• Datum objave: petek, 10. junij 2016
  • Kino Otok: Joaquim Pinto: »Moški so zelo razvajeni in precej trapasti v svojem pristopu do življenja.«

    Kino Otok je v svoje goste povabil portugalskega režiserja Joaquima Pinta, ki se je predstavil s svojima dvema dokumentarnima filmoma, z Ribjim spevom (Rabo de Peixe, 2015) in Kaj zdaj? Spomni me. (E agora? Lembra-me, 2013), ter s svojim igranim prvencem Kamen v žepu (Uma Pedra no Bolso, 1988). Za Koridor je spregovoril o svojem otroštvu, svojih filmih in bolezni, iskanju pomena ter o naslednjem projektu, ki bo feministično obarvan.

     

    Ste prvič v Sloveniji?

    Ne. Prvič sem bil tukaj leta 1974 s svojim očetom. Gre namreč za leto portugalske revolucije, ko je padla diktatura in sem lahko šel prvič prosto ven, saj sem imel pred tem težave s policijo. Ko sem postal svoboden, je oče predlagal, da vzameva avto in se brez pravega načrta samo odpeljeva nekam. Obiskala sva celoten jug Evrope in nato pristala tudi v takratni Jugoslaviji, natančneje v Ljubljani, kjer sva preživela nekaj dni.

     

    Mi lahko zaupate, kakšne težave s policijo ste imeli?

    Ja, lahko, čeprav morda ni najbolj zanimivo. Vse se je začelo v mojih otroških letih, saj sem bil zelo trmast in nisem rad sprejemal ukazov. Takrat je bil na Portugalskem zelo reguliran sistem in v svoji naivnosti sem se mu upiral. V zgodnjih 60. letih se je začela kolonialna vojna med Portugalsko in njenimi kolonijami v Afriki. Gre za moje najzgodnejše spomine. Mlade ljudi so pošiljali v vojno v Afriko in pri petnajstih letih sem vedel, da me bodo poslali v vojno, ko bom star osemnajst. Izvedel sem, da obstaja skupina ljudi, ki je okupirala cerkev, kjer ima gladovno stavko proti vojni. Povedal sem staršem, da se jim bom pridružil, in odgovorili so mi: »To je tvoja odločitev.« In tako sem šel. Po treh dneh stavke je cerkev zavzela policija in aretirala vse udeležence, tudi mene. Od dneva moje aretacije, torej od 31. decembra 1971 dalje, sem imel veliko političnih težav s policijo. Ena izmed kazni je bila, da nisem smel potovati, dokler se ni leta 1974 vojna končala.

     

    V vašem dokumentarnem filmu Kaj zdaj? Spomni me. govorite o svojem življenju s HIV-om, za katerim se zdravite že dvajset let. Kakšen je občutek, ko film po treh letih od izida ponovno gledate na festivalu?

    Ne bom ga gledal, ker me jutri ne bo več tukaj. Nisem ga videl že kar nekaj časa. Vedno je čudno, ko vidiš samega sebe v filmu. Si ti, ampak hkrati nisi ti. Mislim, da še vedno nimam dovolj distance do filma, da bi ga lahko hladno gledal in pri filmu je to res zelo pomembno. Lahko si predstavljaš, da sem se ga precej nagledal med montiranjem, vendar pa si ga nisem več ogledal, odkar je bil končan. Filma je konec, končan je in ima svoje življenje. Ne pripada mi več. Raje si ogledam filme koga drugega (smeh).

     

    What-Now-Remind-Me-images-aea84b66-ca75-411f-89d2-ad5e3db05b3

    Prizor iz filma Kaj zdaj? Spomni me.

     

    Še vedno iščete pomen?

    Še vedno iščem pomene in nisem prepričan, da bom našel pomen na tak način. Zdaj se mi zdi, da je iskanje bolj pomembno od tistega, kar najdeš oziroma vidiš. Mislim, da gre za eno najbolj nevarnih idej, da je iskanje pomena kot plezanje po lestvi, kjer nekam prideš. Mislim, da nikoli ne prideš do ničesar, imaš samo majhen trenutek v času in prostoru. Si nekaj malega, ki obstaja le kratek čas, sredi nečesa velikega. Ljudje imamo tendenco, da se v naši družbi nočemo soočati s smrtjo iz oči v oči. Radi ignoriramo smrt in skrivamo ljudi, ki so bolni. To je napaka.

     

    Ste se kdaj počutili, kot da vas skrivajo?

    Pred seboj se ne moreš skriti. Lahko se umakneš iz družbenega kroga, vendar se moraš soočiti s tem, da si bolan in dejstvom, da si tukaj. Pred tem se ne moreš skriti.

     

    Kako ste se odločili, da želite posneti dokumentarni film o življenju ribičev, Ribji spev?

    Bilo je zelo preprosto. Kot otrok sem živel v ribiški vasici, tako da sem v rosnih letih spoznal to skupnost in življenje ribičev. Na mojo odločitev ni vplivalo samo to, da sem se spoprijateljil s temi ljudmi, da sem poznal njihovo življenje in delo, temveč tudi to, da sem hotel pokazati, kako delo oblikuje njihova telesa. Na primer, če vidiš slike Michelangela in če pogledaš telesa, ki jih je narisal, gledaš telesa, ki jih je oblikovalo delo, bili so delavni ljudje. Sedaj pa poglej ljudi okoli sebe danes, v tem razvitem svetu. Imaš ljudi, ki delajo za svoja telesa tako, da gredo v fitnes, ker želijo izpolniti neke lepotne standarde, vendar gre za manufakturno stvar. Ni naravno. Notranja lepota, ki jo vidiš v ljudeh, ker delajo stvari, ki jih imajo radi, je danes skoraj izginila. S tem filmom sem hotel pokazati, kako lahko tvoje delo oblikuje tako tvoje telo kot tvoj um.

     

    Kje ste našli energijo, da ste posneli ta dokumentarec? V Kaj zdaj? Spomni me. opisujete svoje slabo počutje in pomanjkanje energije, življenja ribičev pa delujejo precej naporna.

    Nisem razmišljal o tem, samo naredil sem ga. Ko danes gledam nazaj in se spomnim odločitev, ki smo jih sprejeli brez premisleka, recimo potapljanje v odprtem morju, kjer nimaš nobene asistence, se mi zdijo sedaj nekoliko nevarne, vendar takrat o tem nismo razmišljali. Za nas je bilo morda utrujajoče, vendar če pomisliš, da ti mladi ljudje to počnejo celo leto, potem razumeš, da je tvoj napor ničeln v primerjavi s tistim, kar delajo oni.

     

    Prizor iz filma Ribji spev.

    Prizor iz filma Ribji spev.

     

    V čem ste najbolj uživali med snemanjem?

    Morda v tem, da sem se zavedal, da so se z mojim delom začeli spraševati o stvareh, o katerih prej niso razmišljali. Da sem vplival na njihova življenja. Eden izmed ribičev se je namreč po tem udeležil tečaja mornarskih veščin in to mu je spremenilo življenje. Postal je profesionalni potapljač in sedaj potuje po svetu, dobiva službe v različnih pristaniščih ali kjer ga pač potrebujejo. Ko smo ga spoznali, je bil nekoliko izgubljen in ni točno vedel, kaj bi počel v svojem življenju, nato pa je našel nekaj, v čemer resnično uživa. Če ne bi bili tam, se to verjetno ne bi zgodilo. To je samo en primer.

     

    Glede na vaše filme se zdi, da imate radi dolge posnetke brez večjega posega montaže. Zakaj?

    Dolžina posnetka ni nekaj, kar bi bilo objektivno. Z montažo in urejanjem posnetkov se da v filmih zelo manipulirati, da se ustvari neka napetost in tako dalje. Jaz bi rad dal ljudem čas, da razumejo, kaj je pred njimi. Če pogledaš današnje ameriške filme in medije nasploh … vse se dogaja tako hitro, da na koncu ne vidiš ničesar. Gre le za manipulacijo tvojih čutov, vse je zlagano. Včasih moraš dati ljudem čas, da se znajdejo v posnetku, ne pa da dobijo samo vtis, kaj se skriva tam. Tako lahko ljudje dosežejo, kar jim kažeš, hkrati pa ne sme biti dolgočasno. Pred kratkim je mlad filmski režiser na neki projekciji filma izrazil svoje presenečenje nad tem, kako se vse zdi prav, čeprav je montaža tako napačna, ker časovno ni bila pravilno umeščena. Mislim, da ne obstaja pravilo, kakšna montaža je pravilna in zelo sem bil presunjen nad njegovo izjavo. Seveda je montaža pravilna. Pravilna je zato, ker je to režiserjev način, kako vidi čas.

     

    Vsi vaši filmi delujejo zelo naravno, niso dramatični. Kako ste prišli do takšnega stila snemanja?

    Morda gre za neko podzavestno reakcijo na čase, ko sem moral delati na filmih drugih ljudi. Moral sem biti del nečesa, kar je temeljilo na permisah: ustvarjanje drame, prikazovanje karakterjev skozi teatralne, pretirane reakcije … Nič nimam proti dramatičnim filmom ali melodramam. Obožujem režiserja Douglasa Sirka in njegovo delo, čeprav je verjetno moje nasprotje. Vendar pa sem imel problem s tem, da sem velikokrat delal na projektih, ki mi niso bili všeč, zdeli so se mi napačni. Bil sem del nečesa, kar zame ni imelo smisla in težko sem to prenašal. Bil sem kot tehnik, ki je moral izpolniti svoje delo. Bilo je v nasprotju z mojo intuicijo in zaradi tega sem trpel. Nisem mogel spati, nisem mogel jesti, bil sem depresiven ali pa sem se začel smejati brez razloga. Včasih, če mi film res ni bil všeč, sem si izmislil, da sem bolan in prosil sem, če me lahko kdo nadomesti, ker je bilo zame preveč boleče. Morda je to odgovor na tvoje vprašanje.

     

    Prizor iz filma Kamen v žepu.

    Prizor iz filma Kamen v žepu.

     

    Kaj so vaši načrti za prihodnost?

    Pripravljamo nov film. Ne vem še, kdaj bo izšel. Govori o določenih ženskah skozi zgodovino, ki niso našle svojega mesta in so se upirale družbenim pričakovanjem. Film je sestavljen iz dveh delov: prvi del bo zgodovinski, vendar ne bomo poskušali ponazoriti zgodovine. Prikazali jo bomo skozi zelo oseben pogled žensk. Drugi del pa se v celoti zgodi v enem dnevu. Protagonistka je mlado dekle, študentka, ki poleg študija dela za polovični delavni čas. Poskuša biti koristna, vendar ne ve, kako. Zdelo bi se mi pretenciozno od nas, če bi film označili za feminističen film, vendar na svoj način je.

     

    Zakaj bi se vam zdelo pretenciozno?

    Moški so zelo razvajeni in precej trapasti v svojemu pristopu do življenja. V filmu gre za pristop do življenja, ki ga razumeš samo, če se počutiš zatiranega v lastni koži. Če ti dam primer, poglejva gospele. Imaš tiste gospele, ki jih najdeš uradno v Bibliji. Obstajajo pa še besedila, ki niso bila vključena, vendar so zelo znana. Gre za zbirko nedokončanih besedil in nekaj delov manjka, vključno z začetkom. No, na koncu teh besedil, po Jezusovi smrti, je del, ki govori o tem, kako moški nočejo poslušati Marije Magdalene iz enega samega razloga: ti si ženska. Niso mogli verjeti, kako je lahko Jezus Kristus govoril z njo o pomembnih stvareh, o katerih niti z njimi ni spregovoril. Je zelo žalosten del besedila. Ampak tako zavračanje ženskega mnenja in pogovorov z njimi je tako kot takrat prisotno tudi danes. Zato bi radi nekaj spremenili, radi bi posneli film, ki bi pripomogel k reševanju te problematike.

     

    Avtor naslovne fotografije je Boštjan Mejak.

    Sorodni članki: