Fantazijski vojni roman

Andrzej Sapkowski: Čas prezira (4. knjiga serije Veščec)
Založba: Mladinska knjiga
Leto izida: 2023
Prevod: Klemen Pisk

Veščevstvo je obrt. Veščec je lovec na pošasti in kot tak naj se ne bi vpletal v spore med kralji ali se bojeval v vojnah, četudi so ljudje v vojnah pošastim vedno bolj podobni. Kljub temu marsikateri veščec za boljšo mezdo stopi v službo kakšnega kralja kot poklicni morilec, klavec ali telesni stražar. Marsikateri veščec, ne pa Geralt.

Njegova »nevtralnost« je njegova osrednja lastnost in igra osrednjo vlogo že v zbirkah kratkih zgodb, Zadnja želja in Meč usode, še toliko bolj pa pride do izraza v obeh romanih, Vilinska kri in Čas prezira. Oba romana sta namreč neposredno povezana s tematiko vojne, v času vojne pa vsaka stran verjame, da je upravičena do svojega boja in poboja vseh, ki mislijo drugače. Z drugimi besedami, ta zgodba se odvije v času, ko je nevtralnost nedobrodošla in pogosto nemogoča.

Oba naslova namigneta, da je prav vojna, ki utopi svet Veščeca v krvi (vilinski in nevilinski) in ki čas zaznamuje s prezirom, osrednjega pomena za razumevanje obeh romanov.

Vojna se v resnici odvije v ozadju osebne zgodbe veščeca Geralta in njegove varovanke Ciri, a ob branju jo je skoraj nemogoče odmisliti. Vojna je namreč v vsakem kraju. Včasih se pojavi le posredno, v skrbeh trgovcev zaradi sprememb v ekonomiji ter v skrbeh preprostih ljudi, ki so prepuščeni na milost in nemilost apetitov svojih in tujih oblastnikov. Vojna pa se včasih utelesi tudi v hipnih prizorih opustošenja: »Za roke obešeni so viseli na drevesih kot tarče za puščice. Z iztaknjenimi očmi, kastrirani, z nogami, ožganimi od ognja.« Povsod je skrb in povsod je strah pred vojno, ki sprva, podobno kot v prvem romanu, še vedno le preti kot nekaj oddaljenega in ne povsem resničnega, dokler se s strašnim pokom ne prične in do konca romana v celoti odvije. 

Takšna podoba vojne v romanu okrepi občutek, da je svet živ in da sta protagonista romana le dva posameznika, ujeta v mreži prezira in interesov vplivnih igralcev. Poteka vojne ne bosta spremenila, kot tudi ne bosta reševala celotnih kraljestev in sveta, kot bi to počeli protagonisti številnih drugih fantazijskih del. V tej vojni sta nemočna, da bi preprečila masaker, izživljanje in posilstva, ki vojno brez izjeme spremljajo.

Razdelana podoba vojne pa je le ena od potez, s katerimi Sapkowski bralca vživi v svet Veščeca. Vsako poglavje se prične z navedkom iz fiktivnega teksta, bodisi monografije barda Zlatiča, Pol stoletja poezije, bodisi Starodavne poročne prisege. Ta poteza v fantazijskem žanru in v žanru znanstvene fantastike ni nič novega (pojavi se na primer že v Herbertovi seriji Peščeni planet), nikakor pa ni obrabljena in njen učinek ni zanemarljiv – obenem poglobi vživetost v svet in usmeri branje. Eno od poglavij v Času prezira se na primer začne z navedkom neke teoretske razprave o delovanju magičnih »teleportov«, o nevarnosti te magije in o tem, kako se pogosto ponesreči. To ustvari napeto pričakovanje, kako se bo ta nevarna magija pojavila v poglavju, ki sledi.

Tako kot v Vilinski krvi tudi v Času prezira avtor zgodbo ponekod poda na nekonvencionalne načine, ki se poigravajo z zmožnostmi besednega izraza. V nekem poglavju Geralt tako na primer oslepi zaradi uroka in posledično Sapkowski opisuje samo glasove in šume, izpusti pa vse opise prostorov, izrazov in kretenj, ki jih sicer uporablja. Medtem pa je celotno četrto poglavje mozaik kratkih kratkih zgodb o različnih posameznikih na različnih straneh vojne, kar pripomore k poglobljeni in večplastni podobi vojne. Konec koncev je vojna tako kompleksen pojav, da bi jo avtor le stežka prikazal v vsej njeni grozoti, hkrati pa jo obdržal kot »dogajanje v ozadju« resnične zgodbe romana – s četrtim poglavjem mu jo uspe v omejenem času prikazati kot ogromno kaotično gmoto, ki je požrla usode številnih in najrazličnejših posameznikov.

Še ena bistvena prvina serije romanov je v poigravanju s pomenom naslovov. Tako »čas prezira« kot »vilinska kri« se v romanih pojavita kot besedni zvezi v prerokbi, takoj zatem pa še v najbolj dejanskem smislu, kar poda vtis, da se prerokba uresničuje, obenem pa naredi naslova večpomenska. Tega je zmožen le avtor, ki se zaveda, da naslov ni samo kup besed, temveč je sredstvo za manipulacijo z bralcem, nekaj, kar usmeri branje ter ves čas čepi nekje na robu bralčeve zavesti, čakajoč, da se osmisli. 

Kljub temu se na trenutke zdi, da je Čas prezira preveč podoben vkup zbranemu sosledju raznih dogodkov, ki nima jasne ločnice med svojim začetkom in koncem Vilinske krvi. Poleg tega bi kot negativno plat romana izpostavil še tisto, o čemer sem se razpisal že v recenziji prvega romana – spektakularni akcijski prizori so najslabši del te zgodbe in so nekaj, kar v besednem mediju ne učinkuje posebej dobro.

Čas prezira ima torej mnogo dobrih lastnosti – od razdelane podobe vojne do raznih nekonvencionalnih pristopov v podajanju zgodbe. Ob vsem tem se mi zdi zgornja pripomba o pomanjkanju ločnice med tem in prejšnjim romanom skoraj nična. Serija Veščec pač pripoveduje zgodbo, ki se iz romana v roman neposredno nadaljuje, kar pa pomeni, da se mora bralec zavezati celotni seriji, če želi zgodbo izkusiti v njeni celoti. To je nekaj, kar bi lahko zares priporočal le ljubiteljem žanra, serija je namreč zakoreninjena v tradicijo fantazijskega literarnega žanra, znotraj katerega pa vseeno izstopa kot večplastna in kompleksna v obravnavanju svojih tem. Celo tako resnih, kot je vojna.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.