Tina Konec: Prekrivanja / Mangani in Orisi
Datum: 10. 5. 2023–20. 6. 2023 Kraj: Bežigrajska galerija 1, Ljubljana Kuratorstvo: Miloš Bašin
Iz bobneče Dunajske ceste se ob vstopu v Bežigrajsko galerijo 1 obiskovalec znajde v tihem in izčiščenem prostoru, katerega umirjen ritem narekujejo minimalistično zasnovana dela akademske slikarke Tine Konec. Samostojna razstava predstavlja umetničina risarska dela, ustvarjena med leti 2020 in 2023, s poudarkom na dveh serijah, imenovanih Mangani in Orisi.
Osrednji prostor na levi in desni strani zaobjema pet del iz serije Orisi, ki jo predstavljajo uokvirjene črno-bele risbe srednjega formata, ustvarjene v tehniki tuša na papir. Nad belino papirnate podlage prevladujejo črne sence, ki se preko celotne površine širijo v obliki majhnih ter natančno izrisanih črtic. Gosto nanešene tanke črne poteze sooblikujejo orise košatega vejevja cipres, ki kljub temačnosti barve deluje docela spokojno. Ciprese v nežnih formah valovanja s skoraj hiperrealističnimi detajli iglic in plodov v opazovalcu vzbudijo občutek intime v objemu mediteranske narave. Med strogo izrisanim vejevjem je umetnica dala možnost izraza fragmentiranim prazninam, ki ustvarjajo nekakšne nedefinirane medprostore in v serijo del vnašajo širšo razgibanost kompozicije.
Osrednji prostor razsvetljuje in dopolnjuje instalacija štirih na steno pritrjenih svetlobnih panelov iz serije Mangani (I-IV, tuš na foliji, 2023), ki bi bila lahko označena kot osrednje delo razstave. Štirje kvadrati sooblikujejo večjo minimalistično instalacijo, s katero je Tina Konec stopila na pot raziskovanja novih estetskih učinkov; hkrati ponuja dodatek svetlobnega efekta v kombinaciji z ustaljenimi formami slikarkine produkcije. Svetlobni paneli ne združujejo zgolj kontrastnih nanosov temnega tuša ter sevajoče bele svetlobe iz ozadja, temveč tudi plastenje ostrih potez v ospredju z v meglo odetimi, zabrisanimi potezami v ozadju. Kontrastnost se nadaljuje v nežnih formah portretirane narave, ki jo na robovih prekinjajo stroge linije kvadratnih panelov. Črne razvejane strukture, upodobljene na svetli foliji, sprva spomnijo na lišaje, ki se neustavljivo širijo v čist, nedotaknjen prostor pred njimi, vendar umetnica v obrazstavnem besedilu razloži, da motiv pravzaprav uprizarja naravni fenomen na površini kamnin – manganove dendrite. Slednje formacije v obliki dreves pod določenimi pogoji izriše narava sama. Celotna instalacija spominja na oltarno postavitev, ki jo je umetnica ustvarila z mislijo na cerkvena okna iz alabastra. Aluzija na sveto ji je uspela tako s pomočjo izbrane forme, kakor ujetega tona svetlobe, ki spominja na soj žarkov, ki osvetljujejo notranjost cerkve.
Prehod v naslednji (manjši) prostor spremlja krajši odstavek na steni, umetničina izjava, ki jedrnato povzema vzgibe in zanimanja ob lastnem likovnem ustvarjanju. Izjava obiskovalcu poda globlji uvid v pomen umetniških del, ki ga obdajajo, ter ga pritegne k nadaljnjemu branju obrazstavnega besedila in podrobnejšemu ogledu razstavljenih del:
»Razstava Prekrivanja predstavlja izbor risb iz zadnjih treh let, ki se nanašajo na podobnost med opazovanjem umetniškega dela in opazovanjem narave skozi okno. V človeški zgodovini so za zakrivanje oken namesto stekla uporabljali tudi najrazličnejše prosojne materiale. Na izbrano površino rišem podobe dreves, ki oblikovno spominjajo na manganove dendrite, naravni fenomen na površini kamnin, na katerih se pod določenimi fizikalnimi in kemijskimi pogoji izrišejo drevesom podobne tvorbe. Rastje iglavcev me zanima že od začetka mojega likovnega ustvarjanja – igličaste oblike na mojih delih zame predstavljajo univerzalni simbol življenja.«
– Tina Konec
Prostor sooblikujejo manjši formati iz serije Orisi, v katerih je zopet mogoče opazovati plastenje črne barve in valovanje drevesnih struktur, ki jih ta ustvarja. Igra kompozicij je z ustvarjanjem praznih medprostorov pri slednjih delih morda še bolj drzna. Prostori, skozi katere seva bela barva nosilca, so dodatno zreducirani in okleščeni, njihova moč, ki prodira mimo zgoščene črnine, pa je tako intenzivnejša. Medtem ko svetlobna izmenjava črno-belih tonov zaradi manjše velikosti nima nič šibkejšega estetskega učinka, pa jim delo 0 (2022) iz serije Mangani topogledno ne sledi. Je namreč nekoliko večje (69 x 160 cm) in v tehniki tuša na foliji že zaradi lastnosti izbranega nosilca ne premore tako močnega kontrasta barv, obenem pa neprimerno umeščeno v manjši prostor preprosto nima možnosti, da bi zasijalo. Tako po navdušujočih vizualnih efektih Manganov iz prve sobe in majhnih, vendar vizualno močnih Orisih, gledalca pusti ravnodušnega.
Ob prebiranju sicer atraktivnega obrazstavnega besedila avtorice zmoti odstavek o seriji z naslovom Rosenje, ki ni predstavljena na tokratni razstavi. Kljub njeni konceptualni povezavi s serijo Mangani, je preveč besed namenjenih nerazstavljenim delom (več kakor opisu serije Orisi, ki sledi). Poleg tega se izčrpnemu in informativnemu besedilu umetnice pridružuje nerodno podvojen krajši odstavek nepodpisanega kuratorja, ki bi ga glede na neprofesionalno izvedbo nemara lahko tudi izpustil.
Razstava ponuja pregled risarskih del manjših in srednjih formatov in uspešno predstavlja umetnico mlajše generacije, katere dela si je vse pogosteje moč ogledati v pomembnejših umetnostnih institucijah po Sloveniji. Umetničino sicer prepričljivo predstavitev, ki je vredna ogleda, zmoti pomanjkljiva izvedba kuratorskega dela, ki do neke mere spodkoplje razstavljeno. Izbor del deluje kot enovita celota, znotraj katere umetnica preigrava različne kompozicije, poglede in svetlobne učinke. Tekom svojega ustvarjanja je Tina Konec izoblikovala svojstven in izčiščen umetniški izraz. Glede na precej ozko zastavljeno slogovno zamejitev, bo zanimivo spremljati, ali se bo doseženo na neki točki v prihodnosti izpelo, ali pa bo umetnici uspelo preseči do sedaj uresničen nivo.
Uredil: Jernej Čuček Gerbec
Lektorirala: Ivana Rosa
