Muskov vodnik po galaksiji
IOCOSE: Vse vaše baze Kdaj: 1. 12. 2021-14. 1. 2022 Kje: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti Ljubljana
V galeriji sta na tla postavljena ekrana, ki sta s hrbtom obrnjena drug proti drugemu in umeščena znotraj kupole. Izven le-te vsaka v svojem kotu diagonalno nasproti stojita dve manjši skulpturi na belem piedestalu. Postavitev razstave v Aksiomi deluje preprosto, kar nam da misliti, da je ideja v ozadju večja od te male sobice, v kateri smo se znašli. Štiričlanska umetniška skupina IOCOSE (Matteo Cremonesi, Filippo Cuttica, Davide Prati, Paolo Ruffino) svoj razmislek in čas posveča gibanju NewSpace, ki si, če povzamemo na kratko, prizadeva za čimprejšnjo kolonizacijo planetov v našem in verjetno ostalih osončjih. Imeni, največkrat povezani s temi podvigi nove vesoljske dirke, sta najbogatejša (zaenkrat samo) Zemljana Elon Musk in Jeff Bezos, vpletena pa je celotna Silicijeva dolina, kjer raste vse več investicijskih skladov in podjetij, katerih delnice bliskovito rastejo na račun obljubljene znanstvenofantastične prihodnosti. IOCOSE se loteva narativov, ki jih narekuje gibanje NewSpace, in razkriva njihove posledice tu na Zemlji.
Generacije, rojene po znamenitem letu 1969, ko sta Neil Armstrong in Buzz Aldrin kot prva človeka stopila na Luno, ne razumejo povsem, kako odmevna je bila vesoljska dirka in kako so dogajanje spremljali po celem svetu. Bila je del državne politike ter zavesti narodov, ki so v dirki sodelovali; bila je njihov ponos ob zmagi in žalost ob neuspehu in porazih. Tekmovanje za vesoljsko kolonizacijo se je v zadnjih letih iz držav preselilo predvsem na posameznike – najbogatejše ljudi na svetu. Ti si lahko privoščijo karto za povsem zasebno in amatersko odpravo na Luno ter uresničujejo lastne sanje o hotelih na Marsu in medplanetarnem potovanju. Igrišča bogatih so za vsakdanjega človeka vedno zaprta, le pred ograjo lahko skozi reže opazujemo perverzno porabo denarja in realizacijo najbolj neverjetnih načrtov, o katerih smo do sedaj le brali v domišljijski literaturi. Iz teh nedostopnih igrišč se ideje in odločitve kot nesnaga, ovita v bleščeč ovoj obljub in zagotovil o naši odvisnosti in koristi, ki naj bi jih imeli od te radodarne dote, širijo v ostale dele sveta.
Eden od otrok na igrišču je Elon Musk, verjetno znan predvsem po Teslinih avtih, ki pa ima poleg tega v lasti tudi podjetje SpaceX. Podjetje, ustanovljeno leta 2002, je nastalo s ciljem revolucioniranja vesoljskega transporta, in sicer predvsem komercialnega potovanja ljudi v vesolje, na Luno ter ostale planete. Musk je podjetje ustvaril tudi zaradi prepričanja, da je NASA v svojem delu prepočasna, SpaceX pa lahko postopek pospeši; tako vsaj obljublja v svojih mnogih izjavah za medije ter na socialnem omrežju Twitter.
Muskove izjave o kolonizaciji Marsa so bile navdih za video animaciji Kazanje na nov planet (Pointing at a New Planet, 2020) in Prosti zgodovine (Free From History, 2021), postavljeni znotraj geodetske kupole, ki jo je v 50. letih uporabil Richard Buckminster Fuller kot simbol zaupanja v napredek, tehnologijo in prihodnost.
Prva animacija, Kazanje na nov planet, vsebuje 3D rekonstrukcijo Muskove roke, katere gestika posnema njegove nastope, zbrane iz različnih videoposnetkov, ki so dostopni na spletu. Roka leti preko nezemeljske pokrajine ter z iztegnjenim kazalcem usmerja naš pogled v neznano. Na ekranu se pod njo pojavijo besede v formatu karaok, sestavljene iz Muskovih odmevnih, senzacionalističnih izjav, ki jih s pridihom jazza v melodijo spreminja glas pevke Albertine Sarges.
Na drugem ekranu se po koncu prve animacije nadaljuje novejše delo Prosti zgodovine, kjer roka prispe na Mars – planet, ki je, kot namiguje naslov, prost zgodovinskih spon in s tem planet tisočerih možnosti. Roka se kot božja premika po površinah, polnih suhe in nerodovitne zemlje, ter kot dobesedni brezglavi osvajalec na konju galopira proti ozemlju, ki ga bo kolonizirala. Divji pohod se ustavi na mestu, ki je enak vsem poprej, a tu se bosta cedila med in mleko. Kazalec, ki je prej z napuhom genija navigiral skozi vesolje, z gibom dvojnega klika (kot v video igrah) ustvarja človeku prijazno pokrajino. Prikažejo se drevesa, stavbe, geodetske kupole ter celo vlakec smrti – še en očiten namig, da je Mars za Elona Muska in njemu podobne le igrišče. Animacija je ponovno pospremljena z glasbo, ki v nas začne prebujati različna vprašanja o moralnosti izjav in smiselnosti celotnega podviga kolonizacije planetov.
Povod za dotično umetniško raziskovanje izhaja iz vprašanja, kaj narediti z izjavami, ki jih Musk in podobni izrekajo v medijih ali na socialnih omrežjih. Te besede ustvarjajo mit o velikanih človeštva, ki bodo dosegli nemogoče in neverjetne mejnike, kljub temu, da so ti še zelo daleč, če so sploh mogoči. Podjetni neokapitalisti se zavedajo te pomanjkljivosti v svojih načrtih in se za pridobitev kapitala zato tako močno opirajo na senzacionalistične izjave. Umetniki, soočeni z njimi, so se odločili za reciklažo in novo interpretacijo zavajajočih vsebin znotraj galerijskega prostora. Citati služijo kot medij, s katerim ozaveščajo obiskovalce o absurdu tega javnega performansa. Senzacionalistične izjave tako postanejo orožje samodestrukcije, ki se kot bumerang vrne nazaj k svojemu lastniku.
Najbolj moteč pri vsem je domnevni vzgib, zaradi katerega Musk pravzaprav ustvarja svoj imperij. Svoje znanje pretaka v različne projekte zavoljo človekoljubnosti in okoljevarstva, povsem slučajno pa poleg tega tudi nekaj malega zasluži. Na podlagi želje po pomoči je npr. nastala Tesla, revolucionaren avtomobil na področju trajnostne energije. Sicer nedostopen povprečnemu človeku, a Musk zagotavlja, da je to le vmesni člen širšega načrta, saj bogati z nakupom Tesle vlagajo v podjetje, ki skrbi za razvoj množično dostopnih zelenih prevoznih sredstev. Prav tako podjetje SpaceX skrbi za našo čimprejšnjo pot na Mars in počitnice v vesolju, ki jih bomo lahko dosegli z njihovimi »zelenimi« raketami za večkratno uporabo – v resnici pa te le še zgoščujejo promet v vesolju in onesnaževanje na zemlji ter bolj kot nam služijo svetovnim voditeljem za doseganje političnih ciljev.
Verjetno od vseh najbolj sporna ideja in hkrati ta, ki ji umetniki na razstavi namenijo največ prostora, je Musk kot rešitelj človeške vrste. Slednja bo, ko bo morala zapustiti zemljo zaradi naravnih katastrof ali zaradi enega od mnogih apokaliptičnih scenarijev, ki jih vidimo prikazane v filmih, potrebovala nov habitat. Musk kot ključno za preživetje vidi koloniziranje Marsa in svoje načrte za to neverjetno popotovanje, ki po svoji vsebini spominja na njegovo najljubšo znanstvenofantastično serijo Štoparski vodnik po galaksiji (sam pravi, da je tu dobil večino svojih idej za medgalaktično potovanje), prepričljivo podaja zainteresiranim vlagateljem, ti pa na podlagi teh obljub zvišujejo vrednost podjetju SpaceX. Prave avtoritete na tem področju — znanstveniki – pa takih podvigov ne vidijo v bližnji prihodnosti, še posebej ne za časa Muskovega življenja, česar se sam gotovo zaveda. SpaceX tako sprejema denar za produkte, ki jih morda nikoli ne bo in tako smo zopet pri lažnih obljubah in praznih mantrah o osvajanju vesolja in reševanju človeka.
Kaj pa svet tukaj? Zakaj se ne išče konkretnih rešitev za tretji kamen od Sonca? Antropocentrična miselnost Muska, ki verjame, da lahko človek doseže vse, kar si zamisli, in mu je vse dostopno, se nikoli ne ustavi pri vprašanju: »Pa si to tudi zasluži?« Si zaslužimo obstati, če smo planet uničili? Je imperativnega pomena preživetje vrste s posameznimi primeri, ki bi nadaljevali življenje na Marsu, ali izboljšanje sveta tukaj in zdaj pa čeprav nam morda grozi izumrtje? Zagotovo je odvisno, s katerega položaja gledamo na to dilemo; ali smo del 1 ali 99 odstotkov oz. ali smo del populacije, ki si lahko privošči pobeg pred katastrofo ali pa smo del tistih, ki se borijo za golo preživetje. Dilema spominja na premiso aktualnega filma Don’t Look Up.
Razstava odpira mnoga vprašanja, ki sprva delujejo nepomembna, saj se nam zdi vesolje oddaljena in neznana tema, pa vendar so v celotno zgodbo vpleteni ljudje, ki vplivajo na našo ekonomijo (Muskovo vlaganje v Bitcoin) in geopolitiko (ZDA in Nasa uporabljata SpaceX za ponovno osvajanje vesolja kot svojega ozemlja) ter odpirajo še nezaceljene rane kolonializma, ki nas očitno ni ničesar naučil.
Uredil: Jernej Čuček Gerbec
Lektorirala: Ivana Rosa