• Datum objave: torek, 14. februar 2017
  • Lev Nikolajevič Tolstoj: Vojna in mir

    • Premiera: 21. 1. 2017, Cankarjev dom Ljubljana (koprodukcija Cankarjevega doma, Mestnega gledališča Ljubljanskega in SNG Drama Ljubljana)
    • Režija: Silviu Purcărete
    • Dramaturgija: Eva Mahkovic
    • Igrajo: Viktorija Bencik Emeršič, Petra Govc, Eva Jesenovec, Mirjam Korbar Žlajpah, Jette Ostan Vejrup, Ajda Smrekar, Miranda Trnjanin, Nina Valič, Pia Zemljič, Judita Zidar, Jana Zupančič, Sebastian Cavazza, Blaž Dolenc, Bojan Emeršič, Gregor Gruden, Jure Henigman, Aljaž Jovanović, Marko Mandić, Boris Ostan, Matej Puc, Janez Škof, Tines Špik, Janez Šugman, Matej Zemljič, Vojko Zidar

    Spektakel brez vsebine, ki je oglaševan kot gledališki dogodek leta, se naenkrat iz polja umetnosti prevesi v estradni dogodek.

    Že kar nekaj časa pred premiero so Ljubljano prekrili plakati, ki so oglaševali predstavo, narejeno po romanu vseh romanov. Velika koprodukcija treh največjih gledaliških hiš, v kateri je svoje moči združila crème de la crème slovenske gledališke scene, je na čelo postavila celo mednarodno priznanega režiserja. Silviu Purcărete je romunskega rodu, sicer trenutno živi in ustvarja v Franciji, v svojem polno zasedenem urniku pa je kljub temu našel čas, da se je s 25-člansko igralsko zasedbo lotil priredbe Tolstojevega romana Vojna in mir. Za časopis Večer je Purcărete odkritosrčno povedal, da so ga povabili slovenski producenti, ki so si želeli karseda velikega spektakla. To je bilo ključnega pomena. Izbira teksta, igralske zasedbe, scenografije, kostumografije, sama izbira prostora uprizoritve … v vsem se odraža želja po kar največjem pompu, razkošju, veličastnosti. Pri tem so pozabili na dve pomembni zadevi – čas, ki je potreben, da tak spektakel nastane, predvsem pa razlog, ki bi ga upravičil.

     

     

    Morda je napoved predstave res sporočala, da gre za svojevrstno odrsko uprizoritev Vojne in miru, ki se v omenjenem ruskem romanu zgolj navdihuje, toda fragmentarna režijska struktura ni vzpostavila lastne notranje logike. Če nas v prvem delu še nekako zabavajo razne premoženjske in ljubezenske zdrahe ruske aristokracije, v drugem delu ugotovimo, da je bilo jalovo pričakovati kakršenkoli razvoj likov, zgodbe ali celo globlje poante, ki bi vse skupaj povezala. Razkošni rekviziti, številne menjave kostumov in zvočna kulisa sicer poskrbijo za nekaj vizualno močnih prizorov, ki dobro funkcionirajo ločeno od celote in ustvarijo želeno spektakelsko atmosfero, vendar se poanta povsem razgubi v razdrobljenosti uprizoritve. Likov je tako ali tako preveč, da bi jih pobližje spoznali, dodatno zmedo pa povzroča dejstvo, da enega osrednjih likov, Natašo Rostovo, upodabljajo kar tri različne igralke (Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič, Jana Zupančič). V dogajalnem kaosu na odru pozornost gledalcev največkrat ukrade igralec z vedno izjemno odrsko prezenco, Jernej Šugman, čigar vloge (odigra kar štiri različne) v prvi vrsti odsevajo veliko mero humornega burkaštva.

     

     

    Ker je ključna ideja, ki bi ves ta spektakel upravičila, povsem izostala, so se kritiki množično razpisali o živem petelinu, ki na neki točki predstave na napeti vrvici nesrečno stopiclja med igralci. Res ni bilo nobene potrebe po frčanju živalskega perja po že tako preobloženem odru, toda vprašanje smiselnosti veliko hrupa za nič na odru Gallusove dvorane bi morali zastaviti širše. Spektakel brez vsebine, ki je oglaševan kot gledališki dogodek leta, se naenkrat iz polja umetnosti prevesi v estradni dogodek. Drznem si trditi, da slovenska gledališka publika pričakuje nekaj več kot dodelane svetlobne in dimne efekte, 75 različnih kostumov ter 150 kilogramov gledališkega snega. Škoda, da je Tolstojev roman, katerega naslov nedvomno dobro odslikava trenutno dogajanje v svetu, ostal na ravni z veliko pompa navdihnjenih improvizacij.

    Sorodni članki: