Družbeni problemi med štirimi stenami
Tjaša Mislej: Ocean na steni
Založba: Mladinska knjiga
Leto izida: 2025
Prozni prvenec uveljavljene dramatičarke Tjaše Mislej nadaljuje in nadgrajuje teme iz njene dramatike. V ospredju so ženski liki, ki se znajdejo v življenjski stiski in krizi, povezani s strahom, tesnobo. Svoje probleme večinoma rešujejo aktivno, kar ni novost v slovenski prozi, danes smo aktivnih protagonistk in antagonistk bralci navajeni, kar je na glede na literarno zgodovino pozitiven preobrat. Zbirko sestavlja dvanajst kratkih zgodb, ki nosijo naslov po glavnih likih. V nadaljevanju bom na nekaterih mestih primerjal delo z nedavnim dramskimi besedili, kot sta Prva beseda je mama (uprizorjena v SNG Drami jeseni 2025, predvajana kot radijska igra) in Petnajst (2023), s katerimi si zbirka deli več skupnih točk.
Zgodbe so napisane v realističnem slogu, ki ga obogatijo komparacije, ki vzbujajo komičen učinek – bolj sočno najdemo v zgodbi Ula o ohlajanju spolnosti v zakonu, ki je postane »suha in pusta kot nesladkani bio ovseni otrobi«. Značilnost zgodb je, da trenutne aktualne politične debate prenese v intimni svet posameznic ter njihove usode poveže iz lokalne na globalno raven. Kljub temu, da je zbirka napisana kot odziv na aktualno družbeno stanje – s tem kaže, da se družba še ni otresla preteklih norm – na nekaterih mestih zapade v stereotipe.
Knjiga je izšla istočasno kot gledališka premiera teksta Prva beseda je mama, s katero si deli nekaj podobnosti. Največ stičnosti nosita zgodba Sonja in dramska sekvenca Ema (podobno so naslovljeni tudi naslovi tj. glavnih junakinjah), ki se ločita v nekaj detajlih, ampak v večini je fabula enaka, kar daje slutiti, da so drame in kratke zgodbe nastajali istočasno. Sonja je napisana s stopnjevanjem, saj se skozi zgodbo (anti)junakinji počasi zvišuje živčni pritisk, kar z njo občutimo tudi bralci. Finalizira se s klofuto hčerki, ko enostavno izgubi živce, celotna zgodba pa postavlja pod vprašaj, da matere uživajo v materinstvu. Hkrati Sonja pusti odprt konec, saj ne izvemo, kaj se zgodi s hčerjo, kako dogodek vpliva na nadaljnje zakonsko življenje. S Sonjo lahko se lahko bralec poistoveti, medtem ko z Martino (zgodba Martina) nekoliko manj. Obnaša se pragmatično, zato pod sabo potepta etična načela. Izkorišča zaljubljenost denarno boljšega situiranega ljubimca, skoraj kot femme fatale, zato da lažje preživi kot samohranilka in uresniči lastne želje. Zaveda se, da za tekstilnimi izdelki, ki jih začne (pre)prodajati, stoji množica mezdnih delavcev v tretjem svetu, a ji to ne preprečuje delovanja in zasledovanja lastnega cilja – doseči samostojnost, rešiti se slabega delovnega mesta, imeti več priliva na bančni račun. Zgodba odpira drugačne teme kot zasledovanje osebne sreče in prikaz moralno spornih posameznica, ki se ne ozirajo na okolico, s čimer razširi pahljačo tem iz dramatike.
Teme v povezavi z materinstvom, splavom in partnerskim nasiljem so stalnica v preteklem dramskem ustvarjanju Tjaše Mislej in jih nadalje razvija v prozi. Vzporednice z dramo Petnajst (2023) je mogoče opaziti v prikazu partnerskega nasilja nad ženskami. Dramo in zgodbo Nika poleg teme druži enako ime partnerja-nasilneža (Dejan), enak potek dogodkov, ki se začnejo z omejevanjem stikom in izbruhom nasilja med pospravljanjem posode. Bistvena je razlika, da Nika doživi spremembo, v njej se je »nekaj premaknilo«, s čimer zavedala stanja v razmerju, zato partnerja zapusti, kar je nasprotno kot v drami Petnajst, kjer se razmerje konča tragično, s smrtjo, s femicidom. Pri karakterizaciji v zgodbi in celotni zbirki daje večji poudarek na zgodbo žrtev, saj so antagonisti oz. partnerji predstavljen plosko in se nagibajo k stereotipom, kot je lik šarmerja ali lik nasilnega moškega ali odsotnega moža.
Nadaljnja tema, ki jo že obravnava v drami Prva beseda je mama je splav. Za razliko je tema v prozi poglobljena, prikazana z intimnega položaja študentke Hane (zgodba Hana), kjer v drobovje spremljamo postopek in njena čustvena stanja. Kar se pokaže v zgodbi, da kljub temu, da je splav ustavno zagotovljena pravica, vlada glede nje družbi še vedno stigma. Hana je pri svoji odločitvi osamljena, saj nima podpore družine, fanta in prijateljic. O tej temi se ne more pogovarjati odkrito. Ko pa se na neki točki zaupa sestri, ji le-ta zaupa, da je imela splav v preteklosti – o tem do sedaj ni vedel nihče v družini.
Če je v drami glavna tema materinstvo, je v prozi manj izrazita, a kljub temu determinira junakinje (izstopajoča je že v zgodbi Sonja). Tjaša Mislej ohranja v zbirki razširjen pogled na materinstvo, saj zaobjame tudi odločitev za ne-materinstvo ali pa ga poveže s splavom. Zanimive so paralele med Barbaro (Prva beseda je mama) in Saro iz zbirke, saj se odločita odpovedati materinstvu. Sara je v materinstvo v otroštvu občutila kot »prekletstvo, ki mu ne bo mogla nikoli ubežati«, v srednjih letih pa odkrije, da »materinstvo ni nujna naloga vsakega bitja z maternico«.
Svež pogled poda avtorica na spolno delo – odločitev za spremembo službe in odločitev za zaslužek preko platforme OnlyFans izhaja iz socialnegapoložaja: ujetost v brezperspektivne službe, ki ne nudijo osebnega zadovoljstva. V ozadju je podtalna kritika ekonomskega sistema, v katerem živimo, saj so službe degradirane na minimalno plačo, ki posamezniku ne nudi možnosti osebne rasti. Podobno želi poklicne spremembe Alisa, ki je razpeta med smerjo, ki ji omogoča stabilno življenje in sanjami – kljub pomislekom, dobi oporo v prijateljici ter ljubimki izbere umetnost. V Alisini zgodbi avtorica zoperstavi ljubimki iz različnih družbenih razredov – zaključek je, da ne moreta postati par zaradi pričakovanj okolice. Drugačen pogled nudi zgodba prevajalke Sare, ki je zadovoljna s prekarno zaposlitvijo, ampak razvije manjvrednostni kompleks, ki ji ne nudi mirne plovbe.
V zadnjih tekstih Tjaše Mislej je zaznati premik od opisovanja nižjih razredov k boljše situiranim posameznicami. V tej skupini junakinj, ki zasedajo polovico zgodb so srednjeslojke v približno srednjih letih, ter opisuje njihova življenja, ko se soočajo s eksistenčno krizo. Njihov zakon in spolnost je v zastoju, zato si želijo spremembe, preplavlja jih staro »morje hrepenenja«, ki jo pooseblja slika oceana na steni v zgodbi. Hrepenenje je ključni pojem zbirke, ki povezuje vse junakinje. Ampak to ni cankarjevsko hrepenenje, ko ostaja cilj nedosežen in ostaja le v sanjah, saj liki aktivo iščejo spremembo za svoje počutje. Večinoma, a ne v vseh zgodbah (Sonja, Julija ), jim uspeva, zato se zaključijo z happy endom.
Sem spada, na čuden način, tudi zadnja zgodba Beti. Beti se mora spoprijeti z nepričakovano nego svoje odtujene in nepokretne mame, saj nimajo denarja za dom za ostarele. Za glavni lik pomeni izgubo sedanjega načina življenja in podreditev urnika skrbi za mamo. Pred nami je lik požrtvovalne mame/hčerke, ki se razdaja preko svojih zmožnosti in zato izgori. V ozadju je čutiti kritiko sistema, saj zaradi nedostopnosti nege za starejše občane, pade skrb na družinske člane, ki pa ob službi in vzgoji otrok ne zdržijo. Konec ogromne obremenjenosti za Beti pomeni smrt mame, ki zanjo pomeni odrešitev.
Zbirka ni zastavljena eksperimentalno na ravni forme, saj so zgodbe napisane večinoma napisane s sintetično-linearno zgradbo ali analitično (bralcu počasi razkriva predzgodbo, ki je bistveno za trenutno dogajanje), z veliko mero občutka za stopnjevanje dogajanja, ki se razreši v zadnjem odstavku ali celo povedi. Tematika zbirke ne odstopa od dramskega opusa Tjaše Mislej, kvečjemu jo poglobi in razširi – vseskozi pa ostaja na strani intimnega pogleda ženske. Zadržani so glavni naslovi posameznih kratkih zgodb po glavnih junakinjah, saj oblikovani enostavno in velikokrat uporabljeni, po drugi strani taka izbira ohranja neoviran pristop, brez avtoričinih indicev o vsebini. Manjši spodrsljaj se zgodi v Sonji, ko je Ilki Štuhec pripisano zmagovanje v slalomu, čeprav vemo, da je tekmovala v smuku. Kratke zgodbe zarežejo v pereče družbene anomalije podane s intimne strani in pokaže, da se stari vzorci družbe zajedajo v sodobnost, kar je največja vrednost zbirke.
Uredila: Lara Gobec
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar
