Don’t Look Up

Režija: Adam McKay
Igralska zasedba: Leonardo DiCaprio, Jennifer Lawrence, Meryl Streep, Cate Blanchett, Rob Morgan, Jonah Hill, Timothée Chalamet
Datum izida: 24. december 2021 (Netflix)
Ocena: 7

Konec decembra je na Netflix prispela satirična tragikomedija o dveh znanstvenikih, dr. Randallu Mindyju (Leonardo DiCaprio) in Kate Dibiasky (Jennifer Lawrence), ki vse bolj apatično družbo poskušata opozoriti na ubijalski komet, ki jo bo kot dinozavre izbrisal z obličja planeta.

Prva ovira, s katero se srečata, je oportunistična predsednica Orlean (Meryl Streep), ki je novica o smrtonosnem kometu ne zanima preveč, saj jo (in njenega sina/svetovalca, igra ga Jonah Hill) bolj skrbijo vmesne volitve. Administracija predsednice Orlean v mnogih pogledih spominja na Trumpovo, tako v njeni prvotni reakciji kot v kasnejšem zanikanju skorajšnje pogube.

Pobita in osupljena se znanstvenika obrneta na medije, kjer pa ju čaka še eno razočaranje. Voditelja pogovorne oddaje, Brie (Cate Blanchett) in Jack (Tyler Perry), sta osladno pozitivna in trmasto odločena, da ohranita razvedrilni ton oddaje, kar je ne preveč subtilna kritika medijev, ki jih bolj zanima zasebno življenje zvezdnikov kot pa usodne ugotovitve dveh ne ravno znanih znanstvenikov.

Kljub tej izkušnji, kjer so Dibiasky označili za noro in histerično, se dr. Mindy znova in znova vrača v oddajo in se iz nerodnega in nervoznega znanstvenika prelevi v ljubljenca občinstva. Tako kot se sam okoristi s pozornostjo ljudstva, se predsednica Orlean okoristi z usodo sveta. Ko je jasno, da njena podpora pada zaradi afere s kandidatom za vrhovnega sodnika, znanstvenika začne jemati resno in se predstavi kot rešiteljica človeštva; oznani namreč načrt za uničenje kometa. Načrt pa je hitro zaustavljen, saj ugotovijo, da je na kometu za več trilijonov dragocenih rud, ki bodo na Zemlji »ustvarile nove službe« in premožnim še večje premoženje. Milijarder Peter Isherwell (Mark Rylance) spretno in manipulativno v ospredje porine svoj načrt, ki pa ni ne realističen ne strokovno ovrednoten. Seveda pa to ni pomembno, ko je v igri enormen dobiček, ki postane osrednji atribut kometa. Vse ostalo izgine, se izgubi, ne obstaja.

Nemoč znanstvenikov z neizpodbitnimi dokazi o neizbežnem koncu je šokanten in tesnoben opomin, kako težko je ljudi ozavestiti o nečem, česar nočejo slišati, in kar nima takojšnjega vpliva na njihova življenja, še naporneje pa jih je pripraviti k ukrepanju, ki bi ogrozilo njihovo udobje in ustaljeno rutino. Hkrati pokaže, kako enostavno je z informacijami manipulirati, jih skriti, potvoriti in spremeniti, če le imaš orodja za njihovo posredovanje in praktično neomejena finančna sredstva, ki prinašajo tudi politično in odločevalsko moč.

Tako se na Zemlji izoblikujeta dve nasprotujoči si strani – Don’t look up in Just look up. Just look up je tabor, ki verjame znanosti in dokazom, ki jih ta ponuja, medtem ko so Don’t-look-upovci zasidrani v svojem ignorantstvu in šele ko je komet že jasno viden na nebu, se njihova prepričanja omajajo. Tu je še ena očitna vzporednica s podnebno krizo, s katero se trenutno soočamo – na eni strani znanstveniki in neizpodbitni dokazi, na drugi pa zanikovalci, ki si zatiskajo oči, morda iz strahu, morda iz nevednosti.

Metaforo podnebne krize elitna igralska zasedba v filmu predstavi v zanje morda netipičnih vlogah. Meryl Streep je kot trumpovska predsednica nadvse prepričljiva, prav tako DiCaprio, ki za vlogo nadvse boječega in nešarmantnega znanstvenika ne bi bil naša prva izbira. Chalametova sicer posrečena in komična upodobitev mladega zmikavta izpade kot površen poskus v film privleči še enega trenutno aktualnega igralca, saj lik sam po sebi ni prinesel nobene dodane vrednosti.

Nekatere kritike celovečercu očitajo superiorno držo, ker se popolnoma brez zadržkov in ovinkarjenja norčuje prav iz vseh nas, ne glede na naš položaj ali politično usmerjenost. Težko je reči, če je tak način posredovanja sporočila učinkovit, saj pri gledalcu morda hitreje sproži defenzivnost, kot pa spodbudi premislek o problematiki, ki jo predstavlja. Na drugi strani pa stojijo kritike nekaterih strokovnjakov za globalno segrevanje, ki jim je ravno ta aspekt pripovedovanja blizu, saj pri globalnem segrevanju ni potrebna nobena subtilnost na račun obvarovanja naših krhkih čustev – situacija je še kako resna.

Če lahko prenesemo samokritiko, celo samoironijo in banalnost našega sveta, ki se kaže v številnih pojavnih oblikah, lahko film sprejmemo kot resno opozorilo. Nič hudega, če sporočilo ni predstavljeno kot kataklizmična apokalipsa, polna obrazov strahu in resnobnosti. Morda je prav v tem, da film ni takšen, njegova največja vrednost.