Slavenka Drakulić: Dora in Minotaver

Založba: Beletrina
Leto izida: 2021
Prevod: Mateja Komel Snoj 

Dora in Minotaver je biografski roman o Dori Maar, francoski nadrealistični fotografinji in slikarki hrvaškega porekla, ki je imela to nesrečo, da se je zapletla v ljubezensko razmerje s Pablom Picassom, slikarskim genijem in verjetno najslavnejšim umetnikom 20. stoletja. V hrvaščini je delo izšlo že leta 2015, k nam pa je v prevodu Mateje Komel Snoj prišlo letos. To je že deveta knjiga Slavenke Drakulić v slovenskem prevodu; nazadnje je bil preveden prav tako biografski roman, ki je izšel v okviru festivala Fabula – Mileva Einstein, teorija žalosti (2018).

Drakulić je roman napisala kot fikcijski rokopis Dore Maar, in to nadvse prepričljivo. V predgovoru nam opiše, kako ji je rokopis prišel v roke, zakaj se je odločila za tak naslov, opiše celo, kakšna je bila Dorina pisava, s kakšnim črnilom je pisala. Tudi v romanu so na več mestih postavljene uredniške opombe, na primer: »Tu so v beležnici vidne sledi lepila. Domnevamo, da je bila na tej strani nalepljena fotografija, vendar ni mogoče izvedeti, katera, ker se je verjetno odlepila in padla iz beležnice.« S takšnimi opombami nas avtorica potegne v fikcijsko realnost romana, da začenjamo resnično verjeti, da je to Dorin rokopis, ki ga je Drakulić le predelala in uredila. K temu je pripomogla tudi prevajalka, saj je med opombami tudi ena njena. Dobimo vtis, da je to dejanska biografija Dore Maar – do neke mere bi lahko to tudi zagovarjali, saj se je Slavenka Drakulić, kot je povedala v intervjuju ob izidu slovenskega prevoda, poglobila v biografije ter vire do potankosti študirala, si pa je kot romanopiska seveda dovolila umetniško svobodo in dodajala psihološko ter čustveno ozadje posameznim faktografskim podatkom.

Roman je razdeljen na nenaslovljena poglavja. Glede na strukturo romana bi lahko sklepali, da je vsako poglavje eden od Dorinih zapisov v beležnici. Svojo zgodbo začenja v otroštvu, ki ga je preživela v Argentini, nato pa ji sledimo v Pariz, kjer je postala uspešna fotografinja – tako reportažna kot tudi umetniška. Bila je del osrednje pariške umetniške skupine tridesetih let prejšnjega stoletja, nadrealisti, katere člani so bili med drugimi André Breton, njegova žena Jacqueline Lamba, Georges Bataille, Man Ray, Jacques Lacan, brata Prévert, Paul Éluard in njegova Nusch ter mnogi drugi. Ženske se z nadrealisti niso samo družile, temveč, kot pove Dora, »smo bile tudi del gibanja, sodelovale smo pri revijah in na razstavah«. Takrat so se prvič (vsaj v umetnosti) postavile ob bok moškim, vendar so bile v njihovih očeh še vedno predvsem in prvo muze, lepotice, umetniška vrednost njihovih umetnin pa je bila drugorazredna.

Predstavnikom umetniške skupine je bil največji vzornik Picasso, španski kubistični slikar, ki ga pozna cel svet. Občudovali so ga, za njih je bil kot božanstvo, umetniška inštanca – kar je povedal on, je bilo sveto, njegova umetnost je bila »simbol novega časa«. Ne spoznamo pa le njegove »lepe«, občudovanja vredne plati slikarskega genija, ampak tudi tisto mračnejšo, ki je neizogibno povezana z njegovim umetniškim ustvarjanjem. Picasso je živel za svojo umetnost. Ustvarjati je moral ves čas, ni prenesel niti pogovora o bolezni ali smrti, saj sta ta dva pojma pomenila nezmožnost ustvarjanja. Če je zbolel, je poleg fizične bolezni padel tudi v depresijo, saj je bil prikovan na posteljo in ni mogel slikati. Brez ustvarjanja njegovo življenje ni imelo smisla.

Umetnost in njen pomen imata posebno vlogo tudi v sami strukturi romana, saj zaradi vzporednic s Picassovimi slikami, Dorinimi fotografijami in nekaterimi drugimi deli njunih sodobnikov dobivamo vpogled v razvoj in spremembe v Dorini psihi in njenem odnosu s Picassom. Tako je na primer opisana slika Dora Maar sur la plage, ki jo je Picasso ustvaril v zgodnjih dneh razmerja, »podoba izžareva mir in nežnost«, medtem ko slike iz časa, ki se približuje njunemu razhodu, prikazujejo Doro norico, s popačenim izrazom krčevitega joka, na primer Ženska, ki joče. To, kakšen odnos ima Picasso do Dore (in posredno tudi do vseh ostalih ljudi in stvari), postane jasno že na začetku razmerja, ko ji pokaže svojo risbo Dora in Minotaver. »Pokazalo se je, da Dora in Minotaver nista bila samo naslov risbe, temveč znamenje. V njem je bilo vse najino prihodnje razmerje […]. Prevladovanje, podrejanje – vse tisto, kar se bo šele uresničilo v sedmih skupnih letih.«

Dora je verjela v umetnost, ki vključuje partnerstvo – želela si je odnosa, v katerem bi bila tudi ona cenjena kot umetnica, od Picassa pa tega potrdila nikoli ni prejela. Picasso partnerstva niti ni potreboval, njegove ženske so bile na prvem mestu muze, od njih je samo jemal, nikoli dajal. »Ko sem dopustila, da me je omejil samo na žensko in ljubico, sem izgubila ne samo svojo identiteto, temveč tudi individualnost.« Dora je Picassu najbolj zamerila to, da ji je vzel jezik – fotografijo. Prek nje je lahko resnično izrazila sámo sebe, svet je lahko prilagodila skozi svoje oko – objektiv. Dora svoje življenje deli na tisto pred Guernico in tisto po njej, saj je bil čas ustvarjanja te umetnine zanjo najlepše obdobje njunega razmerja – tako si je predstavljala, da bo izgledalo, ko bosta vsak zase in hkrati skupaj ustvarjala, vsak od njiju živel svojo umetnost – Picasso je slikal Guernico, medtem ko ga je Dora pri delu fotografirala in ovekovečila proces ustvarjanja. Vendar je kmalu spoznala, da za Picassa njen doprinos h Guernici ni pomenil ničesar.

Kljub vsemu hudemu, ki ga je Picasso storil Dori, se Dora sama in mi kot bralci zavedamo, da za njen psihični zlom ni kriv le Picasso, ampak tudi ona sama. »Ni me uničila samo Picassova razdiralnost. Uničila so me moja pričakovanja. Vse odgovornosti za svoje duševno stanje ne morem prevaliti nanj. Nisem samo gola žrtev. To bi pomenilo, da se odpovedujem odgovornosti za svoje lastno življenje.« Bila je krhka osebnost, ki se je borila s krizo identitete – otroštvo je preživela v Argentini, odrasla je v Franciji; z očetom je govorila hrvaško, z materjo francosko, s Picassom špansko; razpeta je bila med tri jezike, tri identitete, zaradi česar se ni mogla dokončno najti; jezik, ki je bil resnično njen, je bila fotografija, to pa si je pustila odtrgati, čeprav se je zavedala, koliko ji pomeni. V zgodbi je opisano srečanje med Doro Maar in Frido Kahlo (o kateri je, mimogrede, Slavenka Drakulić tudi napisala biografski roman Frida ali o bolečini, ki je v prevodu izšel leta 2008), mehiško umetnico, ki je pretrpela še veliko hujše muke kot Dora, vendar je za razliko od nje ohranila svojo umetnost – bila je dovolj trdna: »Ostala je slikarka ne samo kljub bolezni, iz katere je naredila témo svojega slikarstva, temveč tudi kljub Diegu.«

Roman nam ponudi vpogled v kompleksen odnos Picassa in Dore Maar. Picassa ne bomo nikoli več videli le kot umetniškega genija, ampak tudi kot Minotavra, ki žre in izkorišča vse pred sabo, Dora pa ne bo več le ena od njegovih muz (ki jo je tudi največkrat upodobil), ampak tudi umetnica, ki je zapravila svoj talent za nepovratno ljubezen. »Bolje je, če umetnikov ne poznaš in o njih ničesar ne veš. Vselej te bodo razočarali.«