Hiperionske povesti
Dan Simmons: Hiperion
Založba: Sanje
Prevod in spremna beseda: Manca Noč Oletič
Leto izida: 2025
Znanstvena fantastika je po svoji naravi »specialističen« žanr – v tovrstnih delih so pogosto prisotni koncepti in termini, ki so laičnemu bralcu povečini nerazumljivi, a so hkrati pomembni za sprotno razumevanje zgodbe in ki bodo, če so pravilno in domiselno implementirani, razveselili bralca specialista. Pri delih iz tega žanra se znanstvena natančnost na izbranem področju (fizika, astronomija, biologija itd.) pogosto omenja kot kriterij vrednotenja, bolj »znanstvena« dela pa se zato včasih omenja kot bolj kvalitetna. Takšno mišljenje se mi zdi problematično zaradi favoriziranja t. i. trde ZF kot »prave« ZF in implicitne obravnave del z manj strogimi standardi glede znanstvene natančnosti kot inherentno manjvrednih. Ne pozabimo pa še, o tem sem pred dvema letoma pisal tudi v recenziji Ministrstva za prihodnost Kima Stanleya Robinsona, da pisanje kvalitetne ZF poleg strokovne podkovanosti zahteva tudi določeno mero pisateljske spretnosti. To spretnost morata dopolnjevati humanistična občutljivost, ki pri klasičnih znanstvenofantastičnih delih po mojih opažanjih prepogosto umanjka – glejte recimo vseprisotno mizoginijo in homofobijo v romanih Franka Herberta ter stereotipizacijo in zaničevalni odnos do »liberalcev« v nekaterih delih Orsona Scotta Carda in Roberta A. Heinleina.
Protipomenka trdi ZF je t. i. mehka ZF, in kot namiguje poimenovanje, je to znanstveno manj natančna zvrst ZF, kar ne pomeni nujno popolne odsotnosti znanstvenih zakonitosti. Kako v praksi deluje mehka ZF? Hiperion, prvi del v seriji nedavno preminulega ameriškega pisca Dana Simmonsa, recimo vsebuje vesoljske križarke, ki jih poganja »hawkingov pogon« in katerih potniki na dovolj dolgem potovanju med svetovi na osnovi dilatacije časa naberejo večletni časovni dolg. Vsebuje tudi vsemogočne programe UI. A čeprav ti elementi predstavljajo ogrodje zgodbe romana, je večji poudarek na notranjih svetovih likov oz. ljudi. »Mehkost« ZF elementov sprosti prostor, v katerem liki in njihove povesti lažje zadihajo.
Roman Hiperion spremlja sedem romarjev na poti proti istoimenskemu planetu Hiperion, najnovejšemu članu multiplanetarne skupnosti po imenu Hegemonija. Smo v 28. stoletju našega štetja. Cilj romanja je priti v stik s Srakom, nadnaravnim bitjem, živečim na Hiperionu, v upanju, da bo posvet z njim lahko preprečil medzvezdno vojno z Obstranci, nekoč človeškimi odpadniki. Legende o Sraku temeljijo na njegovi krvoločnosti, zato romanje pomeni pot v gotovo smrt. Roman je strukturiran kot niz povesti, ki si jih zdolgočaseni in prestrašeni romarji pripovedujejo na tej poti. Povedano na kratko: Hiperion so Cantenburyjske povesti v vesolju, pri čemer si Simmons in Chaucer delita tako antiklimaktičen konec (poudarek ni na cilju, ampak na poti) kot tudi filozofske razmisleke.
Povesti romarjev so tako kot sami romarji različne (duhovnik, vojak, pesnik, učenjak, detektivka in politik/konzul) ter se v praksi spogledujejo z različnimi literarnimi žanri: pustolovska zgodba, vojna romanca, neo-noir detektivka idr. Povečini so globoko osebne, skupen pa jim je motiv izgube. Duhovnik je ob stiku z barbarsko, kvazi-religiozno civilizacijo, živečo na Hiperionu, izgubil krščanski idealizem. Vojak je med brutalno vojno z Obstranci, med katero je nekaj časa preživel na Hiperionu, izgubil predstavo o pošteni pravni ureditvi vesolja. Pesnik je na Hiperionu našel in potem spet izgubil pesniški navdih. Učenjaku, detektivki in konzulu pa je Hiperion posredno ali neposredno odvzel ljubljeno osebo. Zgodbe o izgubi so postavljene v kontekst grožnje interplanetarne vojne, in čeprav gre za osebne zgodbe, na videz nepomembne za dogajanje po širšem vesolju, so prav te ključne za razumevanje psihološkega ustroja ljudi, ki v tem vesolju živijo.
Avtor raznolikost likov in njihovih zgodb izkoristi za odpiranje širšega spektra vprašanj, kot bi ga omogočal manj raznolik nabor osebnosti. Bolj kot vprašanja na področju tehnologije (stroj kot imitacija človeka, kiberprostori, eksistencialna grožnja avtonomne umetne inteligence, potovanje po vesolju), ki sicer niso v celoti zanemarjena, so pomembna širša sociološka in filozofska vprašanja: Kakšno vlogo ima religija v krutem, indiferentnem vesolju? Ali ima umetnost otipljiv učinek na naša vsakdanja življenja in v čem je vrednost »visoke« umetnosti? Kako upravičiti svetovno ureditev na osnovi poštenosti in mednarodnega prava, če to ne prepreči pokolov? Vojakova zgodba, ki obravnava to zadnje vprašanje in ki je v letu 1989 napovedala genocide in propad svetovnega reda na koncu 20. in začetku 21. stoletja, je danes še posebno srhljiva, prav tako detektivkina zgodba, v kateri je osvetljeno prekomerno zanašanje človeštva na umetno inteligenco.
Avtor skrbno izbira in razvija v povestih romarjev načeta vprašanja ter jih na strukturni ravni poveže s pomočjo dinamične in večosebne pripovedi, v kateri so premori med povestmi polni bogatih opisov hiperionskih pokrajin, ki služijo kot prikaz prepotovane poti. Na vsebinski ravni so povesti med sabo povezane prek samega Hiperiona – vsak od romarjev ima svoj osebni razlog za udeležitev romanja, najsi je to preprečitev vojne, iskanje zdravila za bolno hčerko ali iskanje navdiha za dokončanje pesnitve. Njihove izkušnje so vir medosebnih konfliktov in zbliževalna okoliščina, saj je Hiperion vsakega čustveno ali psihološko zaznamoval. Povesti iz romarjev naredijo kompleksne, zaobljene osebnosti in iz neznancev skupino prijateljev, ki se skupaj odpravijo v pogubo. Čeprav se iz prebranega zdi, da se celotna pripoved romana vrti le okoli enega planeta in skupine le sedmih ljudi, avtor vnese dovolj podatkov o drugih planetih in kulturah, da se Hegemonija kljub temu izriše kot poseljeno, barvito vesolje.
Roman bogatijo tudi številne metatekstualne navezave na pesnike in žanrske pisce našega prejšnjega stoletja. Najbolj očitne so navezave na življenje in dela romantičnega pesnika Johna Keatsa (teh je tako v povezovalni pripovedi kot v vgnezdenih povestih toliko, da lahko govorimo o pretiravanju), med drugim pa se pojavijo tudi imena (tako osebna imena kot naslovi del) ter odlomki iz Beowulfa, W. B. Yeatsa, Ezre Pounda, Edgarja Allana Poeja, Raymonda Chandlerja in tudi samega Chaucerja. Pogostost navajanja imen in konceptov iz književnosti, ki so bolj številčni kot omembe različnih fizikalnih idr. zakonov, pričujoče znanstvenofantastično delo polnijo z duhom humanizma in predstavljajo odmik od znanstvene, včasih hiperspecialistične naravnanosti drugih del znotraj žanra.
Za nekatera žanrska dela, vzemimo zopet primer Herberta in Peščenega planeta, se zdi, da je bilo veliko truda vloženega v znanstveno utemeljitev sveta in dogajanja v pripovedi (glejte recimo avtorjeva pojasnila o biologiji in podnebni dejavnosti na Arrakisu in vplivu fizičnega okolja na kulturo Fremenov), a da prikaz ljudi, ki živijo v svetu romanu, temelji na ozkogledni interpretaciji človeške družbe (to še posebno velja za tiste, ki živijo onkraj Arrakisa). Je morda še koga zbodlo, kako so Atreidesi brez izjeme vedno prikazani kot vrli, heteroseksualni junaki, Harkonneni pa kot seksualno izprijene pošasti, katerih kultura sloni izključno na moriji in osvajanju? V primerjavi s Harkonneni so Obstranci v Hiperionu sprva res prikazani kot genocidne pošasti, ki so nekoč morda bili pripadniki človeške vrste, a zaključna konzulova povest namigne, da imajo lastno civilizacijo in da so sami tarča iztrebljanja s strani Hegemonije, saj ta njihovo vrsto pojmuje kot tekmece. Namigne tudi, da so Obstranci zgolj »obstranski« akter v širši zaroti, v kateri sodeluje tudi ločena civilizacija umetnih inteligenc, katere cilj je s pomočjo Sraka iztrebiti človeštvo nasploh. Medtem ko se Herbertov roman zadovolji s preprostim bojem med dobrim in zlom, Simmonsov predstavi bolj niansirano situacijo, v kateri akterji niso (samo) pošasti, ampak bitja z duhovno globino. Slednji roman se v primerjavi s prvim zelo malo posveča znanstveni utemeljitvi ZF elementov, kot so delovanje vesoljskih ladij ali teraformiranje, kar pa avtor nadomesti s psihološko in sociološko globino pripovedi.
Vrednost Hiperiona torej leži v sproščeni aplikaciji ZF elementov, kar pripovedi ne poruši, temveč jo osvobodi in naredi prostor za humanistične elemente, ki v znanstvenofantastični književnosti prepogosto manjkajo. Sproščenosti navkljub vesolje romana in liki, ki ga poseljujejo, delujejo poglobljeni in trodimenzionalni, rezultat pa je sproščeno, a poglobljeno branje sodobnega žanrskega klasika.
Uredila: Lara Gobec
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar
