• Datum objave: sreda, 7. februar 2018
  • Ivan Cankar: Pohujšanje v dolini šentflorjanski

    • Premiera: 26.1.2018, Gallusova dvorana Cankarjevega doma
    • Režiser: Eduard Miler
    • Dramaturginja: Žanina Mirčevska
    • Scenograf: Branko Hojnik
    • Igrajo: Uroš Smolej, Maša Kagao Knez, Primož Pirnat, Iva Kranjc Bagola, Lotos Vincenc Šparovec, Maša Derganc, Jana Zupančič, Igor Samobor, Nina Valič, Gašper Jarni, Rosana Hribar, Gregor Čušin, Nik Škrlec

    Zagotovo največji plus uprizoritve pa je dejstvo, da se predstava ne pretvarja, da je spektakel, niti se ne sili uporabiti vseh možnih kapacitet Cankarjevega doma.

    V deželo našo se je ponovno zažrlo pohujšanje, tokrat v obliki še ene od velikih koprodukcij SNG Drama Ljubljana, MGL-ja in Cankarjevega doma. Izprijenost našega naroda je tokrat na oder postavil stalni gledališki tandem režiserja Eduarda Milerja in dramaturginje ter avtorice priredbe Žanine Mirčevske.

     

     

    Po Lorencijevi Iliadi in Purcăretejevi Vojni in miru, so največje tri slovenske kulturne hiše ponovno združile moči – tokrat za uprizoritev slovenskega velikana med dramskimi deli: Pohujšanje v dolini šentflorjanski avtorja Ivana Cankarja. Izbor besedila seveda sovpada s takozvanim “Cankarjevim letom”. Letos namreč obeležujemo 100-letnico smrti največjega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja, temu v čast pa se poklanja večina slovenskih kulturnih hiš.

     

     

    Tu pa se gre za predstavo, ki je bila primorana – zaradi nenadne smrti igralca Jerneja Šugmana – biti premišljena dvakrat. Gre tudi za predstavo, ki zaradi svoje zgodbe nosi močno politično noto, ki eksplicitno tepe po našem narodu in ga opozarja na lastne hibe. Cankar bi bil danes verjetno izredno prestrašen, če bi vedel, kako zelo resnične so bile njegove napovedi iz leta 1907 in kako zelo se nismo spremenili v teh stotih letih. Premiera uprizoritve namreč pada ravno v čas, ko je Ministrstvo za kulturo naznanilo svojo odločitev o razdelitvi sredstev. Njihova odločitev rezov in razdelitve proračuna je močno udarila po (ne)institucionalnih hišah, med katerimi so tudi Mini teater, Maska in Carmina Slovenica. Cankarjevo Pohujšanje pa opozarja ravno na ta pokroviteljski in celo gnil odnos našega naroda do umetnikov.

     

     

    Uprizoritev svoj fokus ohranja na liku tujca – Petra (Uroš Smolej), ki nastopi združen z liki Zlodeja, Konkordata in Krištofa Kobarja. Je umetnik, ki ga je domovina zatajila. Je razbojnik, ki ga družba prezira. Je vse, kar v lepi dolini šentflorjanski ne želijo imeti. Nanj se zato adaptacija (tematsko sicer bogatega) besedila tudi osredotoča. Peter kot umetnik je nosilec zla in poosebljena družbena kritika, ki jo je Cankar razvil skozi svoj celoten opus. Z združitvijo teh likov, ki so v drami členjeni v tri osebe, v enega pa Mirčevska še potencira grešnost Šentflorjancev, saj so kar naenkrat vsi njihovi “najdeni Mojzeščki” združeni v enega, ki kakor zrcalo odseva njihove napake iz preteklosti. Ko se na koncu Popotnik (Nik Škrlec) razkrije kot pravi “Mojzešček”, pa so te napake še podčrtane z debelo črto. Gre za zanimivo, svežo adaptacijo, ki pa v sebi nosi en minoren problem in to je, da je zgodba težko razumljiva nekomu, ki izvirnika ne pozna. Združitev vseh likov v Petra je namreč jasna le, če obstaja zavedanje o Cankarjevi prvotni postavitvi teh likov.

     

     

    Scenografsko (Branko Hojnik) je predstava prestavljena iz krčme na prosto, bolj natančno na 15 ton zemlje obdane z projekcijskimi platni, ki služijo kot dopolnilo scenografije, na kateri se skozi celotno uprizoritev predvajajo različni posnetki tihožitij in igralcev (avtor videa: Atej Tutta). Skupaj z lučnim oblikovanjem (Andrej Hajdinjak) se s trenutkom dviga zavese ustvari mračno, zadušljivo, a estetsko izjemno prizorišče oziroma atmosfera, ki je pospremljena z živo glasbo Janeza Dovča v izvedbi Kristijana Krajnčana, Gorana Krmaca in avtorja samega. Poleg vrtljivega odra je edini od večjih premičnih scenskih elementov dvigajoča se ograja, ki na začetku zagradi četrto steno odra in tako loči dolino od ostalega sveta. Je element, ki najbolj in res eksplicitno, a umetelno udari po odnosu Slovencev do kulture. Njemu vzporedena je tudi končna slika predstave, ko se na animaciji čez dolino dvigne zastava, igralci pa (podobno kot OHO-jevci leta 1968) tvorijo našo najvišjo goro ter se molče predajo situaciji.

     

     

    Vanj je umeščenih trinajst igralcev, oblečenih v sodobne pisarniške oprave (scenografija: Jelena Proković, maska/frizura: Tina Prpar), ki se s svojo stilizirano igro prebijajo skozi problem, ki jim ga predstavlja Peter. Čeprav se vsi igralci iz obeh gledaliških hiš predstavijo v luči, v kateri jih že dolgo nismo imeli možnosti videti, pa je največje presenečenje Igor Samobor, ki je v vlogi učitelja Šviligoja nerazpoznaven tako po glasu kot tudi vizualni podobi. Celotno igralsko podobo pa nadgradi še (igralsko sicer šibkejša, a plesno izjemna) Maša Kagao Knez v vlogi Jacinte. Na oder je postavljena kot prispodoba Petrove umetnosti, njegova muza in ženska, ki je –  še bolj kakor Peter – strah vzbujajoč tujec, tisto nekaj, kar bo uničilo lepo dolino šentflorjansko. Tu ne moremo mimo dejstva, da ima Kagao Knez afriške korenine in je izučena plesalka afrosodobnega plesa, kar je režiser tudi dodobra izkoristil. S plesnimi vložki in svojo prezenco postane ravno tisto, česar se Slovenci najbolj bojijo – “Neslovenec“. Njena najmočnejši prizor se zgodi v točki, ko Šentflorjanci poljubljajo njena stopala in dlani. Posedena je na piedestal, ki spominja na knežji kamen in v trenutku zavzame celoten oder Gallusove dvorane ter zavlada naši dolini grehov. Svojo prezenco pa žal močno sesuje režijsko nedodelan aspekt plesalke kot igralke. Vsi igralci namreč sledijo stiliziranemu tipu igre, Kagao Knez pa v točkah svojih replik ostane ona sama in (za razliko od plesnih elementov) igralsko ne dohaja ostalih igralcev. Podoben estetsko dovršen prizor se zgodi tudi, ko Popotnik v navezavi s Petrom “zasužnji” hinavske prebivalce in jih poda grablje za delo na prej njihovi zemljici. Orodje tvori popotnikov prestol, ki z rahlimi premiki igralca počasi razpade v delovno opravo ostalih, sam pa ostane dvignjen nad njimi.

     

     

    Zagotovo največji plus uprizoritve pa je dejstvo, da se predstava ne pretvarja, da je spektakel, niti se ne sili uporabiti vseh možnih kapacitet Cankarjevega doma. Je predstava, ki želi nekaj povedati in to sporočilo ni v hvalospevu sposobnosti slovenskih osrednjih gledališč, ampak se od tega odmakne in da prostor zgodbi oziroma interpretaciji. In če se je zdelo, da Miler in Mirčevska s predstavama Antigona (SNG Drama Ljubljana) in Žlahtni meščan (MGL) nekaj iščeta, sta s Pohujšanjem to tudi našla. Ustvarila sta umetnino, ki uspešno slalomira med glasbenimi, gledališkimi in vizualnimi vejami umetnosti in nadzoruje slovenski največji oder, kjer se niti za trenutek ne zdi, da bi bil le-ta prevelik zalogaj za to besedilo ali ekipo. Vsekakor gre za interpretacijo in predelavo Pohujšanja, ki si zasluži mesto na piedestalu najboljših.

     

     

     

    Sorodni članki: