Gabriela Babnik: Tišina, polna vetra
Založba: Beletrina Leto izida: 2022
Pred dvema letoma smo obeleževali dvestoletnico rojstva Charlesa Baudelaira, leto pozneje pa se mu je pisateljica, literarna kritičarka in prevajalka Gabriela Babnik Ouattara poklonila s svojim šestim romanom Tišina, polna vetra. Kot je značilno za vsa njena dela, nam predstavi razvoj ljubezenskega razmerja v tujem okolju, tokrat pa tudi v nam oddaljenem času. Ponavljajoča tema njenih del je prepletanje evropske in afriške kulture, kar prikaže skozi protagonista različnih etničnosti. V najnovejšem romanu pa piše o kanoničnem in skoraj mitologiziranem razmerju med pesnikom Charlesom Baudelairom in njegovo muzo, Jeanne Duval. Roman ni (tipična) biografija, žanr, ki v umetniških delih postaja vse bolj priljubljen. Je kljubovanje vsem Baudelairovim biografom, ki so njegovo muzo obtožili, da je umetnika pogubila.
Avtorica v romanu opisuje obdobje pesnikovega življenja, ko ta spozna pevko kabareta in preprodajalko opija, Jeanne, do točke, ko muza pesnika zapusti. Osredotoča se tako na pesnika kot na muzo, saj skupaj spreminjata ustaljene družbene vloge. Pesnik prihaja iz ugledne aristokratske družine, Jeanne pa je priseljenka iz francoske kolonije, Haitija. V konservativnem, malomeščanskem okolju kljubujeta rasni neenakosti. Jeanne bi v francoščini rekli quarteron; ena četrtina njene rasne sestave izhaja iz Afrike, zaradi česar v družbi nima nikakršne možnosti za uspeh, ljudje poudarjajo samo njeno telesnost, kot da ne bi imela duše. S tem pa kršita konvencije tradicionalne ljubezenske zveze, saj se popolnoma predajata drug drugemu, med njima ni nikakršnih zadržkov, drug k drugemu prihajata takrat, ko se potrebujeta. Zunanji opazovalci njuno zvezo opisujejo kot ekscesno, bolno, sadomazohistično, obsceno in demonsko. Družbi in drug drugemu dokazujeta, da »ljubezen ne more biti nikoli umazana« in da spolnost ne sme biti sveta, ker sicer ne bi bila več človeška. V drugem spoznavata samega sebe, kljub temu da Jeanne ni brala pesmi, posvečenih njej, in Baudelaire ni nikoli scela razumel njenega upora in hrepenenja po pripadnosti, svobodi in želje zgolj preživeti v svetu, saj mu ni nikoli pripovedovala o starših, umorjenih pred njenimi očmi, in razlogu za svoj brazgotinast hrbet. Druži ju tišina, ki vzpostavlja odnos, temelječ na temperamentu, strasti in hrepenenju. Pomembno za lika je, da se gibljeta v Parizu, mestu, ki se v avtoričinem opusu vedno znova pojavlja.
Čas revolucij, nemirov, modernizacije in urbanizacije Pariza v devetnajstem stoletju avtorica povezuje z Baudelairovimi osebnimi doživljaji in njegovo poezijo. Pesnika spoznamo kot posameznika, ki ima kompleksen odnos z mamo, pogreša pokojnega očeta, je v premoženjskih stiskah, v družbi različnih žensk in ima, tako kot drugi prebivalci Pariza, svoje mnenje o revoluciji. V romanu je vedno imenovan samo Charles, ne kot kanonizirani modernist Baudelaire, s čimer ga pisateljica prizemlji in prikaže kot človeka. Sočasno pa spoznavamo njegovo osebno filozofijo in pesniško držo, njegovo potrebo po reformi družbe, pesništva in strasti. Še pomembneje pa je, da avtorica glas da tudi Jeanne, in sicer ne samo kot muzi, vedno omenjeni ob Baudelairovem imenu ali kot predmet obravnave v njegovi poeziji, ampak tudi kot uporniški ženski z lastnimi hrepenenji, močnim temperamentom in veliko trmo. Roman je torej sestavljen iz pejsažev perspektive pesnika in muze, prepleta pa ju vsevedni pripovedovalec, ki večkrat razmišlja v verzih, tujih jezikih in liričnem toku zavesti ter nam tako pričara pogled na različne razvijajoče umetnosti in vzpenjajoče umetnike v Baudelairovem času. Jezik je zelo tekoč, izčiščen in liričen, ne samo zaradi pesnikovih verzov, ampak tudi avtoričinih, ki jih položi v njegova usta. Opisovanje čutnosti kljub mesenosti in ekscesu ostaja zelo delikatno in rahločutno, pisateljica z vsemi pesniškimi sredstvi v napisanem ustvarja tišino, polno vetra, ki vzpostavlja pričujoče razmerje.
Rdečo nit romana predstavljajo Baudelairove pesmi iz pesniških zbirk Rože zla in Spleen, faktografsko in izmišljeno navajanje podatkov, predvsem pa razvoj intrigantnega in provokativnega, zanju pa predvsem nujno potrebnega in pronicljivega, razmerja med Charlesom in Jeanne. Največje vprašanje romana je: kdo je Jeanne? »Črna Venera«, »vampirka«, »temni angel«, »amazonka« ali »femme fatale«, kot jo imenujejo drugi in kot se pojavlja v pesmih. Avtoričin cilj ni bil napisati življenjepis enega ali drugega, pač pa dati besedo, predvsem pa možnost izbire ženski, ki so jo Charlesov dandijevski odnos, boemsko življenje in viktorijanska mati na koncu pregnali. Tudi če odnos ni bil trajen, ne pomeni, da ni bil uspešen ali večen. Baudelaire je z opevanjem temnopolte ženske reformiral estetiko lepega in sprožil modernost, pričujoči roman pa razkriva kakšno vlogo je imela pri tem Jeanne Duval. Avtorica je o oddaljenem in zapletenem ljubezenskem odnosu pisala zelo prepričljivo kljub neštetim analizam in različnim pogledom na razmerje. Oddaljenost ji je dala dovolj svobode za vključevanje lastnih detajlov, hkrati pa tudi za umestitev Baudelaira v širši umetniški krog Pariza in spoznanje o pomenu njegove umetnosti. Nasprotno pa nam konec njunega razmerja prikaže v sodobnosti, ki jo sicer nekoliko nekonsistentno vključuje že prej (v ozadju se včasih zavrti melodija Queenov), najbolj prepričljivo in primerno pa deluje na koncu, ki je v celoti njena fikcija. Roman je več kot samo branje življenjepisa pesnika in njegove muze, je obogatitev in poetizacija njunih življenj.
Uredila: Eva Ule
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar
