Sklop intervjujev – konSekvence: Staš Vrenko: »V lastni praksi pogosto uporabljam medijske prenose za prehajanje med analognim in digitalnim.«
Razstava: konSekvence ≡ CUKRARNA Razstavljajo: Miha Godec, Boštjan Čadež - Fšk, Skupnost OctoSens, Marko Damiš, Joana Moll, Matjaž Požlep, Sanela Jahić, Nejc Trampuž, Staš Vrenko, Erich Berger, SPEKTR Z, Katrin Hochschuh, Adam Donovan, Gregor Krpič, Simon Gmajner, IJS, Zoran Srdić Janežič, Tilen Sepič, Tadej Droljc, Miranda Moss, Daniel Brownell in ostali sodelujoči Datum: 3. 3.–2. 4. 2023 Kraj: Cukrarna, Ljubljana
Drugi v sklopu štirih intervjujev je pogovor z umetnikom Stašem Vrenkom. Uvodno besedilo o projektu konS in razstavi konSekvence v Cukrarni pa si lahko preberete v prvem intervjuju s kuratorjem in producentom Adrijanom Praznikom.
Na obsežni razstavi konSekvence so projekti v grobo razdeljeni med bolj znanstvene, izobraževalno ali industrijsko usmerjene v pritličnem prostoru Cukrarne in pa tiste bolj umetniške, razstavljene v kletnih prostorih. Tvoje delo oziroma projekt naslovljen ,ločene vrednosti je v zavetje lastnega separeja umeščeno med projekt finskega umetnika Ericha Bergerja (Krajinski stroji) in španske umetnice Jaone Moll (Carbolytics). Za kakšnega umetnika, ustvarjalca ali raziskovalca bi se sam opredelil in kako bi na kratko pojasnil to fluidno deljenje med raziskovalno umetnostjo – tisto, ki je bolj znanstvena, in tisto, ki je bolj umetniška?
SV: Priznati moram, da o kategorizaciji svoje prakse in um. del nisem veliko premišljal. Verjetno se še najbolj prepoznam v delu medijskih umetnosti, ki preko “naredi sam” metod, “makerstva” in “hackinga” obravnava materialnost, procesualnost, zgodovino in teorijo medijev, ki so razumljeni kot stvari in miselni konstrukti obenem. Na mojo prakso pa sicer vplivajo tudi drugi, morda manj eksplicitno “umetniški” interesi, kot npr. zanimanje za naravne sisteme, botaniko, mehaniko …
Tvoje delo sestoji iz dveh komponent oz. instalacij. Prva, najbolj očitna in v oči upadajoča je skupek 3D-tiskanih modelov, ki navidezno lebdijo po prostoru (v temi obešeni s stropa), druga komponenta pa je analogna projekcija vizualno zgoščenih funkcionalnih vrednosti, na podlagi katerih so poprej omenjeni 3D modeli sploh nastali. Detajlni opis tvojega dela vsebuje omembe osciloskopskega zaslona, videogrametrijo, fotorescentne podatkovne modele ipd. Kako bi iz tehnološko znanstvenega vidika še enkrat na kratko in predvsem laično opisal svoj projekt?
SV: V projektu sem se ukvarjal z materialnostjo podatkovnih procesov. Projekt sem v produkciji Društva Ljudmila razvijal dve leti, proces pa je potekal v dveh fazah. V prvi fazi sem s pomočjo Gregorja Krpiča in Luke Freliha razvil napravo in program za procesiranje signalov, ki omogoča različne strategije prikaza in dela z digitalnimi podatki. Potrebo po orodju sem med drugim lociral tudi v lastni praksi, kjer pogosto uporabljam medijske prenose za prehajanje med analognim in digitalnim. Orodje, ki sem ga zasnoval z mislijo na prihodnjo uporabnost za druge umetnike, omogoča pretvorbo podatkovnih nizov v obliko električnih signalov. S signalom je nato možno nadzorovati razne druge elemente. Da sem nekoliko bolj nazoren – z orodjem lahko recimo hitrost vetra pretvorimo v hitrost vrtenja ventilatorja …
Četudi zdaj najbolj opazni, omenjeni 3D modeli niso bili prvotni plan projekta, natančneje te razstave; iz kakšnega razloga je padla odločitev, da se v temi svetleče modele vseeno postavi v prostor in ali je ta pogojena z občutkom dolžnosti po vizualni stimulaciji širše publike?
SV: Končno formo instalacije sem razvil v dialogu s kuratorko projekta, Majo Burja. Razstavljeni objekti so podatkovni modeli, narejeni s pomočjo orodja. Ko sem razvil orodje in nadaljeval s projektom, sem želel razviti delo, ki bi čim več vpliva prepustilo samemu tehnološkemu prepletu, ki ga prečijo podatki, da bi izpostavil njihovo materialnost in odprtost za manipulacijo, saj je pri njihovi reprezentaciji (sonifikaciji in vizualizaciji) vedno na delu neka mera arbitrarnosti. Med delom sem podatkovne nize v obliki elektronskega signala opazoval na osciloskopu. Njihova grafična oblika se mi je zdela zanimiva, še posebej kadar pride zaradi faznih zamikov dveh grafov do psevdo-3D oblik. Zanimalo me je, ali lahko s postopkom fotogrametrije te oblike spremenim v dejanske modele. Tako so nastali ti modeli, ki v svoji obliki odražajo medije ki jih prečijo, njihove artefakte, determiniranost ter potenciale. Fosforescentni material pa namiguje na njihov izvor v elektronskem žarku, ki oblike v realnem času izrisuje na fosfornem zaslonu osciloskopa.
Sam si tudi glasbenik in oblikovalec elektronskih instrumentov. Na kakšen način se tvoja glasbeno instrumentalna praksa povezuje s trenutnim raziskovanjem elektronskih medijev in zvoka in kaj so po tvoje (kot s strani ustvarjalca/raziskovalca) glavni izzivi intermedijske umetnosti (oziroma raziskovalne umetnosti) in s čim bi se v prihodnosti še želel ukvarjati?
SV: Študij umetnosti (kiparstva) sem vpisal zaradi želje po ustvarjanju avtorskih akustičnih instrumentov, kjer sem se preko modificiranja elektronskih zvočil in eksperimentiranja z elektronskimi komponentami začel zanimati za elektrotehniko. Tekom študija sem izdeloval t. i. zvočne kinetične skulpture in postavitve ter preizkušal in premišljeval različne tehnike predvajanja, zajema in proizvajanja zvoka. Tako da so me tehnologije začele zanimati kot stroji – koncepti v delovanju – in kot medij zapisa obenem. Veliko orodij sem raziskoval skozi uporabo in hekanje, veliko sem jih izdelal po prostodostopnih načrtih, potem pa sem tudi sam začel koncipirati in izdelovati svoja. Tako sem umetniška dela vse bolj snoval kot orodja, izdeloval razne naprave, sodeloval kot tehnolog-umetnik pri projektih drugih, mentoriral delavnice in pred nekaj leti začel skupaj z Anžetom Sekljem razvijati tudi avtorsko linijo elektronskih instrumentov HEX.
V okviru konS=park sta skupaj z Gregorjem Krpičem izvedla delavnico, ki je vsebovala navezave na analogno računalništvo in eksperimentiranje z zvokom; izdelovali ste t. i. ekscentrično večkanalno signalno mešalko Scheme-Op. Kakšen pomen pripisuješ tem delavnicam, koliko je v njih komponent, ki bi jim lahko rekli ‘’umetniške’’, na kakšen način se jih lotevaš in kakšni so cilji teh delavnic?
SV: Tudi sam sem se že na začetku študija udeleževal umetniško-tehnoloških delavnic, kjer sem se mdr. srečal tudi z Društvom Ljudmila. Te so zame predstavljale priložnost za bolj sproščeno in neakademsko razvijanje idej, spoznavanje posameznikov s podobnimi interesi in mi v veliki meri olajšale pridobivanje raznolikih programskih in “hardverskih” znanj, ki so ključno vplivala na razvoj nadaljnje prakse. V tem smislu snovanje avtorskih delavnic vidim kot idealno priložnost za prvoosebno in zgoščeno predstavitev raznih (pogosto obrobnih) umetniških in tehnoloških konceptov, katerim se formalno izobraževanje ne posveča – sinteza, obskurna glasba, hardverska podstat glasbene/zvočne produkcije, podatkovnost, signalne povratne zanke, itd. Scheme-Op je v tem smislu zasnovan kot eksperimentalni analogni instrument v obeh smislih besede. Kot “odprti” učni instrument uporabniku omogoča oblikovanje in preizkušanje različnih konfiguracij operacijskih ojačevalnikov za manipulacijo signalov, lahko pa se uporablja tudi kot specializirana zvočna mešalna miza za ustvarjanje povratnih zank, ki medijsko umetnost spremljajo že od začetkov elektroakustične in konkretne glasbe (musique concrète), Fluxusa, kibernetskih umetnosti in kasneje, v kontekstu žanrske glasbe; japanoise, industrial, techno, drone, ambiental itd. Delavnice vidim kot priložnost za sintezo in deljenje raznih zanimivih um. zgodovinskih, medijsko teoretskih, tehnoloških in el. glasbenih idej.
Eden izmed premis aktualne razstave v Cukrarni naj bi bil tudi dejstvo, da se bodo posamezni projekti in dela razvijali in živeli dalje. Kakšen je tvoj plan za tvoj projekt in kaj vse ti je sodelovanje ter mreženje znotraj konSa doprineslo, morda celo kaj nepričakovanega?
SV: Že pri nekaterih preteklih projektih (npr. Veznik iz leta 2016) sem začel dela-orodja posojati zaupanja vrednim zainteresiranim posameznikom. Raje kot da dela postanejo skladiščena v čakanju na postprodukcijo vidim, da nekomu pridejo prav za učenje in/ali ustvarjanje. Menim, da to objektom doda izven-razstavno socialno razsežnost, ki pripelje do deljenja znanj, mnenj, izkušenj, itd. Na ta način je tudi naprava, razvita tekom projekta ,ločene vrednosti, že od začetka mišljena kot orodje, ki si ga je mogoče izposoditi (ali pa cenovno ugodno reproducirati) za uporabo v lastni praksi.
Od kje naslov tega dela in zakaj se začne z vejico, morda za lektorje?
SV: Naslov izhaja iz formata podatkov, uporabljenih v delu. Gre za “comma-separated values”, en redkih formatov, ki je berljiv tako strojem kot ljudem.
Uredila: Maša Žekš
Lektorirala: Saška Maček
