Andrea Zabric: Palmina Zima

Kdaj: 11. februar 2022-5. marec 2022
Kje: Galerija Simulaker, Vrhovčeva 1a, Novo mesto
Kuratorstvo: Adrijan Praznik

Novomeška Galerija Simulaker že šestnajst let služi kot prostor predstavljanja aktualne likovne produkcije. Od sredine februarja gosti umetnico Andreo Zabric, slikarko, ki se zaveda, da se proces ustvarjanja ne konča ali začne v ateljeju, pač pa se razprostira od izbiranja surovin do postavitve del v prostor. V tem pogledu sta si Andrea in kurator razstave Adrijan Praznik blizu, saj je tudi iz njegovega dela (Poskus Postavitve, v Koridorju lahko beremo o Ponovitvi) razvidno, da poskuša umetniško delo misliti širše. Od Andree kot slikarke lahko pričakujemo velike monokromatske tabelne slike in surove pigmente, tokrat pa je korak dlje poskušala narediti še s poetičnim tekstom in teatralno zasnovano razstavo, kjer slike medsebojno (ne)komunicirajo v skrbno načrtovani koreografiji. 

Razstava surovega, v kalupu prešanega ali zgolj razsutega grafitnega pigmenta ni nekaj povsem običajnega, pa vendar je s pigmentnimi skulpturami v osemdesetih zaslovel že Anish Kapoor. Andrea je uporabi vnaprej pripravljenih barv iz tube obrnila hrbet v zadnjih dveh letih študija na Akademiji za likovno umetnost v Münchnu in se odprla pisanemu svetu surovih pigmentov. Z njimi se je prvič srečala, ko je od operne hiše v velikih količinah prevzela nekaj odvečnih pigmentov slabe kvalitete, ki so ostali od scenskega dela. Zdaj prisega na pigmente firme Kremer Pigmente HmbH & Co – gre za priznano družinsko podjetje, ki ima svoje prostore v starem mlinu nekje na nemškem podeželju. Podjetje oživlja rokodelsko tradicijo in s tem raznorazne pigmente, tudi tiste bolj nenavadne ali pozabljene. Pridobivajo jih iz kamnin (rudarjenje – grafit), poldragih kamnov (ultramarin modra), živali, rastlin, mineralov, zemlje ter seveda s kemijskimi procesi. Cinober rdeč pigment iz živosrebrove rude cinabarita je bil popularen v antičnem Rimu, kjer je rdeča predstavljala premoženje, na Kitajskem so ga uporabljali v takšnih količinah, da je postal poznan pod imenom Kitajsko rdeča, v Indiji pa se ga je nosilo na glavi kot znak poročnega statusa. Šele kasneje je postalo jasno, da je cinabarit toksičen. V 20. stoletju ga je nadomestil kadmij, ki se ga poslužuje Andrea (rdeča elipsa na razstavi) in je manj strupen ter zelo spoštovan zaradi velike obstojnosti. Pravzaprav je veliko najlepših pigmentov toksičnih in je treba z njimi delati zelo previdno. Umetnica pigmente včasih kombinira z laki, olji in akrili ter jih monokromatsko nanaša na lesene table, izdeluje pa tudi kalupe, v katerih preša surov pigment. Rekli bi lahko, da se Andrea obrača k materialu, mediju, ga postavlja pod žaromet in ga zastavlja na način, ki deluje na prvi pogled raziskovalno, celo šolsko. Sama svojih del ne vidi tako – slike so zanjo intimne in lirične, sredstvo intuitivne izkušnje, nekaj, za kar si želi, da bi gledalci doživeli. Prijemi, s katerimi razširi umetniški proces izven ateljeja in v galerijski prostor, dobijo prave razsežnosti šele skozi spremni narativ, ki slike počloveči.

Da slike — protagonistke zaživijo v galerijskem prostoru, jih Andrea uprizori na belem filcu, ki se običajno uporablja kot odrska podlaga za plesalce, postavi pa jih v skrbno načrtovano koreografijo. S tem je umetnica želela razbiti klasičen moment kontemplacije pred slikami, obešenimi na stene prostora, in ga nadomestiti z občutjem stalne napetosti. Odnos med deli umetnica opiše kot (ne)komunikacijo in iz nje izhajajočo napetost, neugodje, ki ga izkuša bitje v vsakdanjem življenju.

Tudi v  odnosu do gledalca so dela precej izključujoča, tuja, ob vstopu dobi gledalec občutek, kot da protagonistke, slike, zmoti pri zasebnem pogovoru. To avtorica doseže s postavitvijo zadnje strani velike pravokotne slike na leseni plošči tik ob vhodu, kateri da v opozicijo dve drugi leseni tabeli, v kot skrije prešan grafit, na drugi strani pa ga raztrese po tleh in za njim na steno nasloni platno izstopajoče rdeče barve, ki kot introvertirana oseba na zabavi sloni v kotu sobe, nedostopno. Težko je presoditi, če tovrstna postavitev delom dela uslugo in kako bi jih doživljali, če bi bila postavljena drugače; dejstvo pa je, da je postavitev v razstavnem prostoru zelo pomemben del ustvarjalnega procesa in pozornost namenjena temu je v Andreino-Adrijanovem primeru pohvalna. Le s pozorno in intencionalno postavitvijo lahko umetniška dela dosegajo svoj poln potencial.

Zanimiv pa je tudi odziv gledalcev ali natančneje nepričakovani dogodki na otvoritvi razstave. Več kot en obiskovalec je namreč stopil na razsuti grafit, morda ko se je poizkušal približati rdečemu platnu; dejanje je nenamerno izzvano s strani specifične postavitve. Na to nezgodo lahko gledamo kot na neljub moment nepazljivosti, pomanjkljivost postavitve ali pa v najboljšem primeru kot poudarek razsežnosti razstave in njene interaktivnosti.

Avtorica je ubrala še eno neobičajno potezo – razstavi je namreč dodala abstrakten, pravljičen tekst, ki je nastajal vzporedno z deli in ni mišljen kot komentar, temveč kot del razstave. Žal kaj hitro ostane neopažen, če ga obiskovalec slučajno ne pograbi skupaj s spremnim besedilom kuratorja, ki natisnjena na belem listu papirja drug poleg drugega čakata pri izhodu. Tekst je napisan v obliki pisma babici Rdeče kapice, kultnega lika v zahodni pravljični tradiciji. V tekstu Andrea razmišlja o vlogah, dodeljenih likom v pravljicah, kot so zlobni volk ali primarno, živalsko; moški, princ, v tem primeru lovec ali rešitelj in protagonistka – deklica, ki potuje skozi gozd svojega življenja. Način, na katerega se avtorica v tekstu obrača na samo razstavo ( »[…] se raztreščim na sveže položen bel tepih«, »gostim pet antijunakinj«, »sprejemam jih teatralno«) lepo oriše njen osebni odnos do del, ki si jih predstavlja, kot da imajo svoje lastno življenje. Geste poimenovanja se je pri samih delih ogibala, ni pa se ji mogla izogniti pri naslovu razstave: zanj je izbrala staro dalmatinsko osebno ime, Palmina, in priimek ali čas, ko je razstava nastajala in ki ga tudi opeva – čas, ki je poln podzavestne oz. podzemne kalitve – torej Zima.

Proces, kateremu se je predala umetnica, ko je ustvarjala pigmentne tvorbe, je bil precej dolgotrajen in zahteven (da spomnimo: delo s surovimi pigmenti zahteva tako varnostne kot tehnične premisleke), a vendar (po besedah umetnice) že med ustvarjanjem pride trenutek, ko sprevidi, da se dela včasih razvijajo samovoljno in da mora kdaj spustiti kontrolo. Delom tako podari določeno avtonomijo, na podlagi postavitve jih bolj spodbuja v medsebojni odnos, kot v odnos z občinstvom. Ta dela so telesne tvorbe, v njihovem jedru pa je duša surovega pigmenta, ki ustvarja njihovo močno prezenco.

Andrea je s Palmino Zimo predstavila svojo slikarsko prakso in interpretacijo le te v širokem polju ustvarjalnosti. Kljub temu, da se poskus vključitve tovrstnih interpretacij s strani umetnice v samo razstavo sliši kot zanimiv dodatek, na koncu izpade nekoliko nepotreben. Vprašljiva je namreč vloga pravljičnega teksta, ki z deli nima veliko skupnega, njegovo mesto na razstavi pa je premalo izpostavljeno. Specifična postavitev omogoča bolj doživljajsko gledanje, vendar ima tudi minuse (raznešen pigment) in sama po sebi le delno prevede željene občutke komunikacije med deli. Kar ji uspe dobro skomunicirati, je obrnjenost vase, introvertiranost, nekaj, kar ni le »na ogled«. Ključna beseda po ogledu razstave je še vedno »pigment« in njegova prezentacija in vprašanje je, koliko bi brez spremnega narativa razstava uspela povezati in prenesti koherenten učinek vseh delov – zares neizpodbitne ostajajo le veličastne pigmentne tvorbe, ki bodo najverjetneje preživele tako nas kot naše interpretacije, in ravno njihova močna prezenca je tisto, kar naredi največji vtis.

Uredil: Jernej Čuček Gerbec
Lektorirala: Ivana Rosa