• Datum objave: ponedeljek, 26. januar 2015
  • Homer, Eva Mahkovic, Jernej Lorenci: Iliada

    • Premiera: 24. 1. 2015, Cankarjev dom Ljubljana
    • Režija: Jernej Lorenci
    • Dramaturgija: Eva Mahkovic, Matic Starina
    • Igrajo: Matej Puc, Jure Henigman, Nina Ivanišin, Marko Mandić idr.

    Tovrstnih spektaklov do sedaj nismo bili pogosto deležni, upamo lahko, da bo Iliada, kot vrhunec gledališke sezone, uspela uveljaviti kakšne nove standarde tudi pri drugih režiserjih.

    Obstajajo dela, ki služijo politiki, ideologiji, ljubezni, sovraštvu, in tista, ki služijo večnosti. Iliada, začetek zahodne kulturne civilizacije, spremljevalka vseh velikih imen in izziv zadnjih treh tisočletij, ostaja večna.

    Jernej Lorenci nas s svojim spektaklom opozarja na njen pomen, predvsem pa na njeno vrednost. Odkriva nam nove odtenke in potrjuje, da ne gre za primitivno delo temne davnine, temveč univerzalno shemo, ki se v nas samih in okoli nas odvija odtlej in se tudi bo, dokler se svet vrti.

    Ekipi je uspelo dodelano priklicati antičnega duha skozi glasbo, ki sloni na disonančnih akordih in na srhljivem heksameterskemu ritmu. Hkrati pa se je v antični duh vpletla tudi nesnaga in darovi drugih, sodobnih časov.

    V osnovi so bili epi peti in ne igrani. Tega načela se drži tudi Lorenci v svojem konceptu, ki celotno dogajanje preoblikuje v antično-moderni kabaret, kjer vodilno vlogo prevzame aiod (Janez Škof), ki zgodbo podaja ostalim igralcem.

    Igralska zasedba, kljub temu, da je sestavljena iz dveh gledališč in gostujočih, precej ubrano funkcionira, pri čemer je treba izpostaviti, da se je v tej predstavi (zopet) močno pokazalo, da “stari mački” (Jernej Šugman, Janez Škof in Jette Ostan Vejrup) premorejo tisto nekaj, česar nekateri mlajši kolegi še niso našli, izvzemši Nino Ivanšin, ki je v svoji vlogi Tetide naravnost blestela. Odlično je zasedbo “rešil” tudi Jure Henigman, ki je v sicer skopem besedilu Ahila znal pričarati nekaj izvrstnih trenutkov.

    Lorenci, kralj podrobnosti, nas v tem pogledu niti tokrat ni razočaral. Fantastična glasbena spremljava Zvezdane Novaković, ki je s svojo harfo in vokalom povzročila veliko mravljincev v dvorani. V morju efektov in podrobnosti gre izpostaviti predvsem prečudovito postavitev Ahila, ki sedi pred svojim garderobnim ogledalom in čaka na svoj nastop, ki mu ga je zrežirala usoda. Zagotovo pa je najbolj presunljivo sklepno dejanje, epilog, ko Zevs in Hera prineseta pravo živalsko truplo in ga iz nadzemeljskega sveta odvržeta v center dogajanja, med ljudi, kar vsekakor potrujeje misel, ki se je vsi (vsaj na tiho) zavedamo: vsi smo le kos umrljivega in umazanega mesa, ki je del božje igre.

    Tovrstnih spektaklov do sedaj nismo bili pogosto deležni, upamo lahko, da bo Iliada, kot vrhunec gledališke sezone, uspela uveljaviti kakšne nove standarde tudi pri drugih režiserjih.

     

    Rok Pečečnik

    Sorodni članki: