Avatar in imperij
Kako brati Cameronov magnum opus v času razgaljanja ameriškega imperializma
Decembra je v kinih izšel Avatar: Ogenj in Pepel (Avatar: Fire and Ash, 2025), tretji del znanstvenofantastične sage Jamesa Camerona. V filmu se nadaljuje zgodba o konfliktu na naravnem satelitu Pandora, kjer se domorodno ljudstvo inteligentnih humanoidnih bitij, Na’vijev, poskuša ubraniti pred Zemljani, ki nasilno ropajo naravne vire. Antikolonialni ep se je začel leta 2009 z izidom originalnega Avatarja, ki kljub vzponu filmskih franšiz o superjunakih še vedno kraljuje na vrhu lestvice najbolj dobičkonosnih filmov vseh časov. Zadnje poglavje Cameronove pripovedi si bomo predvidoma lahko ogledali leta 2031, ko bo na filmska platna prišel peti del.
Izid najnovejšega Avatarja sovpada z zanimivim zgodovinskim trenutkom. V izteku leta 2025 je filmsko industrijo pretresla novica o potencialni prodaji medijskega konglomerata Warner Bros. Discovery, enega od glavnih konkurentov Avatarjevemu distributerju Disneyu. Prvi favorit med možnimi kupci je bil Netflix, kar je sprožilo dvome o prihodnosti trenutnega modela izhajanja celovečercev v kinih. Na koncu je bila najvišji ponudnik korporacija Paramount Skydance, ki pa ima vedno bolj tesne povezave z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom. Manj kot dva tedna po premieri Ognja in Pepela pa je svet pretresla novica o pristanku ameriških komandosov v Caracasu, kjer so ugrabili venezuelskega predsednika Nicolasa Madura. Takšna oblika intervencije v Latinsko Ameriko, ki je bila standardna praksa v obdobju hladne vojne, naznanja vračanje v bolj krvavo dobo ameriškega imperializma, ki jo še dodatno potrjuje najnovejša vojna na Bližnjem vzhodu. Cameronova franšiza se je znašla v navzkrižju obeh procesov. Po eni strani ima radikalno antikolonialno in antiimperialistično sporočilo, po drugi strani pa je najdražji in najbolj dobičkonosen spektakel, proizveden v središču imperija. Kako pojasniti ta fenomen?
Protagonist vseh treh filmov je Jake Sully, paraplegični veteran marincev, ki gledalce vodi skozi tuje okolje in kulturo Pandore. Ustreza tipičnemu profilu ameriškega vojaka, ki se za vojaško služenje odloči prej zaradi materialnih potreb kot iz pristnega patriotizma. To izkoristi glavni antagonist serije, RDA – megakorporacija, ki predstavlja utelešenje najtrdovratnejšega korporativnega pohlepa. Sully je idealen kandidat za njihov program »avatarjev«, v katerem z nalaganjem zavesti upravljajo v laboratoriju proizvedena telesa Na’vijev, s katerimi lažje navigirajo po neizprosnem terenu Pandore. Sullyjev avatar mu omogoči, da lahko ponovno uporablja noge, hkrati pa bo s pomočjo napredne tehnologije za svojo zvestobo nagrajen z odpravo te težave tudi v svojem človeškem telesu. Kanadski režiser tako že v uvodnih prizorih svojega magnum opusa ponosno izraža svoj cinizem do ameriškega vojaškega aparata, ki pa je bil ob izidu prvega Avatarja še vedno globoko vpleten v vojno v Afganistanu in Iraku. Sullyjevo pomanjkanje patriotizma vodi do tega, da se poistoveti z Na’viji in da predvidljivo prestopi na njihovo stran. V stilu zgodb, kot je Pleše z volkovi (Dances With Wolves, 1990, Kevin Costner), se to zgodi prek ljubezenskega zapleta z domorodko. To še posebej zmoti Sullyjevega poveljnika Quaritcha, ki predstavlja personifikacijo najbolj toksičnih elementov ameriške vojske.
Sully gledalce popelje skozi razvlečeno, klišejev polno avanturo, na koncu pa skupaj s plemenom Na’vijev in človeškimi prebežniki (ekologi, ki jih prav tako zmoti uničevanje Pandorine narave) kot David proti Goljatu v klimaktični bitki premaga RDA in njihovo zasebno vojsko, ki ji poveljuje Quaritch. Pri tem se Sully dokončno odklopi od svojega človeškega telesa s pomočjo Eywe, biološko-energijske mreže Pandore, ki je za Na’vije mati boginja, tehnično in narativno pa deluje podobno kot Sila v Vojni zvezd. Eywa je eden od glavnih tematskih elementov v Cameronovem fiktivnem svetu, pri tem pa ga je navdihnila hipoteza o Gai iz ekologije – teorija, ki predpostavlja, da Zemlja deluje kot enotno živo bitje. Pohlepne korporacije, tako v našem kot v Cameronovem svetu, predstavljajo grožnjo ekološki simbiozi Gaie/Eywe.
Izvor tega in nekaterih drugih elementov zgodbe je Cameron javnosti razkril na nepričakovan način. Kmalu po izidu prvega filma je bil tarča dveh nepovezanih tožb. Umetnik Roger Dean je trdil, da je režiser plagiral njegove risbe pri snovanju vizualne podobe Pandore, Cameronov nekdanji svetovalec za posebne učinke Gerald Kowalski pa si je lastil zasluge za celotno idejo filma. Za ovržbo slednje tožbe je Cameron sodišču v Kaliforniji priložil 45 strani dolgo deklaracijo, v kateri je podrobno opisan izvor vseh idej in konceptov v Avatarju. Cameronovo skorajda biografsko pričanje je pokazalo tri temelje njegovega znanstvenofantastičnega dela – vseživljenjsko obsesijo z znanostjo in naravo, ekološko in pacifistično gibanje 60. in 70. let ter zgodovino evropske kolonizacije Severne in Južne Amerike.
Te ideje je prvič poskušal oblikovati v film že v 90. letih, a so ga odvrnile omejitve tedanje filmske tehnologije. Projekt je odložil in se lotil snemanja Titanika (1997), medtem pa je s svojim studiem začel razvijati orodja (boljše računalniške posebne učinke in tehnologijo zajemanja gibanja), ki so mu kasneje omogočila uresničitev vizije. Cameronove ambicije so se uresničile v drugi polovici 2000-ih in tik pred iztekom desetletja dosegle vrhunec z rekordolomilnim celovečercem. Kljub vrtoglavemu komercialnemu uspehu pa je bil Avatar kritično dokaj mlačno sprejet. Najbolj pogoste pritožbe so omenjale neoriginalnost in predvidljivost zgodbe, bolj strogi očitki pa so se nanašali na t.i. kompleks belega odrešenika. Ta hollywoodski kliše je značilen za zgodbe o konfliktu med kolonizatorji in domorodnim prebivalstvom, ko domorodci zmago lahko dosežejo le s pomočjo njim superiornega, po navadi belega prebežnika. Izhaja iz orientalističnih predpostavk o inferiornosti domorodnega prebivalstva, hkrati pa pretežno belim zahodnjaškim gledalcem omogoča, da se poistovetijo s »preveč tujimi« uporniki.
Toda Avatar predstavlja izjemo v morju tovrstnih hollywoodskih pripovedi ravno pri poti njenega »odrešenika«. Na koncu prvega dela Jake Sully dobesedno postane Na’vi in se v celoti odreče svoji predhodni kolonialni identiteti. Prav tako je lokalna kultura Pandore predstavljena kot v vseh pogledih superiorna zemeljski, razen v zelo ozkem tehnološkem smislu. Človeška sila v filmu nima praktično nobenih pozitivnih lastnosti in ovržena je kakršnakoli možnost kompromisa z njo. Za razliko od filmov, ki prikazujejo kolonizacijo Amerike, ni izražena nobena potreba po razvoju ali razsvetljevanju »primitivnega« ljudstva. V popularnih filmih, ki upodabljajo ameriške staroselce, so ti ponavadi predstavljeni kot artefakt preteklosti, ki je obsojen na propad. V Avatarju pa je človeška družba tista, ki propada.
Lekcija prvega filma je sledeča: ljudje ne spadajo na Pandoro in lokalno prebivalstvo jih ima pravico nasilno odstraniti. Tovrstnega sporočila ni mogoče zaslediti v nobenem drugem hollywoodskem blockbusterju, kjer kljub sočutnim prikazom zatiranih ljudstev nikoli ni mišljeno, da gledalci podvomijo v ultimativno pravičnost ameriškega imperija. V Avatarju gre za pristno antikolonialno in antiimperialistično sporočilo, ki pa je v recenzijah nepravično umeščeno v isti koš kot orientalistične zgodbe, kot je na primer Poslednji samuraj (2003, Edward Zwick). V letih po izidu so kritiki pogosto izpostavljali pomanjkanje vpliva Avatarja na popularno kulturo, še posebej v ZDA. Kljub temu da je bil najbolj dobičkonosen film vseh časov, so pustile franšize, kot so Vojna zvezd ali rastoče vesolje Marvelovih superjunakov, veliko večji vtis na medijsko pokrajino izven filma. Ali lahko rešitev te uganke iščemo ravno v vsebini Cameronove kreacije? Ali je res presenetljivo, da zgodba o superjunaški svetovni policiji, ki skrbi za globalni red in mir, bolj navduši ameriško občinstvo kot stroga lekcija o imperializmu? Ali je res presenetljivo, da se igrače superjunakov prodajajo bolje kot igrače Pandorinih modrih partizanov?
Cameronovo življenjsko delo seveda obsega več kot zgolj en film. Že od samega začetka je bila predvidena najmanj trilogija, materiala pa je imel pripravljenega za pet filmov. Kakršnikoli dvomi o komercialni smiselnosti franšize, ki so se pojavili po daljšem premoru zaradi zamud, odlašanj in pandemije, so bili opuščeni, ko je bilo za ogled drugega dela, Avatar: Pot vode (Avatar: The Way of Water, 2022), prodanih za 2,3 milijarde dolarjev kart. Pomisleki kritikov so bili tokrat bolj upravičeni, saj zgodba filma v veliki meri reciklira prvi del. Spoznamo sicer novo pleme Na’vijev, ki gledalcem razkrije Pot vode, polno čudovitih podmorskih bitij, kot so inteligentni pacifistični kiti Tulkuni. Ogrožajo jih brezmilostni poklicni lovci RDA, ki jih lovijo, ker Tulkuni v možganskih žlezah proizvajajo dragoceno substanco, ki deluje proti staranju. Ta element zgodbe dokazuje, da je Cameron tudi v letih po izidu prvega filma natančno spremljal razvoj korporativne Amerike. Mogotci Silicijeve doline so še posebej v zadnjih letih postali obsedeni z nesmrtnostjo in substancami, ki naj bi zavirale staranje. Ta referenca v filmu ostane nerazvita, saj služi le kot orodje za premik zgodbe, ki se konča skoraj enako kot prvi del – s klimaktičnim spopadom med RDA in Na’viji ter Quaritchem in Sullyjem. Zmagovalec je brez presenečenja isti, konflikt pa se ponovno za nekaj časa ohladi.
Tako smo prišli do najnovejšega filma. Ponovno Cameron od gledalcev zahteva več kot tri ure pozornosti za zgodbo, ki z izjemo nekaterih novih zapletov večinoma sledi ustaljenemu formatu. Sullyja še vedno preganja Quaritch, ki je v Poti vode dosegel nekakšno obliko nesmrtnosti, saj so njegovi spomini trajno shranjeni v podatkovni bazi RDA in jih lahko vsakič znova naložijo v novega avatarja. To vrsto nesmrtnosti Cameron postavi nasproti Eywe, ki po smrti njihovih fizičnih teles v svojo mrežo sprejema zavesti vseh bitij Pandore in tako predstavlja neko vrsto nebes. Quaritcheva usoda je bolj podobna peklu, saj je kot suženj prisiljen v neskončno izpolnjevanje misij svojih nadrejenih.
S tem zapletom Cameron v zgodbo vnaša klasične znanstvenofantastične dileme o spominu in identiteti, ki se pojavijo pri prenašanju zavesti in kloniranju – dileme, ki postajajo vse bolj relevantne z razvojem umetne inteligence. Ta Camerona še posebej spravlja ob živce, kar je izpostavil v intervjuju za CBS News približno mesec pred izidom Ognja in Pepela. Kljub temu da je strasten entuziast za vse nove tehnološke inovacije, zelo jasno zavrača uporabo UI pri ustvarjanju filmov. Na prvi pogled nepričakovano stališče je pravzaprav logično, če pomislimo, da je v industrijo vstopil kot strokovnjak za posebne učinke. Kdo drug bolje pozna pomen človeškega truda in dela pri realizaciji nemogočega? Na predpremierah najnovejšega Avatarja, namenjenih kritikom in vplivnežem na družabnih omrežjih, se je pred začetkom filma na platnu prikazalo sporočilo: »Za izdelavo tega filma ni bila uporabljena generativna umetna inteligenca.” (angl. »No generative AI was used in the making of this movie«). Camerona še posebej motijo UI igralci, ki se mu zdijo »grozljivi«, čeprav se v Hollywoodu že pojavljajo kot rešitev za zniževanje stroškov. Je morda to sporočilo, ki ga želi prenesti s prikazom tega, kako korporativne sile zlorabljajo Quaritchevo digitalno dušo?
V najnovejšem filmu se tudi prvič zares pojavijo trenja na obeh straneh konflikta. Na Pandori živi kruto pleme piromanov, ki ga Quaritch oboroži s človeškim orožjem in pridobi na svojo stran. To spominja na razna zavezništva ZDA z džihadističnimi skupinami na Bližnjem vzhodu (npr. z mudžahidi med sovjetsko invazijo Afganistana). Ta nevarna metoda za doseganje zmage zmoti ostalo vojaško poveljstvo RDA. Toda tudi ta, bolj zmerna frakcija človeškega vojaškega aparata vseeno ni prikazana v dobri luči, kot je sicer značilno za hollywoodske filme, ki upodabljajo ameriško vojsko. V njih smo vajeni delitve na dobre in slabe pripadnike invazijskih sil, katerih matična dežela naj bi bila vselej »na pravi strani zgodovine«. Cameron pa v Avatarju vsaj do zdaj še ni pokazal, da bi na zemeljski strani obstajala frakcija oblasti, ki bi spoštovala pravice Na’vijev in kulturo Pandore. Morda to želi prihraniti za preostanek zgodbe.
Nove dileme in razvoj nekaterih likov očitno niso dovolj, da bi prepričali kritike in občinstvo. Tako po ocenah kot po komercialnem uspehu je Ogenj in Pepel slabši kot njegova predhodnika. Ponovno recikliranje zgodbe in konec, ki gledalce po treh urah spet pripelje na začetek, filmu zagotovo nista naredila usluge. Še dodatno zaostrovanje antiimperialističnega in antikolonialnega sporočila pa morda ustvarja ovire pri doseganju ciljne publike – Američanov, ki v kinih iščejo oddih od problemov sveta.
Vse kaže, da je Cameronova vizija franšize v nasprotju s smerjo, v katero se premika moderna filmska industrija. Kljub temu da je film do zdaj zaslužil skoraj milijardo in pol dolarjev od prodanih vstopnic, to še ne zagotavlja odobritve zadnjih dveh delov sage. Format triurnih filmov, polnih vrtoglavo dragih posebnih učinkov, ki naj bi svoje stroške pokrili s prodanimi kartami, je za medijske konglomerate, kot sta Disney in Warner Bros., preprosto nesmiseln. Prihodnost je v filmih na pretočnih platformah, kot dokazuje Netflixov skorajšnji prevzem Warner Bros. Discoveryja. Tudi končnega kupca Paramounta je vodila želja po obogatitvi svoje pretočne platforme s katalogom filmov in serij Warner Bros. Netflixov model je Cameron v preteklosti že eksplicitno kritiziral; samo vprašanje časa je, preden Disney, ki ima v lasti franšizo Avatar in je prav tako vpet v biznis pretakanja, režiserju naloži omejitve pri finalu njegovega magnum opusa. Zadržanost in skeptičnost, ki ju Cameron izraža v intervjujih pri vprašanjih o četrtem in petem Avatarju, morda nakazujeta, da bo raje opustil svoje življenjsko delo, kot sledil ukazom korporativnih mogotcev.
Ta franšiza se je tako znašla na zgodovinskem presečišču. Od leta 2009 do danes se je filmska industrija drastično spremenila do te mere, da je tovrstna serija celovečercev postala neekonomična in morda neizvedljiva. Nove tehnologije, kot je UI, ogrožajo enega od Cameronovih prvotnih ciljev – kreativni razvoj medija filma. Po drugi strani destruktivne politike, ki jih režiser v Avatarju kritizira, v zadnjih letih dosegajo svoj vrhunec bodisi z genocidom in ekocidom v Gazi bodisi z dokončnim razgaljenjem ameriškega imperializma. Oba pojava izhajata iz krize poznega kapitalizma. Profitna mera pada, kar sili tako medijske konglomerate kot ameriško vlado v prestrukturiranje in iskanje profita na druge načine. Disney išče rešitev s pretakanjem, Trump pa z venezuelsko in iransko nafto. Kaj to pomeni za Camerona?
V prej omenjeni deklaraciji, kjer navaja ideje, ki so temelj Avatarja in njegovih drugih filmov, Cameron jasno kritizira tako korporativni pohlep kot raznovrstne primere imperializma. Niti enkrat v celotnem dokumentu pa ne uporabi besede kapitalizem. Tu vidimo omejitve njegovega radikalizma: naslavlja in kritizira simptome problema, ne da bi kadarkoli eksplicitno naslovil njegov izvor. Razlog za to ni uganka. Kot najbolj uspešen režiser v zgodovini Hollywooda je Cameron še kako vpet v širši sistem produkcije v središču kapitalizma. Ameriška filmska industrija tesno sodeluje z vojsko in obveščevalnimi agencijami na številnih področjih. V tem kontekstu je razumljivo, zakaj Cameron v svoji bogati filmografiji svoje kritike nikoli ni pripeljal do logičnega zaključka. Isti sistem, katerega simptome kritizira v svojih filmih, ga je povzdignil na goro uspeha, a zdaj mu procesi kapitalizma počasi onemogočajo nadaljnje delo, tako kot vsem ostalim filmskim vizionarjem njegovega kalibra. Poleg tega že od leta 2020 živi na Novi Zelandiji, nedavno pa je izjavil, da se zaradi stanja v Ameriki ne namerava preseliti nazaj v Hollywood. Izredno zanimivo bo torej spremljati preostanek njegove kariere.
V katero smer bo Cameron odločil odpeljati vsebino naslednjih Avatar filmov, če mu jih uspe posneti? Ali ga bodo razmere v svetu prisilile, da še bolj poostri svojo kritiko? Bo podlegel korporativnim interesom in naredil zgodbo bolj atraktivno za splošno publiko? Pri velikem Jamesu Cameronu prav tako ni izključeno, da bo s svojimi filmi poskusil preusmeriti celotno filmsko industrijo, saj navsezadnje vsakič, ko stavi nase, zmaga. Vsa ta vprašanja nam dajejo razlog, da še naprej spremljamo franšizo Avatar in jo analiziramo v drugačni luči kot ostale multimedijske imperije. Do leta 2029, ko se nam obeta naslednji del, pa se lahko še marsikaj spremeni, tako v Hollywoodu kot v širšem svetu.
Uredila: Tinkara Uršič Fratina
Lektorirala: Tinkara Jukič
