Odtujenost časa – ali ni alternative?

Peter Koštrun: Zlomil sem si čas (I broke my time)
Razstavljajoči umetnik: Peter Koštrun
Datum: 20. 12. 2023–26. 1. 2024
Kraj: Galerija Photon, Ljubljana

Zlomil sem si čas (I broke my time) je »comeback« Petra Koštruna, s katerim se po desetletju vrača na polje samostojnega razstavljanja v Ljubljani. Pretežno fotografska razstava obsega tri dele in njim lastne prostore, ki med sabo nikakor niso neodvisni, kakor tudi sama razstava ni neodvisna od vpliva predhodnih avtorjevih del. Deluje kot mehko nadaljevanje Slutnje (2016), Tišine (2008) in serije Zadnji čas (2011), v katerih je narava kot temeljna rdeča nit vpeta v recipročen odnos do posameznika, časa in družbe. Njegova dela se vselej kažejo kot bolj ali manj apokaliptični produkt slutečega subjekta.  

V predprostoru je med dve steni poševno naslonjen ekran, na katerem se predvaja štiriminutni posnetek bliskanja strel nad hribovito panoramo. Avtor na otvoritvi razstave pove, da se mu je ob zajetju prizora zazdelo, da ta nekaj napoveduje. Slutnja, o kateri priča predprostor, tako nakazuje organsko korespondenco z istoimensko razstavo iz leta 2016, ki služi kot izhodišče za nadaljnje ustvarjanje. V drugem, manjšem galerijskem prostoru je razstavljenih 5 ostrih, skoraj dokumentarnih fotografij žuželk, ujetih na lepljivo podlago. Kričeča rumena barva in nasičenost z detajli skorajda vzbudita občutek tesnobe; pogled je nasilno fokusiran na intenziteto lepljivega prizora. Izvrsten kuratorski tekst poudari, da »specifičen spekter rumene barve za privabljanje mrčesa Koštrun izpostavlja kot prispodobo za zaslone, ki nas privabljajo, »misleč, da bomo na njih ugledali resnico, vendar nas na koncu, podobno kot žuželke, tako rekoč čaka bridka smrt.« V času »tehnofevdalizma« je za avtorja čas tisto, kar se lomi, saj prihaja do razkola med gledanjem in doživljanjem v naši zamaknjenosti v virtualni svet.« Ob tem se mi misel paralelno veže na besede Marka Fisherja v delu Kapitalistični realizem (Maska, 2023), kjer zapiše, da so se generacije, rojene od osemdesetih let prejšnjega stoletja naprej, rodile v »ahistorično, antimnemonično utripajočo kulturo«, zato je čas zanje »vedno že vnaprej razkosan na digitalne mikrorezine.« V poglavju Refleksivna impotenca, imobilizacija in liberalni komunizem Fisher politično neangažiranost mladih pripiše refleksivni impotenci (tj. zavedanju brezizhodnosti položaja/situacije), le-ta pa se pri njih odraža v duševnih boleznih in demotivaciji. Iz tega izpelje, da so tovrstne patologije posledica ujetosti v matrico »zabavno-nadzornega vezja hipermediirane potrošniške kulture«, zaradi česar smo nezmožni sintetizirati čas v kakršenkoli koherenten narativ. Skladno s tem Koštrun prizna, da vedno deluje z zamikom, zaostaja za življenjem, a vse kaže na to, da je biti v koraku s časom že a priori nemogoče. Mediji in digitalne vsebine namreč po nareku masovne produkcije proizvajajo paralelno realnost, ki je vselej kilometre pred nami. 

V večjem galerijskem prostoru nato sledi celostna antiteza, saj se oči spočijejo na šestih fotografijah v monokromnih odtenkih. Situirani smo v notranjosti v nebo uprte leče, skozi katero opazujemo padajoč sneg. Čeprav je črne barve, ima po ogledu kričečega prostora blagodejen učinek. Motiv snega ponovno spomni na Slutnjo (2016), le da je ta modificirana z monokromatskostjo. Avtor na otvoritvi razstave spregovori o sanjah o črnem snegu, ki ga navdajajo z apokaliptičnim občutkom, hkrati pa lahko opazovanje padajočega snega deluje meditativno. Njegove sanje so tako na fronti »ostre bolečine« in »brezmejne mehkobe«, ki se jasno odraža tudi v kontrastu manjšega in večjega galerijskega prostora. Antagonizem med apokalipso in meditacijo prekine odtis gobe, ki spominja na oko, na osrednji steni prostora; ta deluje kot pogled nadrejenega, »velikega Drugega«¹. Opazujemo, nakar ugotovimo, da smo opazovani; vidimo, a smo tudi videni. Tako nas zopet, kot v prejšnjem prostoru, navda občutek svojevrstne ujetosti. Z besedami avtorja so dela na razstavi »odziv na spoznanje, da si »zlomiti čas« pomeni zavedati se ne le lastne, ampak vsesplošne ranljivosti, in hkrati sprejeti razočaranje, da smo ne glede na trud samo sled množice.« 

Gledalec je ob vstopu v galerijske prostore sprva povsem prepuščen abstrakcijam, zato bi bila izkušnja brez usmeritev okrnjena in bolj ali manj zreducirana na občutje vpadljivega kontrasta med enim in drugim prostorom. Obiskovalec bi zato težko prišel do zaključkov bodisi o širši družbeni kritiki, usmerjeni v digitalno medmrežje, bodisi o neogibni zasužnjenosti posameznika. Kuratorski tekst in poznavanje avtorjevih predhodnih del koristno osvetlita razstavo kot avtentičen in »še krvav« odziv na fatalnost trenutnih družbenih razmer, ki obenem nosi spominke preteklega avtorjevega ustvarjanja. Če prvi prostor metaforično ilustrira človekovo ujetost, drugi priča o njeni prikritosti. Avtor omogoči, da latentne silnice parazitskih odnosov – opazovati in biti opazovan – spregovorijo skozi nemi antagonizem njegovih notranjih bojev, sočasno pa odpre vrata za kolektivni družbeni razmislek. Sapa bližajoče se apokalipse nam pravi, da tako ne gre več naprej, sočasno pa se poraja vprašanje – ali (res) ni alternative? Zdi se namreč, da stojimo na prelomu s časom, a nam je ta že skrajno odtujen. 

1. (le grand Autre) Lacanovski izraz za simbolni red, ki konstruira našo percepcijo realnosti, a ni zgolj »simbolna fikcija«, kakor poudari Žižek, pač pa je »konstitutivni element same realnosti: če vzamemo stran fikcijo, izgine tudi realnost sama.«  ↩︎

Uredil: Jernej Čuček Gerbec
Lektorirala: Ivana Rosa