Temačna fantazijska montaža

Andrzej Sapkowski: Lastovičji stolp
Založba: Mladinska knjiga
Leto izida: 2024
Prevajalec: Klemen Pisk

Naj že kar na začetku priznam, da sem se v sklepnem pomisleku kritike Ognjenega krsta prenaglil, ko sem pod močnim vtisom zapisal, da je najboljši roman iz serije romanov Veščec. Kot kritik sem moral svoje besede ponovno kritično presoditi, kajti Lastovičji stolp se mi je brez dvoma izkazal kot najboljši roman iz te serije (in ker temu sledita še vsaj dva romana, se mi zdi smiselno dodati še: “do zdaj!”). Branje četrtega romana v seriji mi je bolj kot pomanjkljivosti razjasnilo predvsem kvalitete pisanja poljskega avtorja Andrzeja Sapkowskega, zaradi katerih še vedno ostajam samooklicani »koridorjev dežurni veščevski kritik«.

Zgodba romana je postavljena v isti svet kot vse veščevske knjige pred njo. A svet ne miruje in ne obstaja zgolj zato, da bi se v njem lahko odvila zgodba protagonistov, pač pa se svet v ozadju ves čas spreminja, sočasno z osebnimi zgodbami protagonistov. Tako se vojna, ki se je v prvih romanih šele netila in se nato razplamtela v Ognjenem krstu, tudi v Lastovičjem stolpu spremeni – meje so se premaknile, prav tako pa se je  spremenila politična krajina in z njo interesi kraljestev in velikih vojnih akterjev. V nekaterih predelih še vedno divja vojna, v drugih pa se je oblast že zamenjala in skuša z bičem in šafotom utrditi nove zakone, ki bi prinesli mir in povrnili civiliziranost, ki se je med vojno izgubila.

V eni od teh dežel se odvija tudi večji del pričujoče zgodbe. Ebbing je nekakšen divji zahod brez revolverjev – roparske tolpe, imenovane »hanze«, jezdijo od vasi do vasi, požigajo kmetije in si jemljejo, kar jim pride pod roke. Vsi, ki v teh krajih prebivajo, poznajo sloves najbolj okrutnih in iznajdljivih zločincev, pa tudi lovcev na glave, ki svojim žrtvam odžagajo glave in z njih populijo »zlate uhane z dragimi kamenčki«, kot da so »rozine iz testa«, medtem ko preživeli gledajo te prizore in so kot živali privezani na drogove, se tresejo, bruhajo in čakajo na šafot.

Že zgolj iz tega zapisa je razvidno, kako neprijazen je svet, v katerem se zgodba romana odvija, temačnost sveta pa v glavnem ne izvira iz nestvorov, vampirjev in veščevskih križancev, ki v njem prebivajo, pač pa iz povsem človeških lastnosti – sle, želje po bogastvu, moči in napredovanju. Sapkowski tako tudi v Lastovičjem stolpu nadaljnje razvija idejo, ki je v seriji njegovih romanov in kratkih zgodb vseprisotna: zelo pogosto smo resnične pošasti ljudje sami. In kljub temu z romanom širi zavedanje, da tudi v svetu povojne groze, kjer pravice posameznika pomenijo le malo ali skoraj nič, obstajajo ljudje zmožni dobrih dejanj, četudi skromnih in na videz nepomembnih. Zelo pogosto pa se izkaže tudi, da tisti, ki vršijo zlo, ropajo, požigajo in kradejo, takšnega življenja niso izbrali, temveč jih je vanj potisnil svet, ki jim je vzel vse druge možnosti za preživetje. Zgodba Veščeca tako torej prikaže mnoge obraze človeškega zla, a se tudi sprašuje po naravi dobrega in zlega ter oboje prikaže na poglobljen način, ki ne pozna enostavnih odgovorov. Prav odsotnost enostavnih odgovorov pa je v umetnosti dragocena stvar – ker jih delo samo ne ponudi, še vedno pa prikaže probleme, ki bralcu vzbujajo vprašanja ter ga sili k temu, da premišlja in poišče svoje lastne odgovore. 

Poleg tega zgodbo Lastovičjega stolpa, podobno kot v prejšnjih romanih, spremljamo skozi oči več likov. To bi avtor lahko še dodatno izkoristil za utrjevanje malo prej omenjenih tem in ponudil ne le različne perspektive, pač pa tudi različne ideološke poglede ter stališča do istih prizorov in dogodkov. To pripovedno tehniko avtor izkoristi le v manjši meri, in sicer ko nam fokalizacija pri določeni stranski osebi ponudi tudi vpogled v njeno razmišljanje in jo razumemo bolje, kot če bi le stala ob strani in se zgolj z dejanji odzvala na dogajanje okrog sebe.

Različne perspektive v romanu sestavljajo liki, ki jih bodo bralci lahko prepoznali že iz prejšnjih romanov. Ob tem naj s čim manj kvarniki poudarim, da romanu uspe odnose med temi liki graditi ter jih postopoma privede do konfliktov in sprav, kakor je to mogoče le v zgodbi, ki si za razvoj odnosov vzame prostor čez več romanov dolge sage. Ob tem sem prišel še do ugotovitve, in sicer da tak kompleksen razplet v odnosih omogoča sama forma »zgodbe v več delih«, in če avtorica ali avtor sage tega ne izkoristi, svoje izbrane forme preprosto ne razume in je tako tudi ne obvlada. Poleg veščeca, njegovih zaveznikov, varovanke, nekdanje ljubezni ter vseh drugih znanih likov pa v Lastovičjem stolpu nastopijo tudi novi, osebne zgodbe katerih so dovolj zanimive, da bi že samo zaradi njih roman bil vreden branja.

Tak primer je denimo Stefan Skellen, »Skovir«, kronski uradnik in vohun na lovu za veščecevo varovanko. V svojem prizadevanju v Ebbingu zbere skupino najbolj zloglasnih zločincev in jih vodi kot svojo osebno hanzo. Njegovo zgodbo roman spremlja skozi perspektive nekaterih njenih članov, kar omogoči različne poglede na Skovirja, obenem pa podkrepi občutek, da zgodba ni le njegova, pač pa si jo deli z drugimi, ki imajo prav tako svojo lastno osebnost, preteklost, nagnjenja in želje – ker razne člane Skovirjeve hanze dobro spoznamo, pa je tudi napetost toliko večja in bolj občutna, kadar naletijo na ovire.

Še en pomemben nov lik je Leo Bonhart, lovec na glave, ki je tu kot oda vsej temačni fantazijski literaturi ter antagonist brez primere. Na njegovo strašljivost in spretnost Sapkowski namigne, še preden ta sploh nastopi – po tem ko izvemo za razne velike in dobro poznane hanze in se že v celoti zdi, da je Ebbing raj za razbojnike, slišimo za Bonharta z zloglasnim slovesom. Že samo ob omembi njegovega imena vsakršno rajanje za trenutek zamre, in kar se je zdelo kot raj, zopet postane blaten in strašen kraj, v katerem je življenje poceni in hitro mine. Bonhart je morda sicer izvzet iz tistega, kar sem ob začetku te kritike zapisal o relativnosti zla – uživa v nasilju in predstavah mučenja, razen tega pa se zdi dokaj naveličan vsega drugega, kar življenje ponuja, in ker ga ne spoznamo dovolj dobro, da bi lahko vedeli, zakaj je takšen, ne more nastopiti drugače kot pošast. To pa v resnici lahko romanu ponudi tudi nekaj zanimivega – kot tak Bonhart predstavlja nekaj groznega, česar ne moremo razumeti, nekaj človekolikega in nečloveškega obenem, kar pa njegov žabji vizualni opis le še spodbudi.

Kljub fragmentarnemu značaju zgodbe, ki je posledica izmenjujočih se perspektiv, se vsebina romana ne zdi razbita, to pa predvsem zaradi avtorjeve spretnosti v montaži. Prizori prehajajo iz enega v drugega tako, da se vsak nov preskok v perspektivi zdi kot organično nadaljevanje zgodbe, posledično pa dajejo vtis ene dosledne celote. In kakor v filmu ali stripu ritem zgodbi Lastovičjega stolpa določa sekvenčnost prizorov, predvsem pa ga določajo prehodi iz enega prizora v drugega. Zelo pogosto prehodi med prizori delujejo celo komično, kadar začetek novega prizora učinkuje kot sklic na konec prejšnjega. Tako se na primer en prizor konča z grožnjo lokostrelke Milve: »Zlatič! Si ti to zapisuješ? Da si ne bi drznil! Da si ne bi drznil, slišiš, kaj ti pravim?« Naslednji prizor pa se prične z Zlatičevim zapisom: »Čudno je bilo, da Milva potuje z nami […].« Neki drugi prizor se konča z Zlatičevim zapisom: »Glavo dam, da se Cahirja v Nilfgardu nihče več ne spomni,« čemur sledi prizor, v katerem se cesar Nilfgarda in njegov vrhovni vohun pogovarjata o tem, kje bi Cahir lahko tičal.

To je le še en primer avtorjevega značilnega poigravanja s formo, ki je iz romana v roman čedalje bolj dovršeno. V Lastovičjem stolpu bi bil dober primer tega tudi raba navedkov iz fiktivnih besedil, ki, kakor sem zapisal v kritiki Časa prezira, »obenem poglobi vživetost v svet in usmeri branje«. To je sicer nekaj, kar je prisotno v vsakem veščevskem romanu, v Lastovičjem stolpu pa Sapkowski izrabi prav pričakovanja, ki jih je bralcu v povezavi s tovrstnimi navedki do tega trenutka privzgojil. Po navadi se izkaže, da je navedek iz tega ali onega izročila namreč posredno in le bežno povezan z vsebino poglavja, ki mu sledi – v Lastovičjem stolpu pa navedku iz monografije barda Zlatiča Pol stoletja poezije sledi poglavje, ki je dejansko nadaljevanje prav tega navedka, pri čemer Pol stoletja poezije na lepem pridobi večjo vlogo v celotni pripovedi in postane celo predmet literarnoteoretske razprave med liki, ki so protagonisti romana. Razlog, zakaj ta določen primer izpostavljam, pa je, ker služi kot pokazatelj, da Sapkowski ustvarja in uporablja vzorce tudi zato, da bi lahko od njih odstopil na pomenljive in učinkovite načine.

To pa je nekaj, kar bi se dalo prenesti na širši kontekst žanrskega pisanja nasploh – ali ni odločitev za pisanje fantazijskega romana ali sage konec koncev tudi odločitev za določene vzorce? Če bi se s tem pomislekom strinjali, bi kvalitetno žanrsko pisanje pomenilo tudi in predvsem to, kaj avtorju ali avtorici uspe s temi vzorci narediti. Sapkowski je za svojega Veščeca konec koncev ustvaril svet, ki se po opisu ne bi zdel bistveno drugačen od marsikaterega drugega ali pa celo arhetipskega fantazijskega sveta: srednjeveška družba, polna čarovnic in čarovnikov, škratov, vilincev in pošasti, čarobnih mečev, prerokb, preroških sanj in različnih vojska. A raba številnih prijemov, od mojstrske montaže do poigravanja s pričakovanji bralcev in številnimi orodji, ki pripomorejo k vživetosti v svet, dokazuje, da Veščec ni le še eno fantazijsko delo, ki bi spominjalo na vse druge, pač pa spretno napisana zgodba, ki stoji odločno zakoreninjena v fantazijskem žanru.

Uredila: Ajda Klepej

Lektoriral: Tjaž Mihelič

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.