Zavod Artard, Galerija Škuc: Skup, fotoknjiga

Kela: Peter Fettich, Lin Gerkman, Hanna Juta Kozar, Urška Preis, Luka Prijatelj, Peter Rauch, Sara Rman, Anja Seničar in povabljena umetnica Maja Bojanić

V katalogu so objavljeni prispevki avtoric/jev: Tia Čiček, Tomaž Furlan, IPoP - Inštitut za politike prostora, Maximilian Lehner

Fotoknjiga z naslovom Skup je zbornik fotografij, člankov in zvočnih blogov oz. terenskih posnetkov, do katerih dostopamo preko QR kod, ki so kot priloga dodane na koncu knjige. Iniciator publikacije, kolektiv Kela, je terenske intervjuje posnel na obiskih v ljubljanskih prostorih, ki delujejo po principu sodela. Celotni posnetki so objavljeni na Soundcloudu, v katalogu pa so izpostavljeni izseki pogovorov z neodvisnimi umetniškimi kolektivi: Delavnica Levo, Anselma, KCŠ 1.0, Cirkusarna NaokRog, Krater, Friteza, Cirkulacija2, Riso Paradiso. Ti so bili predstavljeni tudi na razstavi z istim naslovom, ki smo si jo konec lanskega leta lahko ogledali v Galeriji Škuc in o kateri smo že pisali tukaj. Čeprav je knjiga izšla z manjšo zamudo, jo lahko razumemo tudi kot spremljevalni katalog k razstavi Skup.

Gre za dragocen prikaz delovanja skupnostnih prostorov po principu »iz prve roke«, ki ga spremljajo fotografije studiev, njihovih uporabnikov, ter zvočni posnetki intervjujev z njimi. Delovanje tovrstnih kreativno-umetniških kolektivov je praviloma manj na očeh javnosti, vsaj v primerjavi z etabliranimi in institucionaliziranimi variacijami, ki prejemajo od države stalno programsko in projektno podporo. Zbornik predstavlja model delovanja skupnostnih prostorov kot enega od načinov delovanja na področju kulturno-kreativnega sektorja (KKS), tudi kot alternativo vseprisotnim razmeram kapitalistično regulirane produkcije. Zdi se, da je težko iznajti model, ki je zmožen zaobiti pravila tržnega delovanja. Nenazadnje gre za nadaljevanje tako imenovanih alternativnih (nekomercialnih) umetnostnih prostorov, kot so skvoti in art prostori, ki jih poznamo z začetka 60. let 20. stoletja, in za katere je značilna avtonomija delovanja ter samooskrbnost.

Temeljne premise, ki jih lahko izluščimo iz razstave, kataloga in terenskih posnetkov, so:

1. Neodvisni prostori, s katerimi običajno označujemo skupnostne prostore dela, se praviloma razvijajo iz skupnosti in/ali principov sodelovanja, njihov zagon pa je praviloma pogojen s prostovoljnim delom in sredstvi, ki jih prispevajo ustanovitelji oz. pobudniki kolektiva.
2. Uporabnikov skupnostnih prostorov ne povezuje nujno želja po kolektivnem ustvarjanju (lahko pa tudi), temveč predvsem želja oz. potreba po delovanju na področju kulturno-kreativnega sektorja (KKS), kjer si preko souporabe kolektivnega delovnega prostora lahko zmanjšajo določene skupne stroške.
3. Neodvisni produkcijski prostori nimajo stalne podpore, zato delujejo projektno in so dolgoročno nepredvidljivi. Njihove uporabnice_ke povezuje področje delovanja, ki je v ustvarjalnih, kulturnih in umetniških sektorjih, v katerih je meja med delom in prostim časom zabrisana, ustanovitelje in uporabnike pa povezujejo podobni interesi, področje delovanja, življenjski stil ter zaupanje.
4. Skupnostni prostori delujejo po principu sodela, česar ne gre enačiti s sodelovanjem. Pri sodelu gre za delo posameznika, ki poteka vzporedno z drugim, medtem ko gre pri sodelovanju za delo, ki nastaja v procesu interakcije.

Vprašanj, ki ostajajo odprta v povezavi s skupnostnimi prostori, ki praviloma delujejo na področju kulturno-kreativnega sektorja (KKS), je več. Format delovanja skupnostnih prostorov je prosto dostopen in odprtega tipa, dejavnosti pa segajo na področje javnega interesa od kulturno-umetniške produkcije, do obrti in umetnosti v javnem prostoru. Ker pa njihovo delovanje ni sistematizirano, ostajajo ujeti v nekakšni sivi coni, kjer so odvisni od hipnih prodaj ali uspešnosti na projektnih razpisih. Po drugi strani kulturni kapital, ki ga ustvarjajo taki prostori, dosega visok družbeni potencial, obenem pa se poskuša izmikati individualiziranim pogojem kulturno-umetniške produkcije, v katero nas je vrgel globalni ekonomski model neoliberalne logike. Multidisciplinarni pristopi in dodana vrednost kulturno-umetniških produktov, nastalih v prostorih sodelovanja, govorijo v prid njihovemu kontinuiranemu podpiranju, vendar ne na račun njihove avtonomije. Zbornik Skup odraža vse našteto na slikovit, multidisciplinaren način, kjer se razprave prepletajo s terenskimi intervjuji in pričevanji uporabnikov, dopolnjujejo pa jih fotografski materiali prostorov in kolektivov.

Zbornik, ki je sestavljen kot kolaž fotografskega gradiva v kombinaciji z odlomki intervjujev z uporabniki, ter pospremljen s tremi članki v zadnjem delu, je uporabna referenca za vse akterje na področju KKS. Poleg partikularnega zgodovinskega pregleda, analize prostorske vpetosti prostorov sodelovanja ter izpovedi pobudnika kolektiva Kela in uporabnika enega od tovrstnih prostorov, je to dokumentarni prikaz delujočih umetniških prostorov in kolektivov, ki stojijo za njimi. Poleg tega lahko služi kot učbeniški primer pri idejnem snovanju in vzpostavljanju novih tovrstnih prostorov. Na obstoječe in prihodnje oblike kreativnosti in pluralizma na področju kulturno-kreativnega sektorja (KKS).

Lektorirala: Ivana Rosa