• Datum objave: nedelja, 29. maj 2016
  • Kino Otok: Ana Cerar: »S strokovne plati bo to zelo močna edicija.«

    Na 12. mednarodnem festivalu Kino Otok, ki bo med 1. in 5. junijem 2016 potekal v Izoli, bodo letos med drugim prevladovale tematike migracij in ženske emancipacije. O prihajajočem festivalu smo se pogovarjali z Ano Cerar, koordinatorico programa festivala.

     

    Kako ste izbirali filme za letošnji festival?

    Izbira programa se je zgodila precej organsko. To pomeni, da nismo imeli nobenega vnaprej določenega ključa, vedno pa iščemo neke originalne filmske izraze ali zgodbe, ki globoko predstavijo določeno plat življenja. Selekcija se je zgodila podobno kot prejšnja leta, in sicer tako, da je naša programska selektorica obiskala glavne evropske filmske festivale in potem skupaj z drugimi sodelavci naredila ožjo selekcijo. Ni pa to delo enega človeka. V izbiro filmov je vpletenih precej programskih sodelavcev, tako od blizu kot od daleč. Vedno se povežemo s filmskimi strokovnjaki iz bolj oddaljenih držav, ki s svojim širokim filmskim znanjem dajo kakšen nasvet ali predlagajo, kaj se njim zdi trenutno pomembno za prikazati. Letos imamo v sekciji Prijatelji britanskega filmskega kritika Michaela Pattisona, italijanskega filmskega kritika Nicola Falcinella, direktorja mednarodnega filmskega festivala v Innsbrucku Helmuta Groschupa in režiserja Jana Cvitkoviča. Vsak je na Otok pripeljal svoj izbrani film in gosta.

     

    Je kakšna tematika, ki prevladuje v izbranih filmih?

    Po tem, ko smo sestavili program, se je izkazalo, da imajo vsi filmi skupen zelo tenkočuten avtorski pristop, ki razkriva človeške usode v raznolikih oblikah v njihovi intimi. Te človeške usode so zelo pogosto determinirane s tragičnimi družbenimi okoliščinami. Tako se je iz tega izluščilo, da je veliko filmov, ki govorijo o migracijah, selitvah, relokacijah, kar pomeni, da je letos tudi veliko filmov dokumentarnih. Ne namenoma, ampak predvsem zato, ker se avtorji ukvarjajo z aktualnimi družbenimi situacijami in jih zanima raziskovanje perečih tematik. Druga stvar, ki se je izkazala za bolj izrazito, so tudi ženske avtorice oziroma ženske tematike. Ženske avtorice so že tako zelo slabo zastopane v svetu filma in tukaj imamo lepo priložnost, da gostimo Alino Marazzi z dvema njenima dokumentarnima filmoma in enim avtorskim prispevkom k eksperimentalnemu filmu. Oba filma raziskujeta žensko dušo in vprašanje emancipacije oziroma doživljanja svoje ženskosti v odnosu do sveta.

     

    Se ti zdi, da je tudi v Sloveniji problem s tem, da imajo avtorice manjše možnosti?

    Slovenska situacija glede filma je zelo specifična glede na druga okolja oziroma države, ki imajo večje produkcijske možnosti, vendar ja, tudi v Sloveniji je seveda manj filmskih ustvarjalk kot ustvarjalcev. Ne bi pa sodila o tem, ali imajo manjše možnosti.

     

    Ste namenoma izbirali filme, ki govorijo o ženskih tematikah, ali se je tudi to zgodilo spontano?

    Tudi to je bilo zelo spontano. Mogoče se je ta film Gora režiserke Yaelle Kayam pojavil tudi zato, ker je bil razvit v okviru ene preteklih delavnic Torino Film Lab, ki bo sedaj potekala tudi na Kino Otoku in je primer uspešnega projekta. Vendar je ven prišla res močna zgodba o ženski in predstavlja zanimiv pogled na žensko seksualnost, ki je dejansko univerzalna ne glede na to, ali se dogaja v moderni državi ali pa v bolj tradicionalnem okolju.

     

    Najstarejši film na festivalu, Sence pozabljenih prednikov, je iz leta 1965. Kako to, da ste se odločili za ta film?

    Eno temeljnih pozornosti Kino Otok posveča filmom v njihovem originalnem formatu – brezčasnim filmskih zgodbam, ki nam lahko še danes veliko povedo. V tem primeru je letos še posebej nekaj svečanega, ker praznujemo dvajsetletnico Slovenske kinoteke in bo ta film predstavljen kot zaključek festivala prav zato, ker je na 35-mm traku, kar je sedaj že prava redkost. Je kot nek bombonček za ljubitelje filma, saj je tudi poln močnih filmskih podob, je pravi filmski užitek. S svojimi podobami pusti prijeten topel vtis pri obiskovalcu tudi po ogledu in z njim ostane še po festivalu.

     

    Kako ste letos izbirali botre?

    Botri so izbrani predvsem zato, da lahko dajo svoj pogled zunanjega opazovalca na film. Ta pogled ni nujno izrazito filmski, ampak je lahko enostavno pogled nekoga, ki ni intimno povezan s filmskim ustvarjanjem. Boter si pogleda film in zapiše svoja razmišljanja ter občutenja in potem gledalcem predstavi nek novi vidik filma, ki ni tako strokovno filmski, je pa zato izrazito človeški. Letos smo za botre filmov na Manzioliju izbrali Mateta Dolenca, Bredo Pečan, Natašo Tič Ralijan in Metoda Pevca. Skupaj smo razmislili, kateri film bi komu ustrezal. Recimo Mate Dolenc kot strasten ribič in človek, ki celo življenje živi tudi na morju, se nam je zdel, da lahko občuti življenje in stiske ljudi, ki so sicer povsem iz oddaljenih otokov, vendar jih lahko razume v povezavi s svojimi izkušnjami.

     

    13179182_757085124394598_2203680865185573229_n

     

     

    Koliko časa traja organizacija festivala?

    Ožja ekipa dela celo leto, nekaj mesecev pred festivalom pa se začnejo vključevati tudi širši sodelavci, ki se potem počasi priključujejo ekipi. To vključuje vse od vodje prostovoljcev, sodelavke za odnose z javnostjo, kino operaterje, sodelavko, ki skrbi, da kopije filmov fizično pridejo sem itd. Do festivala se nabere okoli 50 ljudi in na samem festivalu do 100 ljudi, ki sodelujejo pri izvedbi, vključno s prostovoljci.

     

    Je težko dobiti prostovoljce?

    Ne, ni. Letos smo imeli zelo zgodaj poziv, da iščemo prostovoljce, in se jih je že zelo veliko prijavilo. Glede na odzive lahko vidimo, da jih zanima sodelovanje v določenih segmentih organizacije in vidijo neko perspektivo v tem, da se sami nekaj naučijo.

     

    Kakšen obisk pričakujete letos?

    Enako kot zadnja leta, torej vse skupaj okoli 8.000 obiskovalcev, predvsem pa pričakujemo veliko mladih. Veliko jih gre na sekcijo Video na plaži. Med bolj specifičnimi skupinami pričakujemo naše redne obiskovalce, ki so predvsem filmoljubi, veseli pa smo tudi zelo raznolike lokalne publike in publike, ki pride na Otok od nekoliko dlje. Manzioli je zadnja leta vedno poln, zato pričakujemo, da bo ta lokacija pod zvezdami tudi letos popularna. V vseh segmentih želimo narediti zelo sproščeno vzdušje. Mladi, ki pridejo na festival in preživljajo tam čas, lahko tudi na ulicah srečajo avtorje in zelo smo veseli, če pristopijo do njih. Tudi avtorji so zelo veseli kontakta z njimi, tako da imamo željo, da se vzpostavi nek pristen stik med ustvarjalci in obiskovalci.

     

    Kako to, da ste se v spremljevalnem programu odločili za razstavo nakita?

    Poskušamo vključiti lokalne iniciative in lokalno dogajanje, saj se program odvija v majhni Izoli, kjer je vse zelo povezano in ne želimo, da se Otok čuti kot nekaj ločenega od tega mesta. Vsako leto povabimo lokalne galerije, da se z nami povežejo in predstavijo svoj program kot del našega programa. Tudi nakit se je zgodil čisto organsko. Z oblikovalko že več let sodelujemo in je razstavo ponudila kot oddih med filmskimi projekcijami, ki si ga lahko vzamejo obiskovalci.

     

    Bo letos kaj drugače kot prejšnja leta?

    Letos je predvsem zelo močno dogajanje v smislu filmskih delavnic. Gostimo namreč dve delavnici, ki podpirata razvoj filmskih projektov, kar pomeni, da bo v okviru delavnice Torino Film Lab, ki je ena svetovno najbolj prepoznavnih platform za razvoj projektov, sodelovalo okoli 30 ljudi. V okviru delavnice React, ki pa je medregijska iniciativa, bo 35 gostov, ki bodo v času festivala kot udeleženci razvijali svoje projekte, hodili na projekcije in se pogovarjali o filmskem jeziku. S strokovne plati bo to zelo močna edicija.

     

    Naslovna fotografija je iz intervjuvankinega osebnega arhiva.

     

    Filmski program festivala najdete tukaj. Napovednik:

    Sorodni članki: