30. 9. 2021 / Oder / Recenzija
Živa Kadunc je leta 2017 zaključila Srednjo in vzgojiteljsko šolo in gimnazijo Ljubljana, kjer je obiskovala program Umetniška gimnazija: smer sodobni ples. Izobraževanje se trudi nadaljevati na Fakulteti za matematiko in fiziko, konkretneje na programu Matematika. V predstavah so želi videti interdisciplinarnosti, saj jo zabavajo vse možne korelacije - predvsem med umetnostjo in matematiko.

Gibanica: Izumitelj na Zemlji

Režija in koreografija: Bara Kolenc 
Izvajalci in soustvarjalci: Andraž Jug, Leja Jurišić, Urban Kuntarič, Jelena
Rusjan, Pavle Ravnohrib, Sašo Vollmaier, Marina Dzukljev
Asistentka režije: Ana Laura Richter 
Besedilo: Anton Podbevšek 
Dramaturgija: Miklavž Komelj 
Zvočna podoba: Matevž Kolenc 
Aranžmaji – adaptacija klavirskih skladb Marija Kogoja (Malenkosti):
Matevž Kolenc in Sašo Vollmaier 
Pianistka: Marina Džukljev
Scenografija: Marko Japelj
Oblikovanje videa in fotografije: Zack Sievers
Oblikovanje svetlobe: Simon Žižek 
Oblikovanje tona: Uroš Bon 
Oblikovanje kostumov: Špela Ema Veble in Nina Jagodic
Podnapisi: Diana Grden 
Produkcija: Anton Podbevšek Teater 
Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Novo mesto,
Krka 
Datum premiere: 29. 11. 2018, Anton Podbevšek Teater 
Datum ogleda: 18. 9. 2021, Novi trg 

Izumitelj na Zemlji je bila zadnja predstava v tekmovalnem programu letošnjega bienalnega festivala Gibanica. Ob vodnjaku na Novem trgu pod režisersko taktirko Bare Kolenc so v uprizoritvi oživele pesmi in teksti Antona Podbevška, ki ga smatramo za enega izmed pionirjev avantgardne poezije na slovenskih tleh. Za Podbevška je sicer izredno značilna izjemna preciznost in zgoščenost tudi v oblikovanju najmanjših pomenskih enot, na kar se je uprizoritev večkrat oprla.

Najbolj reprezentativna je bila sekvenca, v kateri so prisotni štirje igralci pred mikrofoni, Andraž Jug počasi šteje, pridružijo pa se mu Leja Jurišić, Urban Kuntarič in Jelena Rusjan, le da vsak od njih recitira Slavolok modrijanov v svojem tempu, najpočasnejši sledi Andraževemu štetju, najhitrejši pa je skorajda povezan v normalen govor. Pri tem je hitrost govorca vezana na mikrofon, za katerim stoji, saj vmes pride do nekaj menjav, kar nakazuje na neverjetno zbranost danih igralcev, ki prostorskim in govornim menjavam sledijo z domnevno lahkoto. Ta segment se zdi popolnoma konstruktivističen in je ustrezno prikazan, sploh zaradi Podbevškove vizije lastne poezije; menil je namreč, da zahteva gledališki oder. Četudi ne oder, se v uprizoritvi njegova poezija preslikava v gledališče, še en konkreten primer tega je čisti začetek: Urbanov razstavljen, stišan, pretirano artikuliran govor in hitro branje teksta ob klavirju, na katerega igra Marina Džukljev morda atonalno ali disharmonično modificirane skladbe ekspresionista/neoklasicista Marija Kogoja. Klavir soigralci med pianistkinim igranjem razstavijo in njegove dele naslonijo na tihega Urbana, s čimer se rahlo nagibajo k dekonstrukciji, s ponovno sestavitvijo klavirja pa takoj nato k rekonstrukciji, kar nosi težko avantgardistično noto, klavir s tem lahko spominja na Preparirani klavir  v nekem obratnem smislu, saj namesto dodajanja novega ‘osvobodijo’ instrument vsega neesencialniega – oskubijo ga.

Izumitelj na Zemlji. Foto: Barbara Čeferin

Nekatere druge sekvence niso jasne v tolikšni meri, ne navezujejo se na Podbevškova besedila in v sebi ne nosijo nujno toliko avantgardnega duha (večkrat je to opazno zaradi forme samega prizora, občasno pa zaradi konkretnosti neke manjše ideje, ki naj bi bila sporočena publiki) , kot bi bilo pričakovati. Umeščenost infuzij, ki kapajo na igralki, nas skoraj popolnoma zgreši in se zdi element, ki je prisoten le, da ga spregledamo ali zgolj ne znamo umestiti v dogajanje samo. Poraja se še nekaj takih aspektov, a so večinoma vsaj prijetnejši za opazovanje in nekako sodijo v ustvarjeno atmosfero, četudi jih vsebinsko težko priključimo uprizoritvi. Tako na pričetku, ko pianistka ob Urbanovem govoru igra na klavir, Leja progresivno posega v njen osebni prostor do te mere, da se pianistka umika in umika.

A nasploh so sekvence, kjer igralci očitno in namerno sodelujejo ali očitno in namerno ne sodelujejo, precej razumljive in natančne, kadar, denimo, prihaja do kompleksne sinhronizacije (giba ali govora) ali desinhronizacije, kadar zaslutimo nekaj vsebinskosti, četudi odrezane od celote ali abstraktne: primer slednjega bi bila skupna koreografija Leje in Andraža, ki se motata okoli vodnjaka in si duhovito dvorita, medtem ko složno govorita v mikrofona, s poljubom čez mikrofon pa podajata besede in glas naslednjim soigralcem. 

Izumitelj na Zemlji. Foto: Barbara Čeferin

Podbevškovo poezijo sicer pogosto opisujejo kot kozmični anarhizem, kar je natanko to, kar uprizoritev podaja. Od bežne, a dramatično-osebne interakcije s publiko, do avantgardno osnovanega govora Leje, navidezno naključnega oblikovanja svetlobe in do popolne anarhije ob koncu, kjer igralci kaotično sesuvajo klavir, na katerega pianistka igra do absolutnega konca, mečejo vodo iz vodnjaka, dele klavirja pa v vodnjak, se tunkajo med govorom, se želijo vreči v vodnjak, a jim je to preprečeno (soigralci jih potegnejo nazaj), plavajo v tej vodi, jo obeležujejo z mikrofoni, ki so vanjo potunkani, v vodo pa so potunkani tudi kosi oblačil igralcev … se skratka dogodi vse kaotično, destruktivno in skoraj bi lahko rekli, da odtujeno od zavesti in racionalnega uma. Izumitelj na Zemlji upodablja marsikaj. Na določene trenutke nejasna in težko razumljiva besedila berejo in govorijo eksaktni igralci, ki lepo zamejujejo sicer razbite in neumeščene prizore, ki jim je občasno težko slediti, kar bi lahko pripisali režiji. A ravno v tem bi se lahko skrival ključ do branja same predstave, ki je, kot poudarjeno že mnogokrat, avantgardna, želi pa si osvoboditi in ločiti človeka od ureditve družbe. To je primorana storiti na način, ki morda presega meje razumevanja, definitivno pa ima potencial šokirati s svojo popolno nepredvidljivostjo in malodane anarhistično objestnostjo.

Izumitelj na Zemlji. Foto: Barbara Čeferin