Sklop intervjujev – konSekvence: Adrijan Praznik: »konS vzpostavlja miselnost, ki je nekonvencionalna, a hkrati omogoča nove potenciale.«

Razstava: konSekvence ≡ CUKRARNA
Razstavljajo: Miha Godec, Boštjan Čadež - Fšk, Skupnost OctoSens, Marko Damiš, Joana Moll, Matjaž Požlep, Sanela Jahić, Nejc Trampuž, Staš Vrenko, Erich Berger, SPEKTR Z, Katrin Hochschuh, Adam Donovan, Gregor Krpič, Simon Gmajner, IJS, Zoran Srdić Janežič, Tilen Sepič, Tadej Droljc, Miranda Moss, Daniel Brownell in ostali sodelujoči
Datum: 3. 3.–2. 4. 2023
Kraj: Cukrarna, Ljubljana

Festival konSekvence bi lahko razumeli tudi kot neke vrste vrhunec ali izkupiček dobrih 36 mesecev trajajočega Projekta konS – Platforme za sodobno raziskovalno umetnost, ki sta ga financirala Ministrstvo za kulturo in Evropskegi sklad za regionalni razvoj. Pri pripravi razpisa (Mreža centrov raziskovalnih umetnosti in kulture) so na ministrstvu prepoznali interes v prid razvoju in podpori umetnosti, ki se ukvarja s sodobno tehnologijo ali skozi znanost in znanstvene metode preizprašuje različne tematike. Tako tiste, izhajajoče iz same tehnologije ali znanosti, kot tiste, ki jih lahko te metode osvetljujejo. Festival se je odvijal sočasno na več lokacijah, v Cukrarni pa smo doživeli zgoščeno predstavitev tako praks, ki so se odvijale med projektom, kot tudi izkupičke, ki so jih v obliki umetniških del proizvedle različne udeležene institucije oz. projektni partnerji.

KonS je bil zamišljen holistično z namenom večgeneracijskega zaobjema in z željo po daljnosežnosti. Šlo je za željo po trajnostnem dosegu, ki skozi svoje programe prinaša neke globlje spremembe in boljše pogoje dela v tem specifičnem polju, delujočem na presečišču umetnosti, znanosti in tehnologije. Med projektom se je po Sloveniji ustvarilo več vozlišč, ki zdaj predstavljajo stičišče podobno mislečih in hkrati vzpostavljajo vstopno točko za posameznike, ki se s tem svetom šele spoznavajo. Pomemben aspekt pri projektu je tudi neformalno izobraževanje mladih, ki bi se skozi organizirane delavnice navdušili nad tovrstnim transdisciplinarnim načinom dela. Temu je bil komplementarno namenjen tudi razvoj specializiranih »Labov« – bolje opremljenih laboratorijev, ki so umetnikom na določenem področju zagotovili kakovostnejše delo in zadovoljive pogoje (oz. omogočili delo v laboratorijih nasploh, saj so dostopi do takšnih delovnih prostorov praviloma onemogočeni). 

Seveda je ob vsem tem potreben pomislek, ali je res potrebno v današnji hiperprodukciji neoliberalnega kapitalizma res še dodatno ovrednotiti umetnost zgolj skozi uporabnost in produktivnost. Neko protiutež temu je bilo možno slišati na spremljevalnem diskurzivnem programu, ki je bil tako del samega projekta kot tudi festivala. Za ta del je v veliki meri bil zadolžen Zavod Aksioma, ki ima s pripravo in konferenc že dolgoletno izkušnjo (pomnimo Tactics & Practice). Celotne konSekvence zaokrožajo tudi umetniški projekti, ki so bili producirani znotraj samega konSa in v glavnem predstavljajo s strani platforme zadane dobre prakse in smernice.

Z namenom, da bi se nekoliko poglobili v sam projekt in festival, smo zasnovali štiri intervjuje, ki skušajo preseči njuno delovanje. Tako razstava kot tudi projekt sam sta vsekakor preobsežna, da bi ju lahko v poljudnem formatu predstavili v celoti. O njihovi vpletenosti v projekt, delu na področju raziskovalne umetnosti in pridobljenih izkušnjah smo se pogovarjali z izbranimi umetniki, kuratorji ter izvršnimi producenti. Staš Vrenko se ukvarja z zvokom, vendar je v konS svojo inspiracijo iskal globlje v sami tehnologiji in s podporo projekta produciral delo ločene vrednosti. V konS je bil vpleten kot mentor delavnic, kjer je svoja znanja predajal mlajši generaciji. Adrijan Praznik je znotraj konSa deloval predvsem kot kurator in producent. Vpleten je bil s projektnim partnerjem LokalPatriot, ki med drugim upravlja tudi novomeško Galerijo Simulaker. Simon Gmajner deluje kot producent na Zavodu Kersnikova in je bil predhodno vpleten še v projekta DIVA in MAST, ki sta s samim konSom povezana pomensko in vsebinsko. Predvsem Master in Art Science and Technology (MAST) je služil kot metodološka opora mnogim aspektom samega projekta. Rea Vogrinčič deluje kot koordinatorka in producentka pri Zavodu Projekt Atol, sicer pa tudi kot umetnica in soorganizatorka različnih delavnic in izobraževanj.

Prvi v sklopu štirih je prvi intervju s kuratorjem in producentom Adrijanom Praznikom.

Projekt konS se je pričel formirati že kar nekaj časa nazaj. Kdaj, zakaj in na kakšen način se je projektu pridružil LokalPatriot ter kako ste se lotili sodelovanja? Kaj je bil vaš vstopni doprinos/projekt/ideja?

AP: Kot strokovni sodelavec sem z zavodom LokalPatriot začel sodelovati v začetku leta 2020. Takrat sem prevzel tudi vlogo umetniškega vodje in kuratorja Galerije Simulaker, ki, poleg tega da občasno gosti konS produkcije, izvaja tudi svoj neodvisni razstavni program. Tako zavod kot galerija se nahajata v Novem mestu, slednje pa je pomembna informacija, saj je projekt financiran iz evropskih kohezijskih sredstev, ki so v večji meri namenjena vzhodnim regijam. Platforma zato sestoji iz devetih partnerskih organizacij na diagonali zahodne in vzhodne kohezijske regije in se izvaja od druge polovice leta 2019. Od takrat dalje je tudi LokalPatriot pridružen koaliciji zainteresiranih za strukturne spremembe na področju sodobne raziskovalne umetnosti, ki je znotraj naših birokratskih mehanizmov razumljena kot področje intermedijske umetnosti. Slednje izpostavljam zaradi tega, ker je ta termin konstrukt lokalnega okolja. Ambicija konS ≡ Platforme je artikulirati semantične ravni tega področja, ki temelji na transdisciplinarnih pristopih na presečišču umetnosti, znanosti in tehnologije.

V kakšni obliki je pa intermedija oz. raziskovalna umetnost blizu tebi (ali pa ne) in ali je prilagajanje temu specifičnemu načinu dela in razmišljanja terjalo več časa ali prilagoditve?

AP: Na umetniškem področju opravljam različne vloge, ki so si med seboj pogosto podobne,  marsikdaj pa tudi precej drugačne. Trenutno stanje družbe je z vidika dela prekarno in nestanovitno. Narava poklicev se hitro spreminja, kar še dodatno pospešuje vse večja avtomatizacija manualnih in kognitivnih opravil, ki posledično znotraj neoliberalnega ustroja kliče po (še) večji produktivnosti slehernikov. Da se lahko ukvarjam s poklici umetnika, kuratorja in producenta, da presegam področja, razmišljam o slikarstvu, vizualni umetnosti, raziskovalni umetnosti, o družbeno-političnih in tehnoloških spremembah, ki so na delu, je zame pozitivna izkušnja obdobja hitrih sprememb. Seveda ima tudi to svojo negativno plat, saj moram opravljati več različnih poklicev hkrati, se seznanjati z zelo široko plejado vsebin, ob tem pa so cilji in izzivi zelo dinamični. V sklopu dela, ki ga opravljam za konS me zanimajo predvsem naloge, ki so povezane s snovanjem razstav in umetniških projektov, konkretno gre tukaj za delo kuratorja in producenta. Tovrstno opravila znotraj polja sodobnih raziskovalnih umetniških praks terjajo angažma med celotnim izvajanjem projekta, saj se ta razvija in spreminja glede na pridobljeno znanje, sodelovanje z različnimi sodelavci in strokovnjaki, drugimi institucijami … V tem pogledu gre za zelo aktiven in nepredvidljiv sistem, ki hkrati omogoča tudi razmišljati o temah današnje in prihodnje družbe.

Kako bi definiral oz. laični javnosti prodal to fuzijo umetnosti in znanosti v t. i. intermedijo oz. raziskovalno umetnost glede na tvojo dolgoletno vpletenost in številne izkušnje na sodobni umetniški sceni (kot slikar, kurator, producent, teoretik …)? Na kakšen način sta ti dve polji tu združeni in kompatibilni (če sta) in ali ju je po vsem videnem in doživetem še smiselno ločevati na način kot na področju vizualne umetnosti to radi počnemo zdaj?

AP: Če se navežem na prvi odgovor, gre pri platformi za transdisciplinarne pristope na presečišču umetnosti, znanosti in tehnologije. Slednje pomeni, da ne gre zgolj za sodelovanje med različnimi področji, kar bi lahko poimenovali kot interdisciplinarno področje. Miselnost tovrstnih pristopov ni v tem, da se umetniki poslužujejo različnih medijev, čeprav je to pri številnih projektih prisotno. Pri tovrstnem pojmovanju umetniških praks gre za združevanje več mnogovrstnih disciplin, kar rezultira v drugačne profile praks in poklicev, kot smo jih bili do zdaj vajeni.

Platforma konS prednjači v poudarjanju drugačnega načina razmišljanja o umetnosti, znanosti in inovacijah ter razmišljanju samem kot takem. Kakšna je ta miselnost, v čem predstavlja noviteto za naš prostor in zakaj je pomembno, da ljudje s področja umetnosti ponotranjijo takšen način razmišljanja, ki ga prinaša konS (ne samo umetniki, pač pa tudi vsi ostali akterji in ljudje na pozicijah ter področja izven kulture)? Ali se ti zdi to izvedljivo?

AP: Zagotovo se lahko tukaj navežemo na samo vrednotenje umetnosti. Vrednotenje bi lahko pri ustaljenih praksah artikulirali kot simbolno, ki se ga lahko poslužuje tako politika kot tudi civilna sfera, in monetarno, ki ga vzpostavlja sam trg umetnin ter drugi derivati umetniškega ustvarjanja, ki ga delavci na področju kulture lahko unovčijo. Na primeru Slovenije kategorijo simbolne vrednosti v veliki meri zapolnjuje področje športa, saj se politične struje le redko zavedajo državotvornih potencialov, ki so umetnosti inherentni. Podobno je tudi z monetarnim vrednotenjem, saj je naš trg majhen in nasičen s številnimi deležniki. Platforma konS vzpostavi še tretji možen pogled ti. art thinking, ki sicer ne izključuje zgornjih možnih načinov vrednotenja, a predstavlja možnost apliciranja umetniškega mišljenja na druga področja z namenom, da kreativnost postane sestavni del procesov inoviranja. Slednje je miselnost, ki je za ustaljene družbeno-ekonomske modele nekonvencionalna, a hkrati omogoča povsem nove potenciale znotraj izobraževanja, gospodarstva, tehnologije in navsezadnje tudi znanosti, umetniško mišljenje pa tako dobi povsem praktično vrednost, ki jo znotraj obstoječih struktur ponavadi ne prepoznamo.

Glede na tvoja večletna udejstvovanja na umetniški sceni in vpetosti v naš kulturni sistem je tvoje poznavanje slednjega (s producentskim delom, prijavljanjem na razpise in delovanje v »začaranem krogu statusnih kljukic za male pare« na čelu) zelo okrepljeno. Pri konSu je bila situacija zaradi odobrenih evropskih razpisov nekoliko drugačna. Kakšna je glavna razlika v načinu produkcije in do katere mere je stvar vseeno pogojena z visokimi sredstvi EU? 

AP: Višina finančnih sredstev je pomemben faktor, da si lahko vključen v to družbo, šele nato pride prostor, da lahko razmišljaš in se umetniško udejstvuješ. Vedno imamo izjeme in ustvarjalci skozi zgodovino ponujajo številne odklone tovrstnih miselnosti, kot je smer arte povera, umetniške komune ter druge oblike sodelovanja in povezovanja. Če pa damo izjeme, ki so v nekaterih primerih nuja v drugih morda izbira, na stran, so sredstva za izvedbo ambicioznejših umetniških produkcij esencialna komponenta za ustvarjanje kvalitetnih del. Zato je na mestu razmišljati o širših sistemskih rešitvah, ki tovrstno realizacijo del vzpostavljajo in krepijo, saj so za slednje potrebni pretočnost različnih znanj in spretnosti, kuratorska in producentska podpora, tehnični in drugi strokovni sodelavci ter produkcijsko in podporno okolje, ki omogoča, da se umetniško delo ustvari in se tudi z nadaljnjimi ponovitvami prikazuje javnosti. Razmišljati je zato potrebno o delujočih sistemih, ki so funkcionalni na kratki, srednji in dolgi rok. Platforma konS predstavlja zanimivo prenovo umetnostnega sistema, ki bi se ga lahko z nekaterimi prilagoditvami apliciralo tudi na druga ustvarjalna področja.

Pogosto poudarjaš pomen nenehnega učenja in spreminjanja razmišljanja o delu v kulturi in da nas do neke mere to lahko nauči ravno konS. Vseeno se slednji ukvarja s projekti ki zajemajo tehnologijo, tehnološke inovacije, znanost in ostala področja, ki so v očeh širše javnosti razumljena kot pomembnejša od umetnosti. Na kakšen način bi te ideje in po možnosti rešitve apliciral na, denimo, utečeno obče slikarstvo, ki je za mnoge še vedno zelo preprost medij in je včasih samo sebi namen? Kako na to gledaš kot slikar?

AP: Narava dela postaja zelo fluidna. To, da se posvečaš eni temi ali enemu poklicu, je postal pravzaprav privilegij. Spremembe nedvomno predstavljajo stalnico, specifika današnjega časa pa je v tem, da se le-te odvijajo zelo hitro. Pogosto se znajdemo v situacijah, ki nam niso znane, kar samo po sebi ni napačno, je pa pomembno, da se znamo odzvati. Z vidika kompleksnih sistemov, na katerih so številna orodja danes zgrajena, je pomembno, da tehnologijo uporabljamo ljudje in ne obratno, da tehnologija uporablja nas. Imaginarij in intuicija, ki ju omogoča umetnost, se mi zdita pomembnejša od sredstev samih, saj nam ponujata ustvarjalni potencial, da tovrstne kompleksne sisteme sploh lahko mislimo. Prednost slikarstva napram novim izraznim možnostim je zagotovo ta, da je nosilec preprost in neposreden. Sam pogosto slikam ne samo zato, da bi nekaj sporočil navzven, ampak tudi zato, da ustvarim svoj notranji red. Slikarstvo je pri nas skromno, saj je v zadnjih dekadah postalo precej osiromašeno. Umetniški materiali so se podražili, trg umetnin je skromen, manjka pa tudi producentov, ki bi se upali lotiti bolj ambiciozno zastavljenih produkcij. Manjka prehajanj na druga področja, kot je npr. področje filozofije. Potrebno bi bilo posodobiti strategijo umetniških ateljejev in umetniških postaj, ki bi bile opremljene za različne ustvarjalne naloge. Vprašati se je treba, kakšna je današnja funkcija tovrstnih umetniških pristopov in vzpostaviti delujoče produkcijske pogoje, ki bi bili daljnosežneje zastavljeni.

Kakšen je občutek trenutno situacijo zavzemati z vseh teh pozicij hkrati glede na to, da zavzemaš hkratno pozicijo umetnika, kuratorja, producenta, opravljaš vodstva, intervjuje in malodane teoretske radijske pogovore? Ali se ti v okviru konSa (ali pa na splošno intermedije) še obetajo kakšna opravila in naloge, si jih tudi želiš?

AP: Pozitiven aspekt te pozicije je zagotovo ta, da ti tovrstne izkušnje omogočajo nekoliko boljše razumevanje procesov, ki se dogajajo v ozadju. Na žalost pa ti to samo po sebi ne pomaga kaj dosti, saj so številni procesi bolj odvisni od naključij kot pa od skrbnega načrtovanja. Novih opravil in nalog si trenutno ne želim, saj so moje zmožnosti do dobra zapolnjene. Si pa vsekakor obetam, da se bom lahko bolj posvetil svojemu umetniškemu ustvarjanju ter neodvisnim kuratorskim projektom.

Pri trenutni razstavi konSekvence v Cukrarni je tvoje primarno delo kuratorja vezano na kletni del in pritličje, kjer so razstavljena tista »bolj umetniška’« dela. Do katere mere se ti zdi Cukrarna primerna institucija za dotično razstavo?

AP: Sam proces oblikovanja razstave konSekvence je bil na začetku horizontalno zastavljen, kasneje pa so se naloge porazdelile med posameznike. Specifika tovrstnih umetniških praks je ta, da je delo kuratorja in producenta zabrisano. V izhodiščni izvedbi so imeli razstavljeni projekti svoje kuratorje in producente, nato pa so bili uvrščeni še na predmetno pregledno razstavo, ki je imela svojo režijo več posameznikov in partnerskih organizacij. Dejstvo je, da igra Jurij Krpan v tem projektu pomembno vlogo idejnega vodje. Moje kuratorsko-producentsko delo je bilo vezano predvsem na opravila v povezavi s t. i. exhibition makingom, to se pravi oblikovanja postavitve in koreografije te razstave. Poseben izziv mi je predstavljalo vprašanje, kako ustvariti tako veliko razstavo, ki je odvisna od številnih partnerjev in razstaviščnega prostora ter številnih umetnikov in strokovnih sodelavcev. Slednje te postavi v situacijo, ko nimaš prav veliko nadzora, a so lahko rezultati na dober ali slab način presenetljivi. Vsekakor bi bilo zadevo težko realizirati brez producentov, kot sta Sandra Sajovic in Uroš Veber, izvrstne tehnične ekipe, in tudi drugih partnerskih organizacij, umetnikov ter strokovnih sodelavcev. Tudi Cukrarna sama se je izkazala za dobro razstavišče, saj si je tovrstne umetniške prakse ogledala drugačna publika, kot smo je vajeni sicer.

Uvod: Jernej Čuček Gerbec
Uredila: Maša Žekš
Lektorirala: Uršula Gačnik