Sreča in žalost, ki prideta in odideta kakor oblaki, ki plujejo čez nebo

Shyam Selvadurai: Hecni fant
Založba: Društvo za teoretsko psihoanalizo
Leto izida: 2025
Prevod: Marko Miočić

Osemdeseta in devetdeseta leta so Šrilanko zaznamovala s še posebej burno in kompleksno plejado ekonomskih in političnih sprememb, v vrtincu katerih se začenja tudi pričujoči roman Hecni fant. Pisatelj Shyam Selvadurai na ozadju konfliktne krvave zgodovine šrilanške države pne zgodbo pronicljivega mladega fanta Arjieja, ki se že od zgodnjega otroštva sooča z dvojnim razvojnim dogajanjem – tako na osebni kot na državni ravni. Roman, ki bi ga na prvi pogled morda lahko označili za bildungsroman, saj popisuje razvoj malega Arjieja v času političnih napetosti in etnične diskriminacije, je razdeljen na šest poglavij, vsako od njih pa beleži enega od mejnikov protagonistove osebne kot tudi širše šrilanške usode. Že prvo poglavje z naslovom »Prašiči ne morejo poleteti v nebo« nas postavi v vrelišče dogajanja, v leto 1977, s katerim se za Šrilanko začne veliki val ekonomske liberalizacije in strukturnih reform, za malega Arjieja pa prvi koraki v svet diskriminacije in predsodkov. 

V prvem poglavju je protagonist postavljen pred novo realnost, zaznamovano s spolno delitvijo in družbenimi pričakovanji, ki ji botrujejo. Četudi željan dekliške družbe, v kateri se je pogosto igral nevesto, tj. uprizarjanje porok, v katerih je Arjie lahko zasedel vlogo neveste, je njegov svet v trenutku porušen ob povratku sestrične Tanuje v domovino. Prvič je soočen z oznakami, kot so peder, punčka in »hecnost«, ki je ne more razumeti: »Beseda ‘hecen’, kot sem jo razumel, je pomenila bodisi smešen bodisi čuden, tako kot v izrazu ‘kako hecno’. Vendar nič od tega ni ustrezalo pomenu, v katerem je to besedo uporabil oče, saj je bilo v njegovem tonu čutiti kanček gnusa.« Njegova domnevna »hecnost« postane simbol vsega, česar družba ne zmore ali tudi noče sprejeti. Arjie se mora tako že kot otrok naučiti, da je drugačnost nevarna, saj jo je mogoče kaznovati, zasmehovati ali nasilno preoblikovati. Otroške blaženosti je gladko konec, vsa prizadevanja Arjiejevih staršev pa od tega trenutka dalje usmerjena v prevzgojo mladega fanta s surovimi metodami, ki naj bi ga »pomožačile«. Že prva epizoda tako naslavlja eno ključnih vprašanj samega romana, in sicer vprašanje identitete, ki nastaja v protagonistovem odnosu do pričakovanj družine in družbe. Arjiejeva osebna identiteta je vselej razpeta med tem, kar sam čuti kot lastno naravno podobo, in tem, kar mu okolica narekuje, da bi moral biti. 

Spolna in etnična identiteta sta v delu medsebojno prepleteni. Selvadurai pokaže, da diskriminacija ni enoznačen pojav, temveč sistem, ki deluje na različnih ravneh. Arjie je kot Tamilec del etnične manjšine, hkrati pa je zaradi svoje spolne usmerjenosti izrinjen tudi znotraj lastnega kulturnega okolja. Lahko bi rekli, da se sooča z dvojno Drugostjo. Njegova izkušnja tako razkriva paradoks pripadnosti: posameznik je lahko hkrati del skupnosti, ki jo zatira večinska družba, in obenem žrtev predsodkov, ki obstajajo znotraj njegove lastne skupnosti. Roman s tem preseže preprosto delitev na zatiralce in zatirane ter pokaže, kako se mehanizmi izključevanja ponavljajo na različnih družbenih ravneh. 

Prav v tem se skriva tudi ena pomembnejših interpretacijskih razsežnosti romana: Arjiejeva »hecnost« in tamilska identiteta sta na simbolni ravni postavljeni v soroden položaj. Obe sta označeni kot drugačni, podvrženi nadzoru večine in morata za preživetje iskati načine prilagajanja, prikrivanja ali upiranja. Posameznik tako postane ogledalo države: tako kot Arjie ne more svobodno živeti svoje identitete, tudi Šrilanka ne zmore vzpostaviti prostora, v katerem bi lahko različne skupnosti sobivale brez strahu in nasilja. 

Drugo poglavje, »Tetka Radha«, pa razpre dve ključni podstati romana, ki z bralcem in protagonistom ostaneta do samega konca – to sta kritika utesnjujočih patriarhalnih norm in predsodkov o tem, kaj pomeni biti ženska, ter etnične napetosti, ki bodo Šrilanki v nadaljnjih desetletjih prinesle še veliko gorja in končale tudi marsikatero ljubezensko zgodbo. Kot pove že sam naslov, je v tem poglavju v ospredju tetka Radha, ki se po končanem študiju iz Amerike vrne v domovino, saj je prejela ženitno ponudbo. Zanjo se namreč zanima Rajan Nagendra, sin premožne tamilske družine, ki bi Radhi lahko ponudil finančno stabilnost. Arjie in njegova družina so Tamilci. Da je Tamilec tudi Rajan, je ključnega pomena. Ne gre le za konfliktnost lastne identitete – Arjiejevo družino pretresajo tudi etnični konflikti, ki Šrilanko zaznamujejo že vse od njene osamosvojitve od Združenega kraljestva leta 1948.

V letih po osamosvojitvi so Singalci, ki so gojili zamere zaradi domnevnega privilegiranega položaja Tamilcev v času britanske kolonialne oblasti, sprejeli vrsto ukrepov, s katerimi so skušali okrepiti svoj politični položaj na ozemlju. Tamilskim priseljenskim delavcem iz Indije so odvzeli volilne pravice, singalski jezik pa razglasili za edini uradni jezik države. Leta 1972 so državo iz Cejlona preimenovali v Šrilanko, budizem pa razglasili za vodilno državno religijo. Zaradi vse večjih etničnih napetosti je bilo leta 1976 pod vodstvom Velupallaija Prabhakarana ustanovljeno gibanje Osvobodilni tigri Tamilskega Eelama (LTTE), bolj znano preprosto kot Tamilski tigri, ki so se začeli zavzemati za ustanovitev neodvisne tamilske države na severu in vzhodu Šrilanke, kjer živi večina tamilskega prebivalstva. Leta 1983 je stopnjevanje vojaških akcij privedlo do šrilanške državljanske vojne, ki je trajala vse do leta 2009. Sredi zaostrenih razmer tako poroka tetke Radhe z drugim od snubcev, singalskim Anilom, ni bila mogoča. 

Za podobno nemogočo se izkaže tudi ljubezenska zgodba Arjiejeve mame in novinarja Daryla, ki je v ospredju tretjega poglavja, »Ne videti zla, ne slišati zla«. Daryl ni Singalec, je pa Burger, potomec nizozemskih kolonialnih priseljencev, ki so Šrilanko naseljevali od 17. stoletja dalje, in zato neprimeren snubec za Tamilko. Po njegovem povratku na Šrilanko mama z Darylom obudi preteklo romantično razmerje, ki pa je kratkega roka, saj je Daryl ubit v času obiska Džafne, kjer naj bi preiskoval mučenja in umore, ki so se dogajali v imenu etničnih konfliktov. Piše se leto 1981 in Daryl postane žrtev nemirov, v okviru katerih je bila požgana tudi knjižnica, v kateri so hranili več kot 97.000 knjig in rokopisov. Incident velja za enega najbolj nasilnih primerov etnično motiviranega uničenja knjig v 20. stoletju. 

Sam naslov poglavja pa se nanaša na budistični motiv treh opic mizaru, kikazaru in iwazaru, ki velijo, da dandanes ne smeš ne videti, ne slišati, ne govoriti zla. Potrebno se je potuhniti in ostati čim bolj neopazen in nevtralen, da se izogneš morebitni nevarnosti. Naslov zgodbe je mogoče razumeti tudi onkraj njegovega neposrednega budističnega pomena. Tri opice postanejo simbol družbe, ki se je naučila preživeti tako, da ne vidi, ne sliši in ne govori. S tem pisatelj postavlja v ospredje vprašanje molka, ki je v delu dvoumen: po eni strani je način samoohranitve, saj lahko posamezniku omogoči, da se izogne nevarnosti, po drugi strani pa je tudi oblika sodelovanja pri ohranjanju nasilja. Če nihče ne govori o krivicah, jih je mogoče lažje prikriti; če jih državni mediji zamolčijo, lahko nasilje postane skoraj nevidno. Daryl je zato pomemben tudi kot nasprotje logiki molka. Kot novinar poskuša videti in izreči prav tisto, od česar drugi odvračajo pogled. Njegova smrt pokaže, kako visoka je lahko cena resnice v družbi, ki jo obvladuje strah. 

Zastavljena intonacija se v nadaljnjih poglavjih, »Slabi izbiri« in »Dnevniku izgredov: epilog«, še stopnjuje ter razkriva nove in nove družinske skrivnosti, tragične zgodbe, napetosti, diskriminacijo in strah pred izgubo imetja, pravic, doma, dostojanstva. Družina kljub znatnem izboljšanju svojega ekonomskega statusa vse pogosteje in resneje premišljuje o odhodu iz države v Kanado ali Avstralijo, a oče se te možnosti otepa, vse dokler se stanje ne poslabša tako močno, da je pod vprašajem njihovo življenje. Primoranost družine, da zapustijo svojo državo, v ospredje postavlja tudi motiv doma. Ta je v romanu vse prej kot goli fizični prostor, saj širši simbol varnosti, družinske pripadnosti in občutka identitete. Arjiejev dom je sprva prostor otroške igre, družinskih odnosov in spominov, ki se postopno pretvarja v območje omejitev in nadzora, dokler ni na koncu dobesedno (in metaforično) uničen. Požig družinske hiše ni le posledica političnega nasilja, temveč je simbolična izguba vsega, kar je družina povezovala z občutkom pripadnosti. Ko družina zapusti Šrilanko, s tem zapušča tudi svoj jezik, kulturo, dom, preteklost in tudi del svoje identitete. Izgnanstvo je prikazano kot paradoksalna oblika preživetja, znotraj katere mora človek zapustiti dom, da bi lahko ohranil življenje, s tem pa izgubi prav tisto, kar dom napravlja za dom. Vsesplošni izgredi, nemiri, nasilje in poboji pa se odslikavajo tudi v razvojnem stanju protagonista, ki se v poplavi zunanjih tegob poskuša izoblikovati kot posameznik. Prelomni dogodek pri tem beleži poglavje »Najboljša šola, kar jih je«, v katerem spozna Soyzo, svojo prvo pravo ljubezen. Skupaj si jima v prostorih Akademije kraljice Viktorije kljub nenehnemu terorju učiteljev uspe izboriti lasten prostorček pod soncem, kjer lahko svobodno odkrivata svojo seksualnost. 

Na ozadju kaznovanja, nasilja in diskriminacije, ki se dogaja tako na ulicah kot tudi na šolskih hodnikih, protagonist prevprašuje pojme pravičnosti in enakosti, možnosti soobstoja ter sprejemanja vseh ljudi ne glede na spol, etnično pripadnost ali spolno usmerjenost. Premislek ga privede do ugotovitve, da vse sloni na sprevrženi dialektiki soodvisnosti tistih, ki imajo oblast, in tistih, ki so se jim prisiljeni podrediti: »Kako je mogoče, da nekateri ljudje odločajo o tem, kaj je prav in kaj ne, kaj je pravično in kaj krivično? Odvisno je bilo od tega, kdo je bil glavni; vse je bilo odvisno od tega, kdo je imel oblast in kdo ne.« Oblast je tista, ki premore sposobnost določanja, kaj je »normalno«, »pravilno« in »sprejemljivo«. To se najprej pokaže na ravni družine, ko starši poskušajo Arjieja s kaznovanjem in prevzgojo oblikovati po podobi »pravega« moškega, pozneje pa se pokaže tudi v širšem političnem kontekstu, v katerem večinska skupnost s pomočjo zakonov, institucij in nasilja določa položaj manjšine. Meja med družinskim in političnim prostorom se zabriše, mehanizem, ki Arjieju prepoveduje, da bi bil lahko to, kar je, pa je v svojem bistvu podoben mehanizmu, ki Tamilcem odreka enakovreden položaj v državi. V obeh primerih gre za nadzor nad identiteto in za poskus, da bi oblast določila, kdo sme pripadati in pod kakšnimi pogoji. 

Roman zato ni le zgodba o odraščanju, temveč tudi o moči. Arjie se skozi izkušnje postopoma nauči, da pravičnost ni vedno univerzalna kategorija, ampak jo pogosto določajo tisti, ki imajo moč. Njegovo spoznanje, da je vse odvisno od tega, »kdo je glavni«, predstavlja tako rekoč ključno interpretacijsko točko romana. Oblast se namreč ne kaže le v političnih institucijah, temveč tudi v družini, šoli, spolnih normah in vsakdanjih odnosih. Selvadurai tako pokaže, da je nasilje najbolj nevarno takrat, ko postane del vsakdanjega reda in ko ga družba začne razumeti kot nekaj normalnega, če ne celo upravičenega. 

Zadnje poglavje, »Dnevnik izgredov: epilog«, privede do fragmentiranega vrhunca, tako rekoč poročila s terena. Arjie v njem popisuje dogajanje od 25. julija do 27. avgusta 1983, ko družina izgubi vse: požgejo jim dom, oče je primoran zapustiti svoj posel, Arjie svojo prvo ljubezen, celotna družina pa vse, kar je poznala. Kri nemirov, o katerih se je dolgo le šušljalo, medtem ko so državni mediji molčali, v zadnji instanci zamaže tudi njihova življenja. Družina vendarle prebegne v Kanado, s tem pa za las ubeži ne le državljanski vojni, temveč tudi skoraj gotovi smrti. 

Zgradbena fragmentarnost romana je pri tem še posebej učinkovita, saj šest poglavij ne tvori le kronološkega zaporedja Arjiejevega življenja, temveč tudi postopno sestavljanje slike države, ki razpada. Posamezni dogodki so sprva videti kot osebne ali družinske tragedije, vendar se skozi celoto pokažejo kot del večjega sistema. Ljubezenske zgodbe, družinski konflikti, diskriminacija, medvrstniško nasilje v šoli in politični izgredi niso ločene teme, temveč različne pojavne oblike istega problema, tj. nezmožnosti sprejemanja različnosti. Prav zato je naslov romana Hecni fant mogoče razumeti ironično: »hecnost«, ki je bila sprva uporabljena kot zbadljivka oziroma žaljivka za Arjiejevo različnost, na koncu postane oznaka za družbo, ki je pripravljena zaradi razlik v spolu, spolni usmerjenosti ali etnični pripadnosti uničiti lastne člane.

Čeprav sem na začetku omenila, da gre za bildungsroman, strani pripovedi izkažejo, da gre za bistveno več kot zgolj spremljanje razvoja mladega fanta, ki se ob prehodu v odraslost sooča z različnimi vprašanji o spolnosti in identiteti. Je izrazita kritika vseh sistemov, ki posameznika reducirajo na eno samo identiteto. Arjie ni zgolj »hecni fant«, tako kot Rajan ni zgolj Tamilec, Radha ni zgolj ženska, ki naj bi se poročila z ustreznim moškim, Daryl pa ni zgolj pripadnik Burgerjev. Vsak od njih je kompleksna osebnost, ki jo družba skuša določiti z eno samo pripadnostjo. Selvadurai s tem opozarja. da se nasilje začne prav tam, kjer človeka nehamo razumeti kot posameznika in ga začnemo obravnavati kot predstavnika določene skupine. Narava protagonista povleče v sredo ključnih družinskih razprtij, na ozadju katerih Arjie postopno spoznava širšo realnost onstran svoje otroške sobe ali hiše svojih starih staršev. Svet, ki mu poveljujejo oblast, zakon močnejšega, (etnična) diskriminacija in terorizirajoče patriarhalne norme. Spoznava zgodovino svoje države, skupaj z njim pa jo spoznava tudi bralec. Tako delo ne prikazuje le konfliktnosti izoblikovanja osebne identitete, temveč tudi kolektivne identitete države.

Uredila: Lara Gobec

Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar