Sally Rooney: Kje si, prelepi svet?

Založba: Sanje
Leto izida: 2022
Prevod: Vesna Velkovrh Bukilica

Ni lahko napisati recenzije knjige izpod peresa avtorice, kot je Sally Rooney, ki je osvojila srca bralcev v Evropi in po svetu. Kje si, prelepi svet? je njena tretja knjiga, bralce pa je ta irska pisateljica navdušila s svojimi opisi vsakdanjega življenja in liki že v svojem prvencu Pogovori s prijatelji, predvsem pa s knjigo Normalni ljudje.

»’O čem govorijo vaše knjige?’ Felix vpraša Alice, ko izve, da je pisateljica – v hipu vam povem, kdo so ti liki. ‘Ljudje,’ odgovori.« Verjamem, da bi avtorica na enako vprašanje odgovorila točno tako kot Alice. Rooney ima čudovit dar za prikazovanje vsakdanjega življenja ljudi, njihovih najglobljih misli in ranljivosti.

Kje si, prelepi svet? govori o dveh prijateljicah, ki ne verjameta v to, da je svet lep. Eileen in Alice sta prijateljici iz študentskih let, ki ju družijo dolga elektronska sporočila o najrazličnejših temah: o njunih željah, skepticizmu do družbe in religije, o zgodovini in podobno.

Eileenino življenje se vrti okoli Simona, njenega najboljšega prijatelja iz otroštva. On je oseba, ki jo na skrivaj ljubi, vendar tega ne prizna. Alicijin vsakdan je povezan predvsem s Felixom, ki je eden redkih posameznikov, ki Alice razume. Felix ima ključno vlogo v razvoju pripovedi, saj je kot novi član četverice tisti, ki ga avtorica uporabi za brskanje po vesti ostalih treh likov.

Rooney je prepoznavna po svojem slogu, vendar se struktura tega romana razlikuje od njenih prejšnjih del. Čeprav se vsakdana Alice in Eileen v poglavjih izmenjujeta, je vsevedni tretjeosebni pripovedovalec tisti, ki nam omogoča, da hkrati vemo, kaj se dogaja z vsemi liki, skoraj tako, kot bi gledali televizijsko dramo z razdeljenim zaslonom. Gre za neverjetno pisanje, katerega izjemne briljantnosti ne morem niti v celoti izraziti, toda v nekaterih prizorih vidimo, kaj se odvija med vsakim parom, vrstico za vrstico, in preklapljamo med njima. Verjetno se sliši zmedeno in tudi je, dokler se ne ujameš v ritem in dobiš občutek, da si v orbiti vseh likov, kot da dogajanje gledamo od zgoraj in vse to spremljamo iz minute v minuto. Obenem smo tam, a smo hkrati tudi oddaljeni.

Njihova razmerja so intimna, a prepletena z bolečino. Vzrok zanjo so oni sami: duhovi preteklosti, ki povzročajo nezaupanje v srečo in strah pred tem, da niso dovolj dobri. To pripelje do izjemno čustvenega trenutka, točke preloma, ko vse neizrečeno pride na površje, ko se pokažejo krhkost in skrite plati. In tako se vsi, ki so se znebili svojih oklepov, počutijo bolj zmotljive in manj osamljene, saj v svoji človeški ranljivosti iščemo spravo. Njihova resnična osebnost je priložnost za nov začetek in srečnejše življenje.

Kje si, prelepi svet? je knjiga, v kateri nam avtorica predstavi pogled na številne vidike življenja, od bralca pa je odvisno, kateri vidik se ga najbolj dotakne. S svojega vidika bi rekla, da je to roman o človeški ranljivosti v nepremagljivem, nepopolnem svetu, roman o hvaležnosti za majhne stvari. Celotno pripoved preveva občutek nezaupanja v današnjo družbo, občutek razočaranja, ki si ga delijo nove generacije, ki razmišljajo o svoji prihodnosti glede podnebnih sprememb, dela, materinstva in vere. Za uspešno življenje ni prave rešitve, zato vsakdo išče zatočišče pred trpljenjem in v vseh pogledih pred lastno psiho.

Alice, Eileen, Simon in Felix so filter, skozi katerega beremo našo sodobno družbo, v kateri so obupani in popolnoma negotovi obeti, skoraj značilni za milenijce. Verjamem, da se bo vsak izmed nas v določeni točki romana poistovetil z njihovimi stališči. Verjetno je prav avtoričina sposobnost interpretiranja celotne generacije razlog za njeno priljubljenost: bralci v njenih realističnih zgodbah in likih iščejo odgovore na lastno kruto realnost.

Eileen preveva nezadovoljstvo nad sabo in nad svetom. Ves čas razmišlja o stvareh, ki jih ne more imeti, o neuspehih in slabih trenutkih. Zdi se ji, da karkoli naredi, ni dovolj dobro. In tudi sama sem se v obdobju po koncu študija znašla na podobnem razpotju. Potem pa me je udarilo kot strela z jasnega, da v bistvu vse, kar potrebujem, že imam. Obe sva spoznali, da največ veselja in zadovoljstva prinašajo dobri medčloveški odnosi. Spoznanje, ki si ga je vredno zapomniti po branju knjige, je, da je bolje energijo usmeriti v grajenje dobrih odnosov, kot pa se ves čas spraševati o stvareh, ki so nedosegljive. 

Če obstaja knjiga, ki uspešno zajame mešanico nasprotujočih si čustev, ki jih zagotovo doživljamo vsi, je to ta. Priporočam jo tistim, ki se – tako kot jaz – soočajo s trenutki osuplosti nad življenjem, pa tudi vsem drugim, saj gre za zanimivo potovanje skozi človeški obstoj, čustva, telesne užitke in nasploh skozi prelomnice naše narave ranljivih posameznikov.

Uredila: Rina Pleteršek
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.