IX. Bienale slovenske neodvisne ilustracije – Bienale neodvisnih
Razstavljajoče umetnice_ki: Ajda Kadunc, Ajda Zorko, Ana Janež, Anže Šmalc, Bibi Erjavec, Dejan Kralj, Eva Jera Hanžek, Irena Remc, Janja Kosi, Jernej Myint, Katie Woznicki, Matej Stupica, Mateja Filipič, Mihael Novak, Patricija Marenić, Satya Pene, Tea Kralj, Tina Konec, Tina Mohorović, Tina Sapundžić, Tina Volarič, Vita Weisseisen, Žana Šuran Datum: 23. 10. 2023 – 17. 11. 2023 Kraj: Kino Šiška, Ljubljana Organizator projekta: Tretaroka
V izteku meseca oktobra je prostore Kina Šiška napolnila ilustracija. Bienale neodvisnih, organiziran že devetič zapored, v letošnjem letu predstavlja svežo produkcijo umetnikov mlade generacije, ki tvorijo raznolik preplet konceptualnih pristopov in tehnik znotraj širokega polja ilustracije.
Organizacija Tretaroke v sodelovanju s partnerji že od leta 2007 sledi cilju podpore slovenskim sodobnikom, ki delujejo na presečišču slikarstva, oblikovanja in ilustracije. Izbira sodelujočih avtorjev je precej svobodno začrtana, saj vlogo kuratorjev v tekočem letu prevzemajo umetnice in umetniki pretekle edicije dogodka. Spontano naravnan program in necenzuriran pristop k izbiri del ter projektov bienalu omogočata zajeti pristni duh časa aktualne produkcije.
V razstavnem prostoru se pogled sprva ustavi na “razmetano” razpostavljenih delih Mateja Stupice, ki v instalaciji, spominjajoči na nekakšen majhen oltar, združuje risarska dela iz različnih serij. Risbe so med seboj povezane s prepletom žic, ki delujejo kot nevronska mreža, pripadajoča robotskim risalnim napravam. Slednje spominjajo na instalacije, ki jih je Stupica ustvaril skupaj z Lenko Đorojević (instalaciji z naslovom Neuromat in Monomat), le da robotki tokrat zgolj fiktivno opravljajo funkcijo risanja del, ki so sicer že zaključena, spremlja pa jih moteč odrezav zvok klikov, ki vzbuja občutek, da naprave vendarle živijo.
Ustvarjanje z novimi mediji se na bienalu pojavi tudi v delih Tine Konec in Ajde Zorko. Tina Konec se na bienalu predstavlja s pomanjšanim delom, podobnim tistemu, ki je bilo letošnjo pomlad razstavljeno v Bežigrajski galeriji 1. Gre za instalacijo štirih na steno pritrjenih svetlobnih panelov iz serije Mangani, ki v minimalistični maniri združujejo kontrastnost črnega in belega ter ostrega in zamegljenega. Na drugi strani je estetizacija Ajde Zorko prej groba kot nežna. Za osnovo oziroma nosilec svojega dela je uporabila računalniški čip, v katerega je posegla s subtilnimi dodatki v obliki simbolov. Na steno so poleg vizualno močnega in s tehnologijo zaznamovanega dela Ajde Zorko (nekoliko neposrečeno) umeščene nežne ilustrativne živalice Irene Remc. Njihova otroška in igriva estetika je bližje delom Jerneja Myinta, Mateje Filipič ali Žane Šuran, ki so umeščeni drugod v prostoru. Ilustracije Žane Šuran nadalje zaznamuje humorna figuralika polna bistroumnih nesmislov, Mateja Filipič pa izstopa s kreativno serijo oblikovno-ilustrativnih del na igralnih kartah. Estetsko se omenjenim umetnkom prilikujejo tudi dela Tine Volarič, ki pa z nekoliko bolj provokativnimi in pripovednimi prizori, delujejo razmeroma umirjeno.
Pripovednost na eni strani zaznamuje tudi igriva dela Jerneja Myinta in pa resnejše krajine Tine Mohorovič na drugi. Mohorovična razstavi predstavlja črno-belo serijo risb Brezvetrje, ki zajema preproste, a drobnopotezno in elegantno izpeljane motive narave. Janja Kosi s štirimi manjšimi, a prepričljivimi reliefnimi deli gledalca prestavi v urbani kontekst. Z bucikami zamejena večplastna dela uvajajo razgibano kompozicijo arhitekturnih enot, ki z igro senc ustvarjajo večdimenzionalen, a enovit urban prostor.
Med večjimi formati velja izpostaviti risbo Anžeta Šmalca, ki deluje kot študija konjev v diru. K učinku skicoznosti doprinaša že sam motiv, poudarjajo pa ga tudi prevladujoči vijoličnordečkasti odtenki. Šmalčevemu poliptihu se pridružuje sicer docela kontrastno delo Teje Kralj, ki je sestavljeno iz mnogo manjših platen. Na njih se Kralj poigrava z abstraktimi formami, ki jih debelo plasti na podlago v različnih zelenkastih tonih.
Večinsko reliefne formate zmoti scenografsko delo Bibi Erjavec, prostor pa zaokrožuje samostoječa plastika Satye Pene, ki se na sredini prostora dviga v obliki umetniško-dekorativnih in vsebinsko nerazpoznavnih votlih teles.
Četudi gre za simpatično strnjen format postavitve bienala kot celote, ta niti malo ne laska delom in njihovim avtorjem. Konceptualno in tehnično povsem različni ustvarjalni procesi umetnikov se izražajo v estetsko nasprotujočih si končnih delih, ki zahtevajo temeljitejši premislek o njihovi sopostavitvi na razstavi. Raznolikost produkcije je na tovrstnem razstavnem dogodku sicer zaželjena, žal pa tako zgoščen prikaz nikakor ne prizanaša vizualnem učinku posamičnega dela. Nemeneč se za postavitev del in hkrati upoštevajoč omejitve samega prostora, ki zahteva več kot le enostavno white cube obravnavo, Bienale neodvisnih vendarle predstavlja enega ključnih in (s strani domače scene) potrebnih dogodkov, ki promovira in nudi podporo tistim bolj zanemarjanim podpoglavjem sodobne produkcije.
Uredil: Jernej Čuček Gerbec
Lektorirala: Nuša Pangerl
