Primerjalna recenzija: Normalni ljudje – knjiga vs. serija
Knjiga: Sally Rooney – Normalni ljudje (originalni naslov: Normal People) Leto izida: 2019 Založba: Mladinska knjiga Prevod: Vesna Velkovrh Bukilica TV-serija: Normal People Datum izida prve sezone: 29. april 2020 Režiserja: Lenny Abrahamson (prvih 6 epizod), Hettie MacDonald (zadnjih 6 epizod) Igralska zasedba: Daisy Edgar-Jones, Paul Mescal, Desmond Eastwood, Aislín McGuckin, Sarah Greene, Frank Blake, India Mullen, Eliot Salt
Glede na pozornost, ki je je bil deležen drugi roman mlade irske pisateljice Sally Rooney, s katerim je »osvojila« naslov irskega romana leta, prejela glavno britansko književno nagrado Costa in celo nominacijo za Bookerjevo nagrado, je bilo le še vprašanje časa, kdaj bodo Normalni ljudje prišli tudi na male zaslone. Ustvarjalci serije niso čakali dolgo – knjiga, ki je prvotno izšla leta 2018, v slovenskem prevodu pa že leto kasneje, je svojo televizijsko adaptacijo v režiji oskarjevskega nominiranca Lennyja Abrahamsona (Frank, 2014; Soba, 2015) in Hettie MacDonald (Doktor Who, 2005–) doživela v sredini letošnje pomladi.
Že odkar je S. Rooney izdala svoj prvi roman, Pogovore s prijatelji (Conversation with Friends, 2017), ki ga prav tako že lahko beremo v slovenščini, se jo označuje kot prvo veliko milenijsko avtorico, saj v svojih delih pozornost namenja predvsem sodobnim partnerskim odnosom, osebnim krizam in pričakovanjem, ki so še posebej značilni za mlajše generacije. V obeh njenih delih dogajanja v pravem pomenu besede ne boste našli – tu ni napetosti, skrivnosti, spletk in nenavadnih ter nepričakovanih preobratov. Namesto tega roman odlikuje prefinjen, a ne privzdignjen jezik, ki se zaveda, da je v prvem planu izpovedovanje, šele nato zgodba. Zlasti v Normalnih ljudeh prevladuje spretno menjavanje perspektiv osrednjih dveh likov, zaradi česar (kljub dejstvu, da je roman napisan v tretji osebi) dobimo občutek, kot da beremo njune dnevniške zapise.
Z upoštevanjem dejstva, da je Rooney kot izvršna producentka in soscenaristka tesno sodelovala tudi pri ustvarjanju serije, ne preseneča, da se slednja strogo drži romanesknega dogajanja in vsake najmanjše podrobnosti. Nekoliko presenetljiv pa je format serije: kljub kratki minutaži posameznih epizod (le-te so namreč dolge zgolj pol ure), je skoraj nemogoče pogledati več kot dve epizodi hkrati. Prizori so namreč napolnjeni z veliko tišine, celotno dogajanje pa je, tako kot v romanu, osredotočeno zgolj na glavna protagonista in v njem ni pretirane dramatične napetosti. Pogosti so prizori golote in spolnosti, ki so prikazani na izredno intimen način, zato vse skupaj deluje organsko, neprisiljeno in pristno. Ljubezenska zgodba, kar Normalni ljudje v osnovi so, se zato ravno zaradi iskrenosti in povezanosti med glavnima igralcema, Daisy Edgar-Jones (Gentleman Jack, 2019–; Cold Feet, 1997–) in novincem Paulom Mescalom, ne sprevrže v solzavo, melodramatično nadaljevanko.
Serijo zanimajo bolj ali manj ista vprašanja kot knjigo: v ospredju so predvsem teme o iskanju lastne identitete, o spreminjanju, odraščanju in bolečini, ki spremlja vse te življenjske procese. Sprva sem imela občutek, da se serija občutno prehitro osredotoči na ljubezenski odnos med vase zaprto, pametno, samosvojo Marianne in Connellom, priljubljenim nogometašem, za katerim gledajo najlepše punce na šoli. Connell je kljub popularnosti, ki jo uživa med prijatelji, v Mariannini družbi precej sramežljiv, a je obenem skoraj edini, ki v šoli sploh spregovori z njo. Veliko lažje navežeta stik izven šolskih zidov (njegova mama čisti hišo Mariannine družine), kjer ugotovita, da se privlačita in sta drug drugemu enakovredna sogovornika. Marianne je zato že dokaj na začetku tako serije kot knjige pripravljena predlagati skrivno razmerje, kar Connell zaradi ugleda med svojimi prijatelji seveda sprejme. Občutek, da se serija na tej točki razvija prehitro, se kmalu izkaže za napačnega: tudi knjiga daljšim opisom okolja ali oseb ne posveča veliko strani, preden se Marianne in Connell dejansko zapleteta. Takšen občutek verjetno dobimo zato, ker se knjiga na več mestih retrospektivno vrača v pretekli čas, s katerega preskakuje na sedanjega, medtem ko serija celotnemu dogajanju ves čas sledi kronološko.
Celotna zgodba se torej, kot že rečeno, vrti okoli odnosa med Marianne in Connellom, pri čemer Rooneyjeva zelo spretno razporeja pozicije moči med njima. To je najbolje vidno ravno v časovni perspektivi, saj v srednji šoli, s katero se roman začne, spremljamo vase zaprto Marianne brez prijateljev in priljubljenega Connella, ki na skrivaj bere svetovne klasike. Kasneje se na dublinskem kolidžu Trinity, kjer Marianne študira zgodovino in politologijo, Connell pa angleščino (ki jo je na Mariannino pobudo vpisal namesto prava), situacija popolnoma obrne. Čeprav se v tem vmesnem času fizično oba ne spremenita, kar uspe serija zelo dobro prikazati, pa se spremenijo njune vloge v družbi: Marianne njena rahla vzvišenost in nedostopnost, tudi bogato družinsko ozadje, prinese vpliv in občutek kulskosti (med drugim hodi s priljubljenim Garethom, ki je izredno dejaven v univerzitetnih društvih), Connell pa se na kolidžu ne more otresti občutka nesprejetosti – ne trudi se poiskati novih prijateljev, po koncu predavanj se vrača v svojo sobo in ves prosti čas posveča branju romanov. V tem pogledu uspe seriji odlično prevzeti atmosfero knjižne predloge: melanholičen, skoraj vedno deževen Sligo, v katerem se Connell odlično znajde, Marianne neprestano duši (k temu pripomore tudi njen skrhan odnos z družino), medtem ko se v odprtem, pisanem Dublinu popolnoma prebudi, tam pa se zapostavljenega počuti Connell.
Rooney ima izjemen občutek za opisovanje samoumevnosti in vsakdanjih banalnosti, ki na videz nimajo bistvene vloge, a se za glavna protagonista vseeno večkrat izkažejo za pomembne. Dialogi niso nikoli patetični, čeprav večinoma govorijo o ljubezni in sprejemanju, se pa poraja vprašanje, ali ni generacija milenijcev nemara vseeno bolje pripravljena na tovrstne šume v komunikaciji. Marianne in Connell namreč zaradi časovnih okoliščin, nerazumevanja konteksta ali brezveznih izgovorov nikoli ne moreta biti zares skupaj ter dokaj neuspešno krmarita med usojenostjo in lastnimi prepričanji: kljub iskrenosti in razumljivosti, ki prežema njun odnos, preseneča, kolikokrat se znajdeta na razpotju, ker bodisi nekdo ni izrekel tistega, kar bi moral, bodisi je bil prepričan, da to ne bo ničesar bistveno spremenilo. Marsikaj neizrečenega pa ostane tudi v seriji. Zdi se, kot da so ustvarjalci pričakovali, da si jo bodo ogledali le tisti, ki so pred tem prebrali tudi knjigo. Nekateri deli bi vsekakor potrebovali več konteksta, ki je v knjigi podan v dovoljšnji meri, da razumemo, zakaj je do neke situacije prišlo, v seriji pa nekako obvisi v zraku – takšen je na primer odnos med Marianne in njeno družino, zlasti njen odnos z bratom Alanom, ki ga v seriji zelo prepričljivo odigra Frank Blake. Nasilje, ki ga pogosto izvaja nad njo, je tako večkrat izraženo brez posebnega motiva, serija pa ga niti ne poskuša razložiti. Sicer pa tudi Rooney v romanu nakazuje na številne družbeno pereče teme, ki jih ne določi za središče obravnave, temveč jih z velikim občutkom za pripovedovanje zgolj omeni, a to zaradi fokusa dogajanja okoli osrednje dvojice v tistem trenutku povsem zadostuje. Takšen primer je recimo, ko se Connell in Marianne po dolgem času sestaneta na kavi, a Connell zamuja, ker se na poti odvijajo s splavom ali z davki povezane demonstracije, na to ni bil pozoren.
Sally Rooney ima že pri 29 letih kariero, ki bi si jo želel vsak literat. V svojih dveh romanih je povsem vsakdanjo, nič kaj pretresljivo zgodbo uspela spisati na način, ki ne omogoča, da bi ju enoznačno uvrstili zgolj med ljubezenske romane ali drame. S posluhom za pripovedovanje in široko razgledanostjo po aktualnih družbenih temah ji je uspelo napisati roman, ki je časovno sicer vezan na milenijsko generacijo, a jo v marsikaterih pogledih tudi presega. Serija je pri tem morda bolj omejujoča – pogovori o novodobnih odnosih in filozofske debate znajo po prvih epizodah marsikoga odvrniti, a ji je na splošno zelo dobro uspelo ujeti vzdušje avtoričinega pisanja. Bodo ustvarjalci to uspeli doseči tudi z adaptacijo njenega prvenca Pogovori s prijatelji, ekranizacija katerega je že potrjena? Na to bomo morali še malo počakati.
Napovednik:
