Apokalipsa Veščec

Andrzej Sapkowski: Ognjeni krst (5. knjiga serije Veščec)
Založba: Mladinska knjiga
Leto izida: 2024
Prevod: Klemen Pisk

Ko sem pisal kritiko prejšnjega romana v seriji, sem jo naslovil »Fantazijski vojni roman«. Takrat še nisem prebral Ognjenega krsta, sicer bi ta naslov brez dvoma prihranil zanj.

V prvem romanu o veščecu je bila vojna samo nekaj, o čemer so se kot o najbolj običajni stvari dogovarjali vladarji različnih kraljestev. V drugem romanu je bila vojna nekaj pretečega v ozadju osebne zgodbe veščeca in njegove varovanke, dokler ni ob koncu romana naenkrat zajela sveta, kar je Andrzej Sapkowski mojstrsko nakazal s fragmentiranim poglavjem številnih prizorov z vseh strani vojne. V romanu Ognjeni krst pa se vojni ne more izogniti nihče. Like, ki se v vojno še vedno ne želijo vplesti in imajo svojo povsem osebno nalogo, vojna pogoltne in v zasledovanju svojega cilja potujejo skozi od vseh vojsk razdejano deželo ter srečujejo številne od vojne prizadete ljudi. Zdi se, kakor da bi brali nekakšno fantazijsko različico filma Francisa Forda Coppole Apokalipsa danes.

Vojni dobičkarji s »plenilskim pohlepom«, ljudje, ki ubijajo za vsak slučaj, da jih kdo ne bi skrivaj izdal, sela, komaj obnovljena od prejšnje vojne, zdaj ponovno razdejana, vkup zbrani ujetniki, ki jih konjeniki (njihov grb ni omenjen, ni pomemben) koljejo in jih njihovi konji mrtve teptajo, medtem ko dim iz goreče vasi reže v oči in se kriki dvigujejo do pečin, vedno manj »podobni človeškim glasovom«. Med vsem tem se vreme neprizadeto spreminja, občasni nalivi niso nikomur v korist in se tudi za nikogar ne zmenijo, vojni smrad pa je privabil vedno več gulov, ki se hranijo na mrličih z obeh strani.

Eden od prizorov na tej poti se konča s pripombo: »V hosto […]. In to čim gostejšo. Raje imam gule kot ljudi.« Ta izjava se po vsej človeški izprijenosti do tega trenutka sploh ne zdi nenavadna. Tudi v Ognjenem krstu Sapkowski še vedno ostaja zvest ideji, ki je bila osrednja že v najzgodnejših kratkih zgodbah: veščec je sicer lovec na pošasti, ki ogrožajo človeštvo, v resnici pa se pogosto izkaže, da je prava pošast kar človek sam. 

Medtem ko osrednje ideje serije Veščec ostajajo nespremenjene, pa postaja svet iz romana v roman polnejši, vedno bolj razdelan in posledično vedno bolj živ. K temu ne prispevajo samo odlomki iz raznih fiktivnih knjig in pesmi, o čemer sem pisal že v kritiki prejšnjega dela, Čas prezira, pač pa tudi številne razprave in pogovori med literarnimi osebami, ki si delijo pot skozi vojno območje. Tako si lahko na primer preberemo celo stran o izdelavi škratjih mečev. Nekdo bi lahko ugovarjal, da je takšen prizor za zgodbo nepotreben, meni pa se zdi, da ravno takšni prizori poglobijo svet zgodbe in nas kot bralce lažje prepričajo, da je vsaj za čas branja resničen in da ne obstaja zgolj zato, da se lahko v njem odvije neka zgodba.

Poleg tega je Ognjeni krst od vseh dosedanjih veščevskih romanov po strukturi še najbolj podoben klasični fantazijski zgodbi, v kateri se junak(i) z nekim plemenitim ciljem odpravi(jo) na »veliko potovanje«, polno strašnih izzivov. Ali ljudje na takih, še posebej dolgih potovanjih molčijo in govorijo le, kadar je to potrebno za zgodbo? Prej bi rekel, da se zaradi debat, kot je na primer ta o škratjih mečih, dolgotrajnost poti še poudari, hkrati pa se ta ne zdi prazna. Veščec si pot deli z liki, ki niso tihi in pasivni sopotniki, ampak žive osebe. Marsikaj se posledično ne zgodi samo na poti, po kateri stopajo, temveč tudi med samimi sopotniki.

Ob kartah in pijači in več ali manj prijetnih debatah se liki vedno bolje spoznavajo, te prizore pa Sapkowski izkoristi za kreativno poigravanje z zmožnostmi besednega medija. Ko škratje igrajo gvint (igro s kartami, ki jo bo še predobro poznal vsak odjemalec igre The Witcher 3), je celotno poglavje opisano zgolj prek burnega in pogosto vulgarnega dialoga med škrati, ki pobirajo stave, goljufajo in pošiljajo en drugega v @&#$?. V nekem poznejšem poglavju se celotna druščina napije na domači žganici, posledice pa se pokažejo tudi v načinu podajanja zgodbe – pripoved postane zmešnjava različnih vzporednih nažganih debat, pomešanih z izbruhi potlačenih čustev določenih likov, ki z vsakim kozarčkom močneje silijo na plan. 

Vse, kar me je zmotilo pri branju prejšnjih delov, je sicer še vedno prisotno, a v bistveno manjši meri (tako majhni, da o tem v tej kritiki tudi ni vredno razpredati). Vse, kar sem pri drugih pohvalil, pa še vedno velja in je v resnici prisotno še bolj.

Če povzamem, mi je nekam neprijetno skleniti s tem, kako večplastno in kompleksno ta fantazijski roman prikaže vojno, tako med ljudmi kot v ljudeh, medtem ko v resnici nekje potekajo vojne, o katerih vem malo – kako bi lahko napisal na primer, da roman na zvest način prikaže vojno, če pa vojne od blizu nisem videl nikoli (upam samo, da tako tudi ostane, čeprav nekje za hribi poka). Sem pa prebral veliko vojnih romanov, pa tudi veliko fantazijskih, v katerih je vojskovanje v takšni ali drugačni obliki pogosto prisotno. Zato si bom vseeno dovolil zapisati, da je, kar se tiče tematizacije vojne, Ognjeni krst eden najboljših. Teme se loteva na odgovoren način, vojno predstavi kot kompleksen problem, v kateri ni drugega smisla kot tistega, ki ga izumljajo vladarji in se mu po domače reče vojna propaganda. Kdor sicer išče delo, ki je že tako visoko umetniško ali filozofsko, da bi ga še komaj lahko uvrstil v žanr fantazijske literature, tega v Veščecu pač ne bo našel. Veščec je že od samega začetka bil in tudi v Ognjenem krstu namerno ostaja zakoreninjen v tradiciji fantazijskega literarnega žanra. Obenem pa njegove okvire tudi presega z občutkom za zgodbo, kar se kaže v odnosih med liki, ki jih avtor razvija postopoma in na način, ki je možen samo v literaturi.

In če povzamem še na krajše – mislim, da je Ognjeni krst najboljši roman iz te serije. Ker je tretji, ga pač ne moremo brati, ne da bi prej prebrali prejšnja dva dela. To po eni strani pomeni, da do njega ne bodo prišli tisti, ki so nad veščecem obupali že prej, po drugi pa, da bodo vsi, ki jih je veščec že poprej prepričal, veseli, da zgodba z Ognjenim krstom ne razvodeni, ampak postane po besedah nekega belolasega veščeca še »nekaj več«.

Uredila: Eva Ule

Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.