23. 7. 2022 / Film/TV / Literatura / Recenzija

Primerjalna recenzija: Pogovori s prijatelji (Conversations with Friends) – knjiga vs. serija

Knjiga: Pogovori s prijatelji (Conversations with Friends), Sally Rooney
Založba: Sanje
Leto izida: 2019
Prevod: Vesna Velkovrh Bukilica

Serija: Pogovori s prijatelji (Conversations with Friends)
Režija: Lenny Abrahamson
Igralska zasedba: Alison Oliver, Sasha Lane, Jemima Kirke, Joe Alwyn
Datum izida: 15. 5. 2022 (Hulu), 3. 6. 2022 (HBO Max)
   

Po karantenskem hitu Normalni ljudje je Hulu z režiserjem Lennyjem Abrahamsonom (Frank [2014], Soba [2015]) v serijo priredil še en roman irske pisateljice Sally Rooney – »glasu milenijske generacije«. Ker se Rooney ni pridružila scenaristki, kot je to storila pri Normalnih ljudeh, se v Pogovorih s prijatelji njen glas mestoma izgubi.

Pogovori s prijatelji je zgodba o študentki Frances (Alison Oliver), njeni najboljši prijateljici Bobbi (Sasha Lane) in poročenemu paru, Nicku (Joe Alwyn) in Melissi (Jemima Kirke). Medtem ko je Bobbi rahlo zatreskana v Melisso, se Frances zaplete z Nickom. Gre za ljubezenski štirikotnik iz Francesine perspektive.

Sally Rooney v svojem prvencu ustvari zgodbo z liki, s katerimi se lahko poistovetimo v tem, da jih večina nima pojma, kaj se dogaja v glavah ljudi okrog njih, ampak se vseeno s popolno gotovostjo o tem sekirajo in do potankosti analizirajo njihove namišljene misli. V knjigi je med Francesinim osebnim doživljanjem sebe in tem, kako jo doživljajo drugi, očiten razkorak. Medtem ko sama svoje nasmeške opisuje kot manične, momente, ko se preveč naglas zasmeji čemu, kar ni zares smešno, dojema kot kataklizmično raztapljanje svoje osebnosti ter svoj obraz izmenično opisuje kot živo roza, flekast in nečloveški, jo zunanji svet vidi povsem drugače. Ljudje v njenem življenju jo imajo za hladno, inteligentno in nedostopno. Serija nam namesto tega servira pretežno dolgočasno, prikupno, socialno nerodno dekle, ki ne uspe v celoti prikazati niti notranje niti zunanje verzije knjižne Frances.

V romanu se počasi izriše bolj realna slika tako nje kot ljudi, ki jo obkrožajo. In to je nekako tudi poanta – poanta, ki jo je v filmskem formatu precej težko doseči. Iluzija, ki jo lahko v knjigi pričara Francesin subjektivni pogled na druge like kot na fascinantne, karizmatične enigme, se razblini, Abrahamson pa nam niti ne ponudi kadrov, ki bi prikazali kontrast med njeno perspektivo in tem, kar vidimo sami. Tako zgodba nekaj izgubi, ko ljudje okoli Frances postanejo tridimenzionalna bitja in se lahko na lastne oči prepričamo, da gre v resnici le za občasno nadležne, pretežno običajne ljudi. Ostane nam še kar dolgočasna serija z ne prav zanimivimi liki, za katere nam ni kaj dosti mar.

Z vidika adaptacije se serija poslužuje sprememb, ki ne pripomorejo k toku zgodbe oziroma ga občasno celo dodatno zatrejo ter tako navidezno operirajo le kot kamen spotike za vse gledalce, ki so prebrali knjigo. Med drugim serija vpelje koščke Francesine poezije in kratke zgodbe. V romanu si lahko iz reakcij okolice grobo predstavljamo Francesino pisanje, predvsem pa verjamemo v to, da je Frances dobra pisateljica, kar je ključno tako za prepričljivost lika kot njenih odnosov. Knjiga s tem zaobide past, v katero se z rahlo cringe, predvsem pa zelo povprečnimi odseki Francesine slam poezije in proze ujame serija, s čimer še dodatno degradira svojo protagonistko.

Rooney v roman vpelje trenutke humornega samozavedanja, ko opisuje levičarske intelektualne debate glavnih junakov, ki poleg njihove inteligence izpostavijo tudi njihovo nadležno, a zabavno znano pretencioznost. Če je to samozavedanje v resnici nenamerno, je vse skupaj samo še bolj smešno. Rooneyini junaki so rebrandani šampanjski socialisti. Recimo jim rosé radikalci, ko gre ravno za milenijsko literarno super zvezdo. Verjetno najbolj komičen moment romana predstavlja del, ko Frances v največjem deliriju zaradi endometrioznih bolečin svoje stanje povzame s tem, da niti ni več mogla priklicati definicije besede epistemičen.

Če se Sally Rooney vsaj delno zaveda nadležnosti svojih likov in jih poleg razumevanja in naklonjenosti občasno obravnava tudi s humorjem, jih serija jemlje popolnoma resno. Očitno je, da naj bi Frances pustila vtis intelektualne pesnice, Bobbi globoko čuteče svobodnjakinje, Melissa šarmantne pisateljice in Nick skrivnostnega občutljivega moškega. Problem je, da se zaradi šibkega scenarija in občasno neprepričljive igre to ne zgodi. V prvi polovici serije so interakcije med Nickom in Frances, ki naj bi prikazale neustavljivo magnetno privlačnost in globoko instinktivno razumevanje, tako nerodne, da jih je dejansko bolj neprijetno gledati kot prizore Francesinih muk z endometriozo in obiskov urgence zaradi bolečih menstruacij. V ozadju vseh epizod je Francesin odtujen, skrhan odnos z očetom, ki ima težave z alkoholom. V romanu njun odnos, skupaj s spomini na nasilne trenutke iz njenega otroštva, kontekstualizirajo težave, ki jih ima Frances v razmerju s seboj in drugimi. Serija to predstavi tako površinsko, da se cela zadeva ne sestavi v kaj več kot to, da ima očeta, ki rad pije pivo, gleda televizijo, premalo pospravlja po kuhinji in se ji občasno ne javlja na telefon. Travma, ki jo Frances podoživi vsakič, ko z njim govori po telefonu, tako nima nobene podlage, celotna zgodba pa je zaradi tega manj prepričljiva.

Adaptacije pogosto ne dosegajo pričakovanj bralcev knjižnih predlog. Včasih so prav zares slabe. A redko se zgodi, da se po ogledu adaptacije začneš spraševati, če ni že sama knjiga veliko slabša, kot se ti je zdelo prvotno. Ampak v končni fazi se zdi, da je precej vseeno, kako kvaliteten ali sploh smiseln izdelek je. Neskončni špalir adaptacij večinoma služi temu, da lahko ustvarjalci popularno vsebino spremenijo v še bolj masovno potrošno vsebino. Saj smo že vsi obrnili zadnjo stran knjige in šli takoj poguglati, če obstaja tudi film. Na to studii tudi računajo na že obstoječe fane, ki si želijo še enkrat vstopiti v svet izvirnika, tudi če samo zato, da bodo potem na raznih družbenih omrežjih do potankosti razdelali, zakaj se priredba pač ne kosa z originalom. Kliki so kliki. A v primeru Pogovorov s prijatelji lahko mirno kliknete na kaj drugega.