Ljubezensko pismo mestu neštetih obrazov
Vesna Milek: Pariz, ljubezni iz drugih časov
Založba: UMco
Leto izida: 2024
Velemesto, ki ga nešteto ljudi jemlje za svojega, v katerem se izgubiš v anonimnosti in ki je hkrati tolikim središče in vir navdiha. Pariz, prostor zgodovine, mita in žive realnosti – to so tri sfere mesta, ki se v knjigi Vesne Milek med seboj prekrivajo in prepletajo. Pariz, ljubezni iz drugih časov je literarni sprehod po francoskem glavnem mestu, ki združuje zgodbe umetnikov in umetnic, ki so ga zaznamovali, ter avtoričine osebne anekdote in premisleke o francoski kulturi in doživljanju Pariza.
Na začetku poglavij se bralec lahko natančno prostorsko orientira – avtorica sedi v kavarni Les Deux Magots, kjer so se včasih posedali Verlaine in Rimbaud, pozneje Picasso, Jacques Prévert in drugi, se sprehaja po Place des Vosges, od koder lahko vidiš okno stanovanja Victorja Hugoja, ali nakupuje na Rue des Franc-Bourgeois. Zemljevid mesta, ki se tako izrisuje pred bralcem, je pravzaprav zemljevid zgodb, ki jih Vesna Milek prepleta v nekoliko kaotično sestavljenko vseh dob, umetnostnih smeri in življenjskih tokov: »Vedno so bili z mano duhovi tistih, ki so tu preživljali svoje samote, svoje ljubezni. Zanje vemo samo zato, ker so jih naslikali, fotografirali ali zapisali. Zato pišem o tistih ženskah in moških, ki so v tem mestu iskali svoj izraz, svoj jezik, svojo ljubezen.«
Avtorica neobvladljivo množico monumentalnih gradnikov pariške zgodovine popisuje z veliko razgledanostjo, predvsem pa z očitnim zanosom nekoga, ki je nad Parizom, v kar se da pozitivnem smislu, neozdravljivo navdušen. Poglavja nosijo naslove, kot so Pariz Pabla Picassa, Pariz Marie Antoinette, Josephine Baker, Ernesta Hemingwaya, in odstirajo bogata obdobja zgodovine umetnosti, polna osebnih dram, vrhunskih dosežkov in anekdot, ki so zaradi svojih protagonistov dosegle status mita. Kalejdoskop usod, ki so se odvrtele na ulicah istega mesta, se giblje med vihro francoske revolucije, zlato dobo avantgardnega ustvarjanja, literarno plodnimi »norimi dvajsetimi« in mondenim vrvežem Pariza 21. stoletja.
Posebno mesto v knjigi imajo zgodbe žensk. Avtorica prevprašuje status muze, ki je bil dolgo najvišji (in edini dostopen) privilegij žensk v umetnosti, čeprav to ne pomeni, da zgodovina ni polna ženskih ustvarjalk. Sylvia Beach, ustanoviteljica knjigarne, danes znane pod imenom Shakespeare and Company, ki je ustvarila literarno oazo za ameriške literate v Franciji in brez katere morda ne bi poznali enega najznamenitejših romanov dvajsetega stoletja, Joycevega Uliksesa, ki ga je prva izdala. Camille Claudel, vrhunska kiparka, ki so jo šele po smrti prepoznali kot nadarjeno umetnico in ne le Rodenovo ljubico in učenko. Sarah Bernhart, kultna gledališka igralka, ki je med prusko-francosko vojno svoje gledališče spremenila v bolnišnico. To so le nekatere zgodbe, ki jih odstira knjiga in ki prikazujejo usode in imena, ki si zaslužijo biti popisana. Usode so predstavljene razpršeno, iz poglavja v poglavje se menjajo dobe, pred bralca stopajo koščki sedanjosti ter daljne in bližnje preteklosti. Avtoričin jasen in preprost slog je na trenutke faktografski, na trenutke pa čustveno obarvan, saj pripovedi o drugih spremljajo njena lastna doživetja. Ta dvojnost poudarja tudi občutek, da je Pariz hkrati prostor zgodovine, ki ponuja nešteto niti za raziskovanje in ustvarjanje, hkrati pa živo, v klišeje neulovljivo mesto, ki vsakemu obiskovalcu ali opisovalcu pomeni nekaj drugačnega.
Ob prebiranju pa se ne srečujemo le z avtoričinimi premisleki o usodah umetnikov, temveč tudi z drugimi ljubitelji Pariza, ki so mesto in njegove prebivalce ujeli v vrstice, glasbo ali filmski objektiv. Tako lahko iz Ljubezni iz drugih časov naberemo tudi precej priporočil za nadaljnje srečevanje s francosko kulturo. Izpostavila bi dva romana, ki oživljata muzi dveh umetnikov in jima dajeta glas, ki ga je zgodovina dolgo pozabila slišati, Tišina polna vetra Gabriele Babnik Ouattara (Beletrina 2022) in Dora in minotaver Slavenke Drakulič(Beletrina 2020). Tišina polna vetra vdihne življenje igralki in plesalki Jeanne Duval, skrivnostni lepotici, ki so jo kot femme fatale s haitijskimi koreninami v večnost vpisali verzi Charlesa Baudelaire v Rožah zla. Roman Dora in minotaver pa za osrednjo podobo jemlje Doro Maar, fotografinjo, ki je svoje mesto v zgodovini našla predvsem kot Picassova muza in sopotnica. Njuno burno in nemalokrat nasilno razmerje pa jo je psihično izželo, zaradi česar se je odpovedala svojemu ustvarjanju.
V zadnjih poglavjih se Vesna Milek dotakne tudi popularne kulture in se razpiše o francoski seriji Dix pour cent (ali v angleščini Call my agent). Zgodba o pariški agenciji za igralce, v kateri štirje glavni liki skrbijo za svoje slavne stranke, je posebna, saj se vsaka epizoda osredinja na veliko ime francoskega filma. V seriji med drugim nastopijo Monica Belluci, Cécile de France, Fabrice Luchini in Isabelle Hupert, ki odigrajo nekoliko ironizirano vlogo samih sebe, medtem ko morajo njihovi agenti razrešiti to ali ono zagato filmske industrije. Serija je hkrati poklon francoski kinematografiji in dinamičen preplet osebnih zgodb ter intrig poslovnega sveta. Ta biser francoske televizije je za vse ljubitelje francoščine, francoskega filma in Pariza vnaprej zagotovljen užitek.
Ker se knjiga ne brani biti osebna, tudi bralca kliče k spominjanju. Besedni sprehod po ulicah in trgih, po usodah znanih in anonimnih obiskovalcev seže tudi do tistih, ki med branjem prepoznamo koščke svojega Pariza. Sama sem med platnicami našla kavarno, v kateri sem se ustavila na poti z razstave impresionistov v Musée d’Orsay, in železniško postajo Gare de l’Est, na kateri sem si ob odhodu iz mesta namesto »adijo« že tolikokrat rekla »do naslednjič«. Vsak od nas ima svojo osebno mitologijo, ki nekatere kraje posveti v simbole, prostore anekdot in spomina. Pariz pa zaradi svojega zgodovinsko-kulturnega pomena in čara obstaja v kolektivni zavesti, kjer mnogim, ki ga nikoli niso osebno doživeli, vseeno predstavlja prostor navdiha in občudovanja. Zato knjige in filmi, v katerih je Pariz bolj protagonist kot kulisa, še kar nastajajo. Vesna Milek je v delu Pariz, ljubezni iz drugih časovmed platnice ujela delček te magnetičnosti, včasih obarvane s klišeji in idealizmom, včasih z realistično ostrino, in popeljala bralce med časovne in prostorske utrinke mesta. Knjiga poskuša včasih sistematično, včasih brez reda seči po vsem, kar je Pariz bil in kar je danes, ter je v tem pravšnji hommage mestu, ki mu tudi zares uspeva biti kaos in kozmos hkrati.
Uredila: Eva Ule
Lektorirala: Saška Maček
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
