritju lastne nepomembnosti ni zgolj ponavljanje Woodyjevih dvomov iz prejšnjih delov, temveč nadaljevanje njene lastne zgodovine zapuščenosti. Šele ko Bonnie zaradi posmehovanja v skupinskem klepetu zavrne prijateljstvo z Blaze in se skoraj odreče Jessie, začne tudi Lily sama razumeti, da vseh človeških odnosov ni mogoče optimizirati in da je bila do igrač mogoče pregroba. To je prva in nemara največja odlika scenarija: film tehnologije ne demonizira, saj se mnogokrat izkaže za precej uporabno. Jessie na svoji poti namreč sreča pozabljene naprave preteklih desetletij: otroško kamero, GPS-napravo in nekoliko nespodoben duhovit pripomoček za navajanje na kahlico. Vse so bile nekoč vrhunec uporabnosti in otroške fascinacije, danes pa so obstale v predalu, ker jih je nadomestila ena sama večnamenska naprava. Lilypad tako ni le konkurenca igračam, ampak tudi naslednji korak v dolgi zgodovini tehnologije, ki nenehno izpodriva samo sebe. To je eden subtilnejših komentarjev filma. Če so bile stare naprave ustvarjene za eno samo nalogo – fotografiranje, navigacijo ali pomoč pri odvajanju od plenic –, Lilypad vse te funkcije združuje. Prav zato je tudi toliko močnejša. Ne tekmuje le z eno igračo, temveč postopoma prevzame prostor, ki so ga nekoč zasedali najrazličnejši predmeti, dejavnosti in načini igre. Simpatično pa je, da film teh zastarelih naprav ne obravnava kot relikvij ali tarč posmeha. Prav nasprotno – ravno one skupaj z igračami odločilno prispevajo k razrešitvi zgodbe in Jessie postopoma pokažejo, da niso nasprotnice, temveč neke vrste sodelavke.
Tudi Lilypad se na koncu ne spremeni v absolutno negativko, ampak prizna svojo zmoto ter pomaga Bonnie in Blaze skleniti resnično prijateljstvo. Podobno niansirani so tudi Bonniejini starši. Do tehnologije so sprva zadržani, a nato vendarle popustijo, saj jih je strah, da bo Bonnie izvisela še bolj kot dotlej. Hkrati pa (domnevno za razliko od drugih staršev) ostanejo prisotni, spremljajo njeno uporabo in dovolj hitro ukrepajo, ko opazijo, da zaslon nadomešča vse drugo. Film zato nikoli ne zdrsne v poceni nostalgijo ali moraliziranje. Sporočilo ni, da so tablice zlo, ampak da enostavno ne morejo nadomestiti igre. Morda je največja ironija filma to, da prihaja iz studia, katerega obstoj temelji na najnaprednejši računalniški tehnologiji. Pixar tako s pomočjo digitalne animacije posname enega najbolj prepričljivih argumentov za analogno igro.
Ob vsem tem film seveda ne pozabi na humor, ki je mestoma sicer očitno namenjen bolj odraslim kot otrokom. Woodyjev ponavljajoči se geg, da se očitno stara – pojavlja se mu sijoča pleša, nekoliko se mu zaokroži trebuh, vse težje dohaja mlajše igrače – je ena boljših samoironičnih domislic franšize. Edina pomanjkljivost pri tem ostaja – sicer popolnoma predvidljivo – vztrajanje pri t. i. straniščnem humorju. Pixar se mu tudi tokrat ne uspe povsem izogniti, čeprav sodobni otroški filmi že dolgo dokazujejo, da takšne bližnjice niso potrebne. Otroci se smejijo tudi subtilnejši komiki, vizualnim domislicam in dobro napisanim dialogom, tovrstni humor pa občinstvo prej podcenjuje kot zabava. A čeprav bi si ga želeli manj, si tu in tam vseeno ne moremo kaj, da se mu ne bi nasmehnili.
Odločitev, da se Svet igrač po treh desetletjih obstoja loti prav vprašanja zaslonov, se zdi za Pixar presenetljiva, a skoraj popolna. Franšiza, ki je nekoč govorila predvsem o tem, da otroci igrače prerastejo, zdaj natančno ujame nekaj še veliko manj prijetnega: da jih lahko digitalni svet izrine, še preden sploh dobijo priložnost, da postanejo del otrokove domišljije. To je precej bolj sodobna, pa tudi bolj boleča stiska. Jessie ni samo ena od igrač z eksistencialno krizo, temveč je simbol cele generacije zapuščenih predmetov. Film ne govori le o tablicah kot o novi grožnji, ampak o tem, kako hitro se otroštvo danes preoblikuje v nekaj, kar je bolj podobno nenehnemu potrošništvu vsebin kot igri. Včasih s(m)o otroci za navdušenje nad tehnologijo potrebovali enostaven pripomoček za kahlico. Danes vse to in še nešteto drugih funkcij živi v eni sami napravi, ki je vedno pri roki, vedno glasna in vedno pripravljena zapolniti vsak prosti trenutek. Ravno zato je tudi Lilypad tako dober filmski simbol. Ni samo tablica, ampak logika sveta, v katerem je vse zamenljivo, vse optimizirano in vse na voljo takoj.
Film seveda ne bo rešil krize otroškega pomanjkanja pozornosti ali pismenosti. Iskreno pa upam, da se je med projekcijo vsaj kateri od staršev za trenutek zamislil. Če je Svet igrač 5 kaj dokazal, je to to, da otroci ne potrebujejo (še ene) naprave, ki jim bo zapolnila čas. Potrebujejo predvsem dovolj časa in prostora, da se lahko igrajo. Potrebujejo dolgčas, ker je prav ta pogosto gonilna sila domišljije. Potrebujejo trenutke, ko jim ni treba ničesar gledati, klikati ali drsati po zaslonu, ampak lahko sami iz nič ustvarijo zgodbo. V času, ko se vsi bojimo, da otroci ne berejo dovolj, se ne igrajo dovolj in ne zdržijo dovolj dolgo pri eni stvari, je film, ki to temo vzame resno, skoraj nujen. Če smo v tretjem delu jokali, ker otroci svoje igrače nekoč prerastejo, peti del zastavlja precej bolj neprijetno vprašanje: Kaj, če jih naslednja generacija sploh nikoli ne bo potrebovala?
Uredila: Tinkara Uršič Fratina
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar
