• Datum objave: sreda, 8. junij 2016
  • Kino Otok: Alina Marazzi: »Če si ženska, ne moreš nikoli pozabiti, da si ženska. Če si moški, si pa samo moški, to je to.«

    Letošnji Kino Otok je v Izoli gostil italijansko režiserko Alino Marazzi, ki je najbolj znana po svojih filmih Tudi vrtnice hočemo (Vogliamo Anche Le Rose, 2007) in Za eno samo uro s teboj (Un’ora sola ti vorrei, 2002). Prvi je dokumentarni film o ženski emancipaciji in seksualnosti, predstavljen preko dnevnikov treh žensk, ki so svoje občutke zapisovale v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja. Drugi pa govori o režiserkini mami, ki je umrla, ko je bila Alina stara 7 let. Kolaž posnetkov njenih prednikov in mame skupaj z branjem odlomkov iz maminega dnevnika sestavi pretresljivo zgodbo o depresiji, materinstvu in odraščanju v ženski koži. Alina je za Koridor spregovorila o samem procesu svojega dela, o spremembah, ki bi se na področju ženske emancipacije še morale zgoditi, in o odgovornosti, ki jo čuti kot mama pri vzgoji svojega sina.

     

    Kje ste dobili dnevnike, ki ste jih uporabili v Tudi vrtnice hočemo?

    Dnevnike sem dobila iz arhiva v Italiji, ki zbira zasebne dnevnike običajnih ljudi. Gre za institucijo, ki je bila ustanovljena v majhnem mestecu v Toskani. Ljudje so tja pošiljali svoje dnevnike, dnevnike svojih dedkov in babic, svojih drugih prednikov ali pa tudi sodobnejše dnevnike različnih ljudi. Skratka, gre za različne dnevnike, ki so odličen vir zgodb običajnih ljudi. Tam sem naredila raziskavo za svoj film in poiskala osebne dnevnike žensk iz 70. let prejšnjega stoletja. Izbrala sem tiste, ki so se dotikali problematike seksualnosti, družbenih sprememb in ženskih pravic.

     

    Kako ste izbrali točno te tri dnevnike, ki ste jih izpostavili?

    Prebrala sem okoli 20 dnevnikov, pri čemer so mi bili v pomoč ljudje, ki delajo v arhivu in so mi predlagali najboljše dele pisanja. Točno te tri sem izbrala, ker so si bili med seboj precej različni, hkrati pa so bili lepo napisani, vsebovali so različne zgodbe žensk iz različnih delov Italije, torej s severa, iz centra in z juga Italije. Tudi obdobja so bila različna: eden je bil napisan konec 60. let, drugi sredi 70. in eden konec 70. To se mi je zdelo zelo zanimivo, saj so opisovali tri faze razvoja in sprememb.

     

    Iz filma Tudi vrtnice hočemo.

    Iz filma Tudi vrtnice hočemo.

     

    Kako ste se počutili, ko ste brali te dnevnike neznanih žensk?

    Bila sem zelo radovedna in očarana, pritegnili so me. Nisem imela problema z branjem tujih dnevnikov, saj sem že v svojih prejšnjih filmih delala z dnevniki, vključno s filmom Za eno samo uro s teboj. Lahko bi rekla, da imam izkušnje z branjem osebnih zapisov in izbiranjem pravih delov za zgodbo. Seveda sem stopila v stik z vsemi tremi ženskami, saj sem morala pridobiti njihovo dovoljenje. Sprva smo se samo pogovarjale, ko pa je bil film končan, smo se tudi srečale in lahko so si ga ogledale. Vzpostavile smo nek odnos, nisem le »kradla« njihovih zgodb.

     

    Kje ste dobili vse vizualne posnetke? Ste imeli že v naprej zastavljeno vizijo, kako želite, da dokumentarec izgleda na koncu?

    Ne, ne … Ideja je bila, da se dela montažo skupaj s pregledom arhivskih posnetkov. Ko sem si pogledala posnetke, sem jih kombinirala z različnimi žanri in različnimi tipi posnetkov. Rada sem sestavljala stvarne posnetke in animacijo ali eksperimentalne posnetke. Šlo je za precejšnji izziv, saj je bilo težko lepo uskladiti ves ta različni material. Pred samim montiranjem posnetkov sem seveda imela v glavi določeno idejo. Ko sem delala zgodovinsko raziskavo, sem si zapisovala podatke in določene problematike, nato pa sem jih kombinirala s posnetki, ki so se ujemali s problematiko, ki sem jo želela predstaviti. To se pravi seksualnost, pravica do splava, politična gibanja, ženske pravice in gibanja za osvoboditev itd. Hkrati pa sem delala še z dnevniki. Bolj kot sem raziskovala, si zapisovala in ogledovala stvari, bolj se je jasnila slika v moji glavi, kakšna bo struktura, nazadnje pa sem vse zapisala v obliki nekakšnega scenarija, ki smo mu sledili med samim montiranjem. Scenarija se nismo strogo držali, veliko smo spreminjali.

     

    Kdo je avtor posnetkov, ki jih lahko vidimo v Za eno samo uro s teboj?

    Vse posnetke je naredil moj dedek, ki je bil amaterski snemalec. Vsi posnetki so domači posnetki, ki jih je začel snemati pri zelo mladih letih, in sicer že v 20. letih prejšnjega stoletja. Gre za zasebno zbirko.

     

    Kako danes vidite svojo mamo? Kakšen odnos imate do nje?

    Zdaj sem sama mama (smeh). Hm, odnos, če to lahko imenujemo odnos, se je začel s filmom, saj pred tem ni bilo nobenega odnosa. Ni je bilo tam, odsotna je bila. Šele z njenimi posnetki in branjem njenega dnevnika je zame postala podoba. Pred tem ni imela glasu, ni imela obraza, ne telesa. Film je sestavil določene dele njenega bitja oziroma obstoja. Skozi film sem vzpostavila odnos z njo. Prej ga ni bilo in sedaj je.

     

    Prizor iz filma Za eno samo uro s teboj.

    Prizor iz filma Za eno samo uro s teboj.

     

    Sedaj, ko ste tudi sama mama, jo vidite drugače kot prej?

    Sedaj se lahko veliko bolj poistovetim s stvarmi, ki jih je pisala v svojem dnevniku. Med delanjem filma še nisem bila mama, po njegovem izidu pa sem dobila svojo prvorojenko in takrat sem lahko bolj razumela besede, ki sem jih prej brala v dnevniku.

     

    Ste od nekdaj želeli postati mama?

    Nikoli. (smeh)

     

    Kaj se je spremenilo?

    Ko je bil film končan, sem nenadoma spoznala, da je šlo morda za skriti strah ali kaj podobnega … Materinstva nisem jemala kot nekaj, kar bi bilo del mojega življenja. Nisem se mogla videti v vlogi matere, saj sem ravno delala film, kjer sem imela še vlogo hčerke. Vendar sem bila ob koncu filma že v poznih tridesetih letih, in pomislila sem, da če je kdaj čas za otroke, mora to biti sedaj. In tako se je zgodilo. Ni bilo zares načrtovano.

     

    Alina Marazzi s sinom. Foto: Boštjan Mejak

    Alina Marazzi s sinom.
    Foto: Boštjan Mejak

     

    Kaj mislite, da se še mora spremeniti ali izboljšati v odnosu družbe do žensk?

    Veliko stvari. Še vedno prevladuje neenakost in še vedno obstaja veliko nasilja nad ženskami. Ne govorim le o eksplicitnem nasilju, veliko je predvsem zavisti in odpora do žensk. Govorim o Italiji, seveda, kjer se moški ne znajo soočiti s tem, da so ženske emancipirane in da so že dolgo časa nazaj začele svoj boj za emancipacijo. Od 70. let dalje se je veliko spremenilo v zakonih in v pravnem pogledu, v zasebni sferi pa se še vedno občuti nesprejemanje s strani moškega dela družbe. Moški so se znašli v krizi in njihov način za izražanje te krize je nasilje nad ženskami, ki je prisotno tako v fizični kot v psihološki obliki, slednja je nekoliko bolj skrita. Čaka nas še dolga pot.

     

    Kako bi po vašem mnenju lahko prišlo do sprememb?

    (Globok vdih). Z veliko dela in z veliko željo po spremembah z obeh strani. Moški se morajo začeti zavedati problema in si spremembe tudi sami želeti, medtem ko je odgovornost žensk, da se ne podrejajo določeni tradicionalni vlogi, ki jim je predpisana. Same se morajo boriti in poskusiti spremeniti stvari, tudi v svojem zasebnem življenju, drugače se nič ne bo spremenilo. Kot mati otroka moškega spola je to nekaj, o čemer razmišljam vsak dan. Kako lahko vzgojim svojega fantka tako, da bo v prihodnosti drugačen moški in bo spoštoval ženske? To je velika odgovornost. Težje je kot biti mama ženski, saj moja deklica sedaj že ve, kakšne so njene pravice in kaj pomeni biti ženska. Če si ženska, ne moreš nikoli pozabiti, da si ženska. Če si moški, si pa samo moški, to je to. Nihče te ne bo motil na ulici, ker si moški. Če pa si ženska, je velika možnost, da boš videna kot žival ženskega spola in ne kot oseba. Težko je, ta miselnost je tako radikalno zasidrana v naših možganih, tradiciji in je tudi navsezadnje biološko pogojena. Mislim, da sem realistična in ne samo pesimistična (smeh).

     

    Glede na statistike so ženske trikrat bolj dovzetne za depresijo kot moški. Mislite, da je to povezano z družbenim dojemanjem žensk?

    Ja, hkrati pa tudi s fizično konstrukcijo. Veliko žensk postane depresivnih po rojstvu otroka. Zelo težko je namreč sprejeti takšno spremembo v svojem življenju in materinstvo lahko prinese izgubo identitete. Ne moreš več početi stvari, ki si jih lahko včasih, tako zase kot za službo. Skrbeti moraš za nekoga drugega in zdi se, da se veliko stvarem odrekaš. Ena od vlog, ki jih družba pričakuje od žensk, je tudi naloga, da skrbi za svoje stare starše. Tukaj ne govorim samo za Italijo, povsod je tako. Najprej mora ženska dobiti moža, potem skrbeti zanj in za svoje otroke, ko pa otroci odrastejo, mora poskrbeti še za starajoče se starše. Ta del ni tako družbeno prepoznan, čeprav se dogaja po celem svetu. Je funkcija, ki je ženskam dodeljena in za katero ji družba ne prizna nobene vrednosti, vzamejo jo kot samoumevno in se niti ne zavedajo, da je temu tako. Vse to »nevidno« delo, ki ga opravljajo ženske, dovoljuje moškemu delu prebivalstva, da lahko s svojim življenjem nadaljuje nemoteno.

     

    Delate na kakšnem novem filmu?

    Ne, trenutno ne. Razmišljam o novih projektih, nekaj pišem, ni pa nekega specifičnega projekta, ki bi se mu trenutno posvetila. Vedno nekaj počnem, nekaj ustvarjam, sem pa trenutno na točki, ko generiram ideje za novo ustvarjanje. Res je, da večino časa delam na ženskih tematikah. Zdi se mi pomembno, da se osredotočam na ženske zgodbe, ker morajo biti povedane. Ljudje me sprašujejo, zakaj vedno govorim o ženskah, kje so moški v mojih filmih. Moj odgovor je: »Večino filmov, ki jih vidimo, ima moškega protagonista, ženska pa je nekje v ozadju.« V svojih filmih želim dati prostor ženski, da zavzame vlogo protagonistke, moški pa se pojavi v ozadju. Kje je problem?

     

    Avtor naslovne fotografije je Boštjan Mejak.

    Sorodni članki: