Prostorskost časa in fragmentiranost podobe v sodobni madžarski fotografiji

Budimpeštanski dialogi / Budapest dialogues
Razstavljajoča umetnika: Balázs Deim, Imre Drégely
Datum: 12. 3.–17. 5. 2024
Kraj: Galerija Photon, Ljubljana

Z mesecem marcem je Galerija Photon zakorakala v nadaljevanje programa Avtorskega dialoga, s katerim že nekaj časa nudijo prostor umetnikom mlajše in srednje generacije iz Slovenije kot tudi iz srednje in vzhodne Evrope. Umetniki, redno izbrani iz skupine finalistov Photonovega mednarodnega natečaja Drugačni svetovi, neposredno ali preko kuratorja vzpostavijo dialog, skozi katerega zasnujejo izbor del za razstavo. Kot je razvidno tako iz preteklega sodelovanja Saše Ribič in Vincenta Forstenlechnerja (2023) ali Lina Gerkmana in Jakuba Staneka (2022) kakor tudi iz letošnje razstave, gre za dvogovor bodisi skupne tematike bodisi sorodnega estetsko-konceptualnega pristopa. Novost letošnjega dialoga je njegova dvojnost – dvojica fotografov je namreč predstavljena v Galeriji Photon, drugi par pa razstavlja v prostorih Lizstovega inštituta oz. v galeriji Madžarskega kulturnega centra. Pri obeh dvojicah gre za sodelovanje med predstavnikom četrte generacije madžarske neoavantgardne ali »progresivne« fotografije in njegovim študentom oz. študentko. V Lizstovem inštitutu razstavljata profesor Gábor Máté in njegova študentka, lanskoletna zmagovalka natečaja Drugačni svetovi Emma Szabó, jaz pa sem se posvetila dvojici v Galeriji Photon. 

Tu v dialogu spregovorita Balázs Deim in njegov mentor Imre Drégely. Prvi je kot zmagovalec Photonovega natečaja leta 2018 v Ljubljani že razstavljal samostojno, drugi pa se kljub štiridesetletni karieri slovenski javnosti predstavlja prvič. Drégely je član številnih naprednih fotografskih društev in kolektivov, od leta 1988 je član Studia mladih fotografov (Fiatalok Fotóművészeti Stúdiójának), opravlja pa tudi pedagoško delo na katedri za fotografijo MOME. Ravno po madžarskem umetniku in predavatelju na Bauhausu Moholy-Nagyju poimenovana Univerza za umetnost in oblikovanje (MOME) predstavlja zibelko vse nadaljnje madžarske neoavantgardne in vizualno eksperimentalne fotografije. Kakor v izredno izčrpnem besedilu trojezičnega kataloga ob razstavi po študiji Sándora Szilágyija zapiše Dejan Sluga, Drégely ne zapušča mej madžarske tradicionalne fotografije, pač pa le-te poskuša razširiti: »Njegovi temeljni formalni postopki izhajajo iz principa fragmentacije podobe in koncepta kolaža, ko elemente slike sestavlja v nove vizualne konstrukte.« Predstavljena dela so produkt daljšega časovnega obdobja – vse od leta 2006 do letošnjega leta, v večini pa so nastala v okviru serij Sensor in Monoscope. Tudi razstavljena Deimova dela so produkt dveh serij preteklih let – Passing time in Space. 

Štiri dela slednje serije nas pričakajo že v predprostoru: Golfball Moon (2017), Pixel Galaxy (2018), Universe (2017) in Challenger (2018) naznanjajo motiv vesolja, ki se nadaljuje tudi v večjem galerijskem prostoru, obenem pa reflektirajo eksperimentalni duh madžarske progresivne fotografije, ki se pretaka skozi mnoge generacije vse od začetka prejšnjega stoletja. Tudi Drégelyjevo delo Corridor (2009), ki nas – naključno ali ne – pričaka ob vstopu v predprostor, s fragmentarnostjo in seciranjem celote začrta rdečo nit nadaljnjih dveh prostorov, delo Satellite triptych (2005) pa skupaj z že omenjenimi Deimovimi deli obuja spomin na njuno predhodno sodelovanje ob petdeseti obletnici pristanka na Luni z razstavo Galaxien unseres Alltags (2019). 

Ob vstopu v manjši galerijski prostor se oči sprva ustavijo na edinem barvnem delu na razstavi. Vidimo lahko rdečo-vijolične odtenke, ki se kakor pri sledi čopiča pomikajo po svetlo modri podlagi. Gre za Deimovo delo 1 Year, ki je poskus materializacije najdaljše od sedmih časovnih enot serije del Passing Time (2022). Fotografijo je ustvaril s pomočjo camere obscure in tehnike solarografije¹. Preostali dve steni v prostoru spregovorita skozi raznotere krožne oblike – naj bodo luna, mehanizem ure, črna luknja ali golf žogice, ki v sozvočju z udarno noto že omenjene serije opozarjajo na osrednji motiv tokratnega dialoga – fenomen prostora in časa v fotografiji. Prostor nas navda s pretanjenimi izrazi minevanja časa, ki se vselej realizira materialno oz. prostorsko: kljub abstraktnosti in pretežni neoprijemljivosti Deimove serije, ki si čas prizadeva zagrabiti onkraj vsakršne gmotnosti, je poskus vselej obsojen na neuspeh. Čas je mogoče zagrabiti le v njegovi čutnosti – bodisi v neprestanem gibanju planetov bodisi v kompleksnem kolesju ure, s katerim ga – v maniri kapitalistične racionalizacije – docela prefinjeno segmentiramo in razstavljamo na mikro rezine. Rednim obiskovalcem Galerije Photon vizualno rekanje o času nikakor ni tuje: fragmentiranost časa je bil namreč eden od osrednjih motivov razstave Petra Koštruna, s katero je galerija zaprla stara in odprla nova vrata letošnjega koledarskega leta. 

Motiv razdrobljenosti se nadaljuje tudi v večjem galerijskem prostoru, kjer prežema domala vsako od šestnajstih razstavljenih fotografij. Na desni steni je razstavljenih 5 Drégelyjevih del iz serije Sensor: Dog (2014), Gadget (2015), Röntgen »Multilated Lips« (2015), Rickshaw (2014) in Blue Pigeon (2010), ki kljub raznovrstnosti motivike govorijo skupni jezik. Vsaki je namreč lastno sovpadanje celote z najdrobnejšim delcem: iz zadostne razdalje lahko namreč v skupku »pikslov« opazimo taisto podobo, kot jo lahko najdemo pri enem samem »pikslu«, le da so ti različno obrnjeni in osvetljeni oz. potemnjeni. Ravno to pa je točka, ko zadanemo ob paradoks: celote ne gre videti, dokler ne vidimo najdrobnejšega delca, ta pa nam postane jasno viden šele, ko ga uzremo v formatu celote.

Sintezo vseh treh prostorov subtilno strneta Drégelyjevi Horse in Motion (2013) in nekoliko skrito delo velikega formata Grainy Moon (2019). Prvo predstavlja fuzijo fragmentarnosti, saj je fotografija razdeljena na srednje velike kvadratne prostorčke, s premikajočim se konjem v ozadju pa, kakor apelira že sam naslov, opomni na minevanje in dinamiko, ki sta zaznamovala manjši galerijski prostor. Drugo delo, na katerem je prikazana luna, sestavljena iz drobnih delcev v najrazličnejših odtenkih sive, pa s taisto nežnostjo združi fragmentarnost z motivom vesolja, na katerega je opozoril že predprostor. 

Razstava tako vse od prvega do zadnjega dela deluje kot koherentna celota, obiskovalca pa na pot koristno usmeri za razstavo izdelan katalog v slovenskem, angleškem in madžarskem jeziku. Fotografska razstava kljub nenehnemu prepletanju motivov ne deluje monotono, saj avtorja uporabljata najrazličnejše tehnike: vse od digitalne do analogne fotografije, kakor tudi od hipnih do trajajočih posnetkov. Dialog pritrjuje misli številnih teoretikov, ki fotografijo postavljajo v neizbežen odnos do časa. O tem je v delu Camera Lucida (La chambre claire: note sur la photographie, 1980) razpravljal že francoski semiotik in filozof Roland Barthes, ki je fotografijo označil kot ‘zapleteno uganko časa samega’. Fotografija je namreč vselej fotografija nečesa, ‘kar-je-bilo’, tovrstna preteklost pa je vselej v odnosu do bodočega stanja fotografije, ki recipročno konstruira lastne eksistenčne pogoje. Tako se nenehno gibljemo med ‘v-nazaj’ in ‘v-naprej’, med časovnimi entitetami ‘prej’, ‘zdaj’ in potem’, le-to pa – kakor opozarja dialog Deima in Drégelyja – nikakor ne poteka onkraj materije v vsej njeni prostorskosti. 

1.  tehnika fotografiranja z dolgo osvetlitvijo (dnevi, meseci ali celo leta), ki dokumentira gibanje Sonca. 
   ↩︎

Uredil: Jernej Čuček Gerbec
Lektorirala: Tina Geč