5. 3. 2022 / Oder / Recenzija
Živa Kadunc (1998) je obiskovala program Umetniška gimnazija: smer sodobni ples, izobraževanje pa je nadaljevala na Fakulteti za matematiko in fiziko in na Filozofski fakulteti. Trenutno deluje tudi na Radiu Študent, platformi SEEstage in v Magical Serpentes Theatre.

Vse to sem videla, ko sem letela mimo

Avtorja scenarija in uprizoritvene misli: Eva Jagodic in Matic Lukšič
Nastopa: Matic Lukšič
Dramaturginja: Eva Jagodic
Avtor songov, glasbe in likovne zasnove: Matic Lukšič
Svetovalka za gib: Anja Möderndorfer
Lektor: Martin Vrtačnik
Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos
Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič
Datum premiere: 13. januar 2022, MGL
Datum ogleda:13. januar 2022, MGL

V Mestnem gledališču ljubljanskem se je 13. januarja 2022 dogodila premiera kozmomjuzikla po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo. Monoprojekt igralca Matica Lukšiča se je tako oziral predvsem na manj znana dejstva o prvem živem bitju, ki je z Zemlje vstopilo v orbito in jo obkrožilo. Po besedah igralca in dramaturginje Eve Jagodic sta se ustvarjalca odločila, da povesta zgodbo psičke Lajke, ko je eden izmed likov v televizijski priredbi romana Agathe Christie izpostavil dejstvo, da se je morala Lajka počutiti precej samo »tam zgoraj«.

Lajka (Foto: Wikimedia Commons)

V nežno izpeljani uprizoritvi se kar nekajkrat izpostavi dejstvo, da je bila Lajka nekakšna kolateralna škoda (tehnološkega) napredka, precej nemočno ujeta v merjenje falusov ZDA in takratne ZSSR. Vesoljsko udejstvovanje omenjenih držav se je namreč v 50. letih 20. stoletja izkazalo za tekmovalnost, za katero bi lahko rekli, da je posledica tedanje hladne vojne, ko sta državi med sabo tekmovali prav v vsem, in ki sta ji obe podrejali življenja mnogih svojih državljanov.

Ob prepričljivi prednosti vesoljskega udeleževanja Sovjetov (prvi umetni satelit v Zemljini orbiti, prvo vesoljsko plovilo, ki je dejansko doseglo Luno, Gagarin ali prvi človek v vesolju, prvi vesoljski sprehod Alekseja Arhipoviča Leonova) je bila tako Moskovska potepuška psička Lajka (iz gledališkega lista). Pripadla ji je altruistična čast umreti za tehnološko, grabežljivo človekovo in državno dobro. Lukšič pa to okvirno zgodbo pripoveduje spretno in mirno, pri čemer pa zelo zbrano in natančno preskakuje med hladnejšim, racionalnim pripovedovalcem, ki se po odru giba zbrano, kot se za pripovedovalca resne tematike zagre, ter med personalizacijo Lajke. Ta pa je prestrašena, radovedna, malce impulzivna, razburjena in predvsem željna ljubezni in varnosti, ki jo kot psička želi doseči s pripadnostjo.

Vse to sem videla, ko sem letela mimo (Foto: Peter Giodani)
Vse to sem videla, ko sem letela mimo (Foto: Peter Giodani)

Alterniranje med perspektivami zgodbe je izredno naporno tako z igralskega kot režijsko-dramaturškega stališča, a je, morda tudi zaradi pristno prijetnih (ubranih, harmoniziranih in dobro odpetih) Lukšičevih pesmi, ki so bile same po sebi del epskosti uprizoritve, struktura predstave sestavljanke na igralce verjetno naredila še večji vtis, kot če bi bili posamezni prizori okvirne in vložene zgodbe jasneje zamejeni. S preprostejšo, a domiselno scenografijo, ki je bila kot Lukšičev kostum pretežno srebrne, kovinske barve in strukturirana za preprosto premikanje po prostoru, s čimer ga je igralec nekajkrat rekonstruiral, je zgodba psičke Lajke, postavljena v tematiko kozmosa, takšnega ali drugačnega, še bolj zasijala zaradi izjemne rabe luči (Boštjan Kos).

Ta je skozi avtorsko glasbo igralca ustvarjala svetlobni kanon z reflektorji ob strani dvorane, kar je uprizoritvi poleg prelepe in tematiki ustrezne atmosfere pridalo še malo nežnega »šov« občutka, ki je bil pomemben predvsem zato, da se je publika lahko sprostila in uživala ob prisrčni, skoraj otroško očarljivi avtorski glasbi. Ravno ta sprostitveni moment pa je tako le še ponesel Lukšičev patos, da je na odru z njim zablestel. Videlo se je, da je predstava (tudi) njegovo delo, saj je bil popolnoma investiran in je sovjetsko herojsko psičko, žrtev okoliščin prikazoval s takim zanosom, da bi mu lahko v tistih prizorih verjeli skoraj karkoli.

S pristnostjo in nazornostjo te mere, ki jo je na odrih le redko zaznati, se je ob koncu uprizoritve, ko je jasno vsem razen Lajki, da družine, na katero se je v kratkem času navezala, tudi znanstvenikov, ki so ji dajali občutek pripadnosti, varnosti, celo ljubezni, ne bo več videla, da bo v Sputniku II umrla od vročine – s to pristnostjo je Lukšič ponovno dokazal pomembnost in eno izmed vlog performative: kar publika prebere, sliši in nato ve in razume, ni niti približno tako znatno, kot empatija, ki jo publika začuti, ko dejansko vidi in je prisotna. Prezenca, ki Lukšiču sicer nikakor ni tuja, a je v uprizoritvi vseeno presegla njega samega, malo slabi edinole v gibu. Ta je v prizorih psičke malce pretiran, kar je sicer popolnoma legitimna odločitev ustvarjalcev in ustreza liku čutečega bitja, na trenutke pa lahko izpade rahlo karikirano. A temu navkljub je igralec v celoti predan svojemu liku, in tako za spremembo ne opazujemo odrskih igralcev, ki igrajo, temveč dejanskega pripovedovalca in dejansko Lajko, ki ju Lukšič tako resnično prikaže kot bivajoča.

Vse to sem videla, ko sem letela mimo (Foto: Peter Giodani)
Vse to sem videla, ko sem letela mimo (Foto: Peter Giodani)

Relevantno smo se med pandemijo verjetno vsi soočili s čustvi, kot jih je doživljalo prvo bitje, ki je obkrožilo orbito: s strahom, pogrešanjem, pomanjkanjem socialnih stikov in tesnejšega odnosa, skoraj bi lahko dejali, da smo izgubili pripadnost. Razdvojeni v prav vsakem možnem mišljenju pa smo bolj žrtev lastnih ustvarjenih meja in družbenih konstruktov ter politične situacije, medtem ko je sovjetski »paradni konj«, ali bolje pes, bil neprostovoljno potisnjen v situacijo, v kateri so bile človekove ambicije nad empatijo.

Lajka je bila ena izmed več deset psov, ki so jih trenirali za izstrelitev v orbito. Nekaj izmed teh je bilo očarljivo, a z žalostnim podtonom vključenih v uprizoritev, z majhnimi lutkami, med katerimi so bile jasne razlike (s silhueto začrtane) med psmi, ki so, kot Lajka, trenirali za državno veličino, a le ona je 3. novembra 1957 osamljeno poletela v orbito, kjer je ravno tako osamljeno umrla.


Lektura: Uršula Gačnik

                                                       
Vse to sem videla, ko sem letela mimo (Foto: Peter Giodani)
Vse to sem videla, ko sem letela mimo (Foto: Peter Giodani)
Vse to sem videla, ko sem letela mimo (Foto: Peter Giodani)
Vse to sem videla, ko sem letela mimo (Foto: Peter Giodani)