Sklop intervjujev – konSekvence: Simon Streljaj Gmajner: »Te manjke in deviantnosti, ki se kažejo v naši družbi, skozi naše projekte odpremo, podpremo in jih vstavljamo v diskurze oblikovanja drugačne družbe.«

Razstava: konSekvence ≡ CUKRARNA
Razstavljajo: Miha Godec, Boštjan Čadež - Fšk, Skupnost OctoSens, Marko Damiš, Joana Moll, Matjaž Požlep, Sanela Jahić, Nejc Trampuž, Staš Vrenko, Erich Berger, SPEKTR Z, Katrin Hochschuh, Adam Donovan, Gregor Krpič, Simon Gmajner, IJS, Zoran Srdić Janežič, Tilen Sepič, Tadej Droljc, Miranda Moss, Daniel Brownell in ostali sodelujoči
Datum: 3. 3.–2. 4. 2023
Kraj: Cukrarna, Ljubljana

Tretji v sklopu štirih intervjujev je pogovor s producentom Simonom Streljajem Gmajnerjem. Uvodno besedilo o projektu konS in razstavi konSekvence v Cukrarni pa si lahko preberete v prvem intervjuju s kuratorjem in producentom Adrijanom Praznikom.

Deluješ na kulturno-umetniškem področju, večinoma kot producent in koordinator projektov na zavodu Kersnikova, kjer se ukvarjaš s poljem sodobne raziskovalne umetnosti, specifično na transdisciplinarnih sodelovanjih in presečiščih med umetnostjo, znanostjo in tehnologijo. Na kašen način se v tvojih očeh na podlagi tvojih večletnih izkušenj in znanja etika dela z biomateriali in organizmi vklaplja v umetniški sistem in princip, ki ga pri nas ‘krovno imenujemo’ kultura/umetnost? Ali drugače: čemu te znanstveno kompleksne pristope zaokroževati na polje umetnosti in ne zgolj znanosti? Ali je ta t. i. umetniški del tisti, ki omogoča ravno prav svobode, do katere je znanost sama odklonilna?

Morda bi na to vprašanje najlažje odgovoril s primerom; transspolna umetnica Adriana Knouf iz ZDA je v okviru EU projekta Biofriction pred leti na Kersnikovi razvijala projekt Ksenološka prepletanja, ki je del njenega večletnega umetniškega raziskovanja, povezanega tako z njeno do otroštva nazaj segajočo željo po potovanju v vesolju kot z njeno tranzicijo, oziroma procesom potrditve svoje spolne identitete. Njena želja je bila raziskati potenciale potovanja transspolnih oseb v vesolje in obenem emancipacijo od sistema, ki tem osebam dodeljuje pravico do medicinskih postopkov in farmakoliških proizvodov. Projekt se je osredotočil, če pojasnim poenostavljeno, na možnost spremembe njenih testikularnih celic na način, da bi namesto testosterona pričele proizvajati estrogen, kar bi pomenilo njeno emancipacijo od farmacije in obenem ponudilo možnost enostavnejšega vključevanja transpolnih oseb v programe in scenarije dolgotrajnega potovanja po vesolju, saj ne bi bile več odvisne od zagotavljanja hormonskih nadomestkov.

Pri nekem drugem projektu – Quorum Sensing, ki smo ga končali lani, pa sta umetnici Helena Nikonole in Lucy Ojomoko v sodelovanju z biotehnološkimi laboratoriji spreminjali genom človeškega kožnega mikrobioma na način, da bi te genetsko spremenjene bakterije ob določenih prožilcih (simptomih) pričele ustvarjati določene vonje v povezavi z določenimi boleznimi. Obenem bi te bakterije lahko spremenili na način, da bi oddajale specifične »vonje«, ki bi delovali kot repelenti proti muham, komarjem … na rizičnih območjih.

Da ne bom šel predaleč in našteval kopico projektov, ki smo jih producirali na Kersnikovi v preteklih letih z umetnicami, kot so Maja Smrekar, Špela Petrič, Saša Spačal, Robertina Šebjanič in jih produciramo v tem trenutku z mlajšo generacijo umetnikov in umetnic, npr. Doroteo Dolinšek, bi dejal le, da lahko tovrstna umetniška raziskovanja, podprta z močnim produkcijskim pogonom, ki vključuje tudi znanstvene institucije in posameznike, seveda pomenijo nek okvir, v katerem se lahko umetnik svobodneje giblje in raziskuje teme, do katerih znanost v tistem trenutku nima posluha. A je potrebno omeniti, da pri tem ne gre za neko »igračkanje« in da so teme, ki jih raziskujejo umetniki v naših laboratorijih, pomembne in globoke ter da je znanost v dosti primerih do njih odklonilna in jih sama ne preiskuje (v širšem obsegu), ker za področje in posameznike ne pomenijo takojšnje kapitalizacije v obliki denarja, reputacije ali referenc. In naša odgovornost je, da kot umetniki, kuratorji, producenti … te manjke, deviantnosti, robnosti, ki se kažejo v naši (nepravični) družbi, skozi naše projekte odpremo, podpremo in jih vstavljamo v diskurze oblikovanja drugačne družbe.

Od leta 2012 si vpet v delovanje Zavoda Kersnikova. Ta že več kot dvajset let deluje kot organizacija na področju raziskovalne umetnosti, vsebuje galerijo Kapelica, hekerski laboratorij Rampa in ustvarjalna laboratorija BioTehno in Vivarij. Kakšno je po tvojem (strokovnem) mnenju trenutno stanje slovenske intermedije (in zakaj ji ne rečemo več tako?) in kakšni so parametri, na podlagi katerih vrednotimo stanje izobraževalne umetnosti v posameznih regijah/državah? Do katere mere posamezne institucije funkcionirajo kot zaprt mehurček, ki privablja tudi zelo omejeno in specifično publiko? Ali je to problem in ali se skupnost nadeja, da se bo to z prepoznavnostjo konSa zdaj spremenilo?  

Če si za začetek lahko privoščim še malce cinizma, lahko rečem, da kot član komisije za intermedijsko umetnost na Ministrstvu za kulturo opažam, da se nam za intermedijsko umetnost ni bati; število umetnikov, ki se je v zadnjem času pričelo »identificirati« kot intermedijski umetnik, čeprav poprej v njihovih predstavitvah v obrazstavnih besedilih in drugje tega ni bilo zaznaznati, je namreč v velikem porastu. Ali je to rezultat oportunizma – področje intermedije je preko produkcijskih mrež konS in RUK namreč dobilo neko finančno injekcijo in pogoji vključenih umetnikov za ustvarjanje niso slabi, ali pa je to rezultat izobraževalnega sistema, ki te umetnike ne uspe izoblikovati in jih naučiiti, da zgolj uporaba različnih medijev in izraznih oblik v sklopu enega umetniškega projekta/razstave samo po sebi morda še ne pomeni, da je to delo intermedijsko, ne bi špekuliral.

Kakorkoli, šalo na stran – z očitki, da je to polje umetnosti in da so določene institucije, ki so se znotraj tega področja uveljavile, hermetične oziroma zaprte, se srečujem že 10 let – odkar delujem na tem področju. Osebno lahko razumem te pomisleke, se pa z njimi čedalje manj strinjam. Sprašujem se namreč, kaj je tisto relevantno merilo, na osnovi katerega lahko podamo te ocene. Če bi ocenjevali skozi prizmo vključenih umetnikov in števila produciranih umetniških del v času, ko delujem na tem področju, bi lahko z veliko mero gotovosti trdil, da je vsaka posamezna institucija znotraj konSa, ki deluje na področju intermedijske umetnosti, vključno z Zavodom Kersnikova, v zadnjih 10 letih producirala vsaj tolikšno število različnih projektov kot institucija primerljivega obsega na vizualnem, glasbenem ali uprizoritvenem področju. Pri tem bi poudaril producirala (in seveda predstavila), saj bi želel izpostaviti dejstvo, da gre na intermedijskem področju za povsem drugačne gaberite produkcij kot na primer na vizualnem področju, kjer lahko vidimo ogromno razstav ter umetnikov, pri čemer pa so institucije v večji meri vpletene zgolj v izvedbo razstave, ne pa toliko v samo raziskovanje in ustvarjanje umetniškega dela, ki je v veliki meri prepuščen umetniku samemu – tudi finančno.

Nadalje, če bi ocenjevali zaprtost institucij skozi število obiskovalcev, bi na prvi pogled lahko rekli, da je morda nekaj na tem, vendar sem tudi tukaj opazil, da je število obiskovalcev na dogodkih primerljivega tipa, npr. otvoritev samostojne razstave mladega umetnika je precej podobno obisku slikarskih razstav. Za razliko, ki je mala in je res v prid institucijam z vizualnega področja, pa je lahko več razlogov, tudi na videz banalnih, od povezanosti sovrstnikov iste generacije pa do povezanosti institucij z izobraževalnim sistemom, v katerega so le-ti vključeni. Ne želim biti preveč kritičen, saj nisem šel čez to kolesje, ampak glede na pogovore in osebne izkušnje lahko rečem, da se v umetniškem izobraževalnem sistemu sama intermedijska umetnost marginalizira in se vključevanje v naše programe ne vzpodbuja, razen s strani redkih pozitivnih izjem. Povsem drugačna je slika, ko pogledamo kako je v tujini z obiskom umetniških del, ki so jih producirale slovenske intermedijske institucije. Te institucije redno gostijo/mo najvidnejše in priznane umetnike s tega področja, obenem pa predstavljamo umetniška dela na festivalih (ARS Electronica, Transmediale …), kjer so izpostavljena več deset tisoč obiskovalcem in so dostikrat sama na nivoju, da s tovrstnih prizorišč in dogodkov prinesejo visoka priznanja.

Če bi vlekli vzporednice še z glasbenim in uprizoritvenim področjem, moramo ugotoviti, da je naša kulturno-umetniška produkcija v Sloveniji izjemno kvalitetna, je pa intermedijska umetnost v odnosu na njih v nezavidljivem položaju, vsaj kar se tiče možnosti financiranja in pa zahtevnosti produkcije, ki ni enostavna in je precej bolj odvisna od novih pristopov in tehnologij, oziroma so ti pristopi in tehnologije zahtevnejše, dražje in manj dosegljive. S tem bi se navezal morda še na to, da ta vrsta umetnosti od vseh vključenih, pa naj si bodo to umetniki, producenti, tehniki, obiskovalci, strokovni sodelavci …, zahteva veliko. Kri, znoj in solze – večkrat, kot si mislimo, zahteva to tudi dobesedno.

Na kakšen način s svojim delom (kaj točno vse obsega tvoje delo?) običajno pristopaš (če sploh) do ljubiteljev fine umetnosti in kulture, ki jim je znanost zadnja briga in je, posledično, a ne zlonamerno, ne uvrščajo med art?

Na zavodu Kersnikova delujem kot producent in v okviru svojega dela tam, kot ostali producenti, delam tako rekoč vse. Od administrativno–-organizacijskih nalog pridobivanja in vodenja evropskih in drugih razpisov, do vodenja produkcij umetniških, raziskovalnih, inovacijskih in izobraževalnih projektov. Narava mojega dela je v tem oziru zelo shizofrena, od popolne organiziranosti do popolnega kaosa in kriznega upravljanja, a v tem vidim več prednosti kot slabosti. Bolj, kot si vpet v različne aspekte in procese umetniškega ustvarjanja, skupaj z umetnikom, bolje razumeš naravo njihovih projektov in lažje podpiraš zasledovanje ciljev projekta, ki si jih umetnik sam ali pa skupaj s produkcijsko in kuratorsko ekipo zastavi. Kot na hitro omenjeno zgoraj, to lahko terja tudi »žrtev«, ki izhaja iz lastnega telesa, občasno pa tudi iz psihe, čeprav bi morda dejal, da je prej moja vloga nekoga, ki nudi tudi tovrstno (čustveno) oporo umetnikom tekom produkcijskega procesa, kot obratno.

Pri odnosu do ljubiteljev fine umetnosti in kulture, ki jim je znanost zadnja briga in je ne umeščajo med art se vedno postavim v svoj položaj izpred 15 let, ko prav tako nisem razumel umetnosti kot nekaj, kar bi lahko izhajalo iz področja, na katerem sedaj delujem. Zato do njih gojim razumevanje in izjemno sočutje, se pa ne raztrgam za namen, da bi jih preprič(ev)al v nasprotno. Umetnost in razumevanje umetnosti je v nekem svojem bistvu resnično zelo subjektivna, dasiravno jo neprestano ukalupljamo in predalčkamo v teoretske okvire.

Kako pa se Zavod Kersnikova od pristopov in načinov delovanja razlikuje od drugih partnerjev konSa, denimo Aksiome in Zavoda Projekt Atola? 

Čeprav gre pri vseh omenjenih partnerjih za institucije, ki delujejo na področju intermedijske umetnosti, govorimo pri izpostavljenih institucijah za izvajanje programov, ki so si vsebinsko različni in vsaka institucija zasleduje svoje lahko bi rekli nišne smernice. Moje mnenje je, da je Zavod Kersnikova skozi svoj obstoj dala velik poudarek na vzpostavljanje produkcijske platforme in tehničnih kapacitet, s katerimi smo zmožni podpirati razvoj in nastanek umetniških projektov na področju, ki zahteva visok nivo tehnologije in znanosti, ki je v te procese vključena. Ta produkcijska platforma se je gradila več let in vedno v navezavi na nastajajoče umetniške projekte, zato je njena narava takšna, da v resnici nikoli ne bo zaključena in se bo neprestano nadgrajevala. Dela, ki jih produciramo, terjajo, da naši umetniki raziskujejo skozi daljše časovno obdobje in pogosto prek več faz in iteracij, da so sposobni obenem zaobjeti vso kompleksnost tem in po drugi strani skristalizirati tisto, kar je v celotnem projektu najbolj pomembno. Teh pogojev za umetnike ne bi mogli zagotoviti zgolj s podporo lokalnih in nacionalnih mehanizmov financiranja, zato se je Zavod Kersnikova zelo zgodaj strateško usmeril v pridobivanje evropskih sredstev, ne samo z naslova programov Ustvarjalne Evrope, temveč tudi z naslova mehanizmov, ki podpirajo raziskave in razvoj, kjer govorimo o kompleksnejših programih, ki po eni strani prečijo področja tehnologije, znanosti, izobraževanja in ustvarjalnosti, po drugi strani pa zagotavljajo več sredstev, ne zgolj za honorarje umetnikov, temveč tudi za nakup potrebnih materialov, opreme … in zagotavljajo neko stopnjo legitimnosti, ko se pričnemo pogovarjati s strokovnjaki z različnih področij za sodelovanja in vključevanje v umetniške procese.

S tvoje strani lahko na aktualni razstavi Konsekvence v Cukrarni v Ljubljani spremljamo delo StellaVerde – Pametni vrt. Avtorjev celotnega projekta je kar nekaj, med drugim tudi Gregor Krpič in ekipa z Inštituta Jožef Stefan, glavno vodilo projekta pa naj bi bilo raziskati potencialne rešitve za biotsko uravnoteženo okolje in zadoščene potrebe po kvalitetnih prehranskih surovinah. Delo ilustrira rabo različnih tehnoloških orodij, s pomočjo katerih bi ohranjali ravnotežje v naravi in omogočali sobivanje. Gre za prototip zelene stene, po kateri se sprehaja robot, ki posamezne rastline zaliva glede na njihove potrebe, določene s strani senzorjev za vlago. Delo je predstavljeno v pritličju, saj rastline za delovanje potrebujejo sončno svetlobo. Nedvomno gre za enega kompleksnejših projektov in konstrukcij, ki terjajo svojo pozornost že iz principa rednega vzdrževanja. Kako je pri dotičnemu projektu potekalo to obsegajoče skupinsko delo in kakšna so razmerja med absolutnimi znanstveniki in tistimi, ki jih je pri projektu zanimala umetniška premisa? 

V Cukrarni so umetniški projekti, ki so jih producirali partnerji mreže konS, predstavljeni v kletnih prostorih, v pritličju pa so predstavljeni projekti, ki predstavljajo potenciale umetniških pristopov, ko jih vpeljemo v procese na področju izobraževanja, tehnologije, znanosti, inovacij … Tako je potrebno videti tudi projekt StellaVerde, ki črpa navdih iz premis mnogih umetniških projektov, ki smo jim bili (na Kersnikovi) priča v preteklosti in ki raziskujejo možnosti interkognicije med rastlinami in stroji (npr. PLANT-MACHINE umetnice Špele Petrič) in preko njih razmišljamo o drugačnih rabah tehnologije, ki nam je oziroma nam bo v bližnji prihodnosti dostopna. Začetki projekta segajo skoraj desetletje v preteklost, ko smo na Kersnikovi pričeli razvijati koncept samooskrbnega vertikalnega vrta, za katerega bi skrbel nek tehnološki vmesnik – robot pajek kot mehatronični del »telesa« inteligentnega sistema, zgrajenega okoli senzorike in programske opreme. Najprej smo ta sistem želeli vzpostaviti z vključevanjem posameznikov, ki so se »gibali« okoli Zavoda Kersnikova in so bili na takšen ali drugačen način vpleteni v naše vsebine. Ti so posedovali različna znanja in interese, od programiranja, strojništva, arhitekture, botanike, pa vse do akvaristike. Naši pristopi, ki so bili usmerjeni k grajenju skupnosti, ki bi projekt vzpostavila preko naredi-sam in naredi-skupaj metodologij, se niso izkazali za uspešne, saj smo ugotovili, da skorajda ljubiteljsko razvijanje projekta, z minimalnimi produkcijskimi stroški ne bo pripeljalo do uresničitve (ambiciozno) zastavljenega cilja. Uspeli smo sicer raziskati in sproducirati posamezne dele in iteracije akvaponičnih sistemov, filtracije, osnovne senzorike, zalivalnih sistemov in celo prve zametke pajka, vendar je na neki točki znanja, predvsem na področju mehatronike, preprosto zmanjkalo. Projekt je za nekaj časa zastal, dokler nismo uspeli pridobiti sredstev iz Evrope, ki so namenjena projektom skupnega sodelovanja umetnikov, znanstvenikov in različnih strokovnjakov ter k sodelovanju privabiti oddelek za robotiko z Inštituta Jožef Stefan. Skupaj z njimi smo, nadalje tudi s podporo projekta konS, razvili naslednje faze in iteracije projekta, ki so se osredotočale na senzoriko in robota. Kot ostali projekti, ki jih razvijamo na Zavodu Kersnikova, se seveda tudi to ni razvilo čez noč in tudi sedaj smo šele na začetku poti, v kolikor razmišljamo v smeri, da bi razvili zares robusten sistem. Je pa bila, podobno kot v prejšnjih poskusih, tudi tukaj ekipa vseh vpletenih obširna in mene osebno je potrebno tukaj videti res kot zgolj delček mozaika, ki je pripomogel k temu, kar lahko vidimo na ogled v Cukrarni. Zares nepogrešljiva pri vsem je bila, z mojega vidika, vloga strokovnjakov z IJS, brez katerih tega pajka ne bi bilo.

Iz celotne konstrukcije je razvidno, da se je na točki razvoja dotičnega dela zgodil pritisk/namig k bolj pompoznemu, umetniškemu in vizualnemu efektu (nečemu, kar bolj pritiče laični publiki, je blagodejno za oči in izpolnjuje pričakovanje z vidika institucije, ki naj bi v prvi vrsti bila galerija). Premikanje robota po xy oseh (zdaj se premika v vse smeri) in njegovo predrugačenje glede krakov (zdaj jih ima 5!) bi bila veliko bolj efektivna in uporabna. Tudi sama odločitev namestiti robota pred (in ne za) konstrukcijo izhaja iz principa nastopa in demonstracije za obiskovalce. Kakšno je potemtakem pri teh projektih razmerje med tehnološkimi inovacijami, ki bi bile dejansko uporabne in učinkovite, in med kvazi inovacijami, ki so zanimive na pogled, a zaradi slabe optimizacije nimajo resnega mesta v industriji. Zelo kompleksen in zahteven projekt tako zlahka zbode tiste, ki prioritizirajo tehnološko optimizacijo (v tem primeru robotov) zavoljo časa, denarja in porabljenih virov, po drugi strani pa razočara laične obiskovalce, ker se robot premika počasi, za povrh pa se nenehno kvari. –  razmerje med show-om in dejansko uporabnostjo. Thoughts?  

Robot, ki je bil že od vsega začetka, od prve ideje, skice zamišljen kot petnogi pajek, zagotovo pritegne. Prav tako pritegne sama postavitev bleščeče kovinske konstrukcije (hitro dobim asociacijo na sijajne aluminijaste oklepe vitezev okrogle mize v Boormanovem Excaliburju) v priložnostno »absido« dvorane v pritličju Cukrarne. Zagotovo je bil precejšen poudarek dotične postavitve v Cukrarni v okviru konSekvenc namenjen vizualnemu efektu. Tudi za ceno, oziroma v škodo optimalnih pogojev za živo (rastline), ki je del instalacije, nikakor pa za ceno efektivnosti oziroma uporabnosti sistema. Namen demonstracije namreč ni predstaviti dovršene tehnološke rešitve, ki lahko v istem trenutku odgovorijo na kopico potreb družbe in želje gospodarskega sektorja po prototipih, ki jih lahko že jutri pričnemo masovno proizvajati in implementirati. Glavni motiv tega dela in ostalih, ki so predstavljeni v pritličju Cukrarne, je predstaviti potenciale in rešitve, ki smo jih zmožni sproducirati, ko v procese izobraževanja, inoviranja, tehnologije, znanosti … vpeljemo kreativni (umetniški) način razmišljanja o tehnologijah in o družbi. Torej, bolj kot razmišljati o uporabnosti in efektivnosti tehnologije, ki je trenutno na ogled, se moramo vprašati tudi o družbenih inovacijah, ki jih, seveda z roko v roki s tehnološkimi, lahko prinesejo drugačni pristopi in procesi, v katerih sodelujejo predstavniki več različnih področij, ne zgolj iz t. i. realnega sektorja. Iz osebnih izkušenj, tj. dnevnega bdenja ob projektu in pogovorov z obiskovalci, bi dejal, da je pri zasledovanju tega cilja StellaVerde zelo uspešen.

Če govorimo zgolj o tehnologiji, lahko skozi celotno zgodovino ugotovimo to, da se tehnologija kvari. Če se malce pošalim, na tem bazira celoten ekonomski sistem, v katerem živimo. Priložnost skrbeti za pajka in bdeti tako nad njim kot nad rastlinami v sistemu v obdobju zadnjega meseca mi je omogočila vzpostavitev določene empatije, če se lahko tako izrazim, do tega tehnološkega vmesnika, kjer že vsak nepredviden, drugačen premik, sprememba v zvoku njegovih motorjev v meni vzbudi določene odzive, ki jih nisem bil najbolj vajen. Skupaj z obiskovalci, ki jim je robot seveda fascinanten iz tehnološkega vidika, nanj pa hitro, zaradi njegove antopomorfne oblike, projicirajo tudi drugačne odzive, ugotavljamo, da je robot prav zaradi svojega počasnega premikanja zasedel neko vmesno pozicijo med tempom, ki ga živijo rastline, in tempom, ki ga živimo ljudje. Pajek je torej osnovno funkcijo, ki mu je bila namenjena (skrb za rastline), nadgradil s tem, da nas približa rastlinam na način, ki ga prej v tem projektu nismo predvideli.

V tem oziru: kakšni so bili (in so še zdaj) glavni izzivi tega projekta? Še posebej vidik zgoščenega vzdrževanja (v kakšnem pogledu je to uspeh/varčevanje/reševanje naše krize, razmerje med uspehom in neuspehom (kaj sploh je tukaj uspeh)) in kaj bi rekel, da ste se iz tega naučili/kakšna izkušnja je to?

Obstaja želja in načrt, da projekt pripeljemo do nekega zaključene, popolnoma funkcionalne izvedbe, ki bo predstavljala celovit, krožen ekosistem, v katerem bo za vse (rastline, ribe, robota …) poskrbljeno glede na njihove najbolj subtilne potrebe in želje. Oziroma, bolje rečeno, da bodo le ti poskrbeli eden za drugega. Sam menim, da je cilj še daleč ali pa celo, v nekem konceptualnem smislu, v času naših življenj nedosegljiv. Namreč, če projekt vidimo prvenstveno kot sistem, v katerem bodo rastline sporočale ali pa bo zaznano »njihovo počutje«, predvidevam, da bomo z nenehnim razvojem tehnologije in razumevanja življenja okoli nas našli vedno nove in naprednejše načine odkrivanja znanega in neznanega ter bomo morda čez nekaj let ugotovili, da so merila, na osnovi katerega je sistem ugotavljal dobro počutje rastlin, napačen ali pa v najboljšem primeru nenatančen. Prav tako vidim razvoj mehatronike oziroma robotike v smeri, da bomo tovrstne rešitve v prihodnosti srečevali v neprimerljivo manjšem merilu, tudi v obliki robotskih insektov ali celo nanorobotov, ki bodo oskrbovali rastline. Kakorkoli, da ne bom preveč filozofiral, cilja v teh ozirih ne bomo dosegli, se mu bomo pa neprestano približevali (smeh).

Kar je po mojem mnenju glavni izziv, oziroma naše poslanstvo, če želite, je poskrbeti, da bo sporočilnost projekta »prava«. Zgoraj sem sicer govoril o predstavljanju potenciala umetniškega načina razmišljanja v povezavi z inovacijami, ampak ključno je, da s tem projektom odpiramo premisleke o večji skrbi za planet in okolje, v katerem živimo, in za vse oblike življenja, ki jih v tem antropocenu, kot družba, izkoriščamo in uničujemo. Da ugotovimo, da živimo prek naših zmožnosti in da se naučimo pri teh izkoriščanjih omejevati, drugače nas bo na zelo grd način to naučil sam planet. Projekt nam ponuja vpogled do vzpostavljanja enega izmed možnih načinov razumevanja in sobivanja, ki temelji na potrebah vseh, ne le zgolj človeka. In naša/moja vloga je, da ne pustimo, da tehnofascinacija in kriptičnost načina predstavitve tovrstnih projektov ljudi odvrne od razumevanja teže problemov, ki nas obdajajo.

Kaj ta projekt čaka v prihodnosti, kakšni so nadaljnji plani in kako bi ocenil, kako lahko takšne ideje in inovacije znotraj konSa kljub zadostnim sredstvom in produkciji dohitevajo dejansko znanost in ali je to sploh cilj (in če ne, zakaj ne)?

Trenutno postavitev vidimo kot platformo, na katero se bodo v prihodnjih tednih, mesecih, letih … priključevali razviti moduli akvaponike, fitritnih sistemov, napredne senzorike, nove generacije robotov, naprednejše programske opreme in algoritmov za opazovanje in učenje o potrebah rastlin in živali, za kar pa bodo potrebni tudi novi, nadaljevalni mehanizmi financiranja, na katere bomo lahko pripeli naše koncepte in tehnološke rešitve. Nikakor ne gre za dohitevanje znanosti, tudi ne gre za dohitevanje gospodarstva. Pomembno je, da skozi tovrstna sodelovanja pripeljemo do spoznanja, da je potrebno sodelovanje in da izključevanje in marginalizacija določenega sektorja (umetnosti) napram drugim siromaši našo družbo, tako v pogledu vzpostavljanja novih, bolj solidarnih in etičnih pristopov, kot v pogledu novih znanstvenih odkritij in tehnoloških inovacij. Sredstva, ki so bila zntraj konS zagotovljena celotni mreži, so omogočila prikaz zgolj nekih zametkov vseh teh potencialov in nikakor ne zadostujejo, da bi vstopali v enakopravna razmerja s partnerji z drugih področij. So pa ta sredstva kljub temu omogočila, da smo te potenciale končno pokazali tudi občinstvu v Sloveniji. V letošnjem letu načrtujemo še gostovanje na ARS Electronici v Linzu, katere predstavniki so obiskali razstavo konSekvence in nas navdušeno povabili, da določene projekte, vključno s StelloVerde, predstavimo tudi na njihovem festivalu septembra, kjer si nadejamo podobnega navdušenja tujega občinstva, kot ga je razstava doživela v Sloveniji. Naslednje leto Zavod Kersnikova gosti konferenco ECSITE, kjer upamo, da bomo uspeli projekt v nadgrajeni verziji že predstaviti obiskovalcem, ki delujejo v okviru mreže evropskih muzejev in centrov znanosti. Ob vseh naštetih in nekaterih še nedogovorjenih sodelovanjih zelo nestrpno pričakujemo tudi leto 2025, ko bosta obe Gorici gostili evropsko prestolnico kulture in kjer bomo StelloVerde predstavljali v kontekstu projekta Prihodnost hrane.

---