Vse sijajne stvari

Režiserka: Nataša Barbara Gračner
Avtor: Duncan Macmillan
Soavtor: Jonny Donahoe
Prevajalec: Uroš Fürst
Asistent režiserke: Dimitrij Gračner
Scenografija: Sara Slivnik
Avtor glasbe: Martin Vogrin
Lektorica: Tatjana Stanič
Učitelj klavirja: Joži Šalej
Strokovni sodelavec (psihiater): Borut Škodlar
Igralska zasedba:  Uroš Fürst
Datum in kraj premiere: 5. november 2021, Mala Drama, SNG Drama Ljubljana
Datum in kraj ogleda: 22. maj 2023 ob 20:00, Mala Drama, SNG Drama Ljubljana

Gledališka monodrama britanskega dramatika Duncana Macmillana Vse sijajne stvari je bila premierno uprizorjena v Mali drami SNG Drama Ljubljana v času, ko so bile besede, kot so pandemija, karantena, izolacija, socialna razdalja in osamljenost, pogosto uporabljene v našem vsakdanjem besednjaku in življenju. Vendar bi bilo gledanje te uprizoritve le skozi prizmo pandemije kovida huda napaka. V letu in pol od premiere ni izgubila svojega pomena, prav nasprotno. V sodobnem svetu se zdi, kot da se vsak dan prebujamo v novo krizo. Strah, stres, žalost, tesnoba in depresija so postali nezaželeni sopotniki mnogih od nas in zdi se, da z vsakim dnem pridobivajo na moči.

Duncan Macmillan za občinstvo SNG Drame ni neznan avtor. Na odru Male drame je bila v sezoni 2018/2019 premierno uprizorjena njegova igra Pljuča v režiji Žiga Divjaka. Macmillanova monodrama Vse sijajne stvari, dramatizacija njegove novele Sleeve Notes, skozi intimno zgodbo pripovedovalca ponuja vodilo oziroma način, kako najti moč in razloge za življenje. Odkrito spregovori o depresiji in samomoru, pri čemer poskuša teh tem ne romantizirati, vendar ne dopušča mesta cinizmu. Pokaže pomen duševnega zdravja in izpostavi njegov vpliv na življenje: ne le trenutek, v katerem se mora posameznik spopasti s konkretno zahtevno situacijo, temveč tudi pokaže vpliv in posledice na njegovo nadaljnje delovanje in preživetje.

Predstava Vse sijajne stvari je po formalni strani monodrama, toda nastopajoči smo vsi mi: konkretni posamezniki, ki so v bolj ali manj kratkih delih predstave prostovoljno postali liki pripovedovalčevega življenja, hkrati pa tudi vse gledalke in vsi gledalci, ki so prisotni v prostoru. Smo del zgodbe, smo del predstave. Nismo le tisti, ki jim je zgodba pripovedovana, temveč je zgodba deloma tudi o nas.

Predstava se začne z vstopom v dvorano. Kot pravi avtor, “scenografije ni, publika naj sedi demokratično“*. Gledalec si sam izbere svoj sedež v prostoru. Gre za tip predstave, pri kateri gledalci postanejo aktivni udeleženci. Pripovedovalec že na začetku pozdravi občinstvo ter mu zelo elegantno in nenasilno ponudi možnost sodelovanja – vidik, ki ga je treba pohvaliti, saj se interakcija z občinstvom v predstavah pogosto zdi nezaželena in lahko pri nekaterih posameznikih povzroči nelagodje. Na srečo pa v tem primeru ni tako: čeprav anonimnost občinstva izginja pod delovno lučjo in sedeži okrog majhne okrogle dvorane, se intimno okolje zdi varno in udobno. Za ustvarjanje takšnega vzdušja je potrebno veliko dela, ne le na režijski, temveč predvsem na igralski strani. Urošu Fürstu, pripovedovalcu, moderatorju in spremljevalcu predstave, je uspelo v prostor že od samega začetka vnesti umirjenost. Pomagala mu je tudi nežna ambientalna jazzovska glasba, ki je odmevala iz zvočnikov (avtor glasbe Martin Vogrin). S svojo nenasilno komunikacijo in interakcijo z občinstvom mu je uspelo ustvariti atmosfero varnosti – vse to oblikuje delujoče ozadje težki zgodbi, ki jo deli z občinstvom.

Čeprav so ti vidiki določeni že s samim besedilom, je treba priznati zasluge tudi režiji: režiserka Nataša Barbara Gračner se je oprla na igralsko delo, besedilo pripovedovalca daje prostor odprti komunikaciji z občinstvom, ki pod vplivom nepredvidljivosti odzivov občinstva postane igralska improvizacija, s katero se je Uroš Fürst uspešno spopadel.

Pripovedovalec nam predstavlja zgodbo svojega življenja od sedmega leta, ko si je njegova mati prvič poskusila vzeti življenje. Z otroško naivnostjo, pogledom na svet, primernim tej starosti, in željo pomagati ljubljeni osebi začne pisati seznam sijajnih stvari, zaradi katerih je življenje lepo, stvari, za katere je vredno živeti. Ta motiv spremlja njegovo življenje in samo predstavo. Seznam je sestavljen iz drobnih radosti vsakdanjega življenja, pa tudi iz močnih čustev in pomembnih življenjskih trenutkov. Avtor se vprašanja ne loteva z vidika osebe, ki bi se znašla v položaju, ko bi si vzela življenje. Tema je predstavljena z vidika opazovalca: sina, ki med življenjem spremlja trpljenje svoje samomorilne mame in nam predstavi svojo izkušnjo, ki jo je to dejstvo prizadelo.

Izbrani člani občinstva, ki so sprva privolili v sodelovanje pri predstavi, so med predstavo po navodilu pripovedovalca s kartic prebrali elemente s seznama. S takšnim sodelovanjem se okrepita dva glavna občutka: občutek pripadnosti, prisotnosti in zavedanje, da smo tudi mi del zgodbe. Hkrati pa je to tudi občutek upanja. Način, na katerega so točke na pripovedovalčevem seznamu predstavljene tako javno in kolektivno, namreč vabi vsakega od nas, da sestavi svoj seznam sijajnih stvari.

Zgodba postane naša lastna, zlasti ob koncu predstave. Pripovedovalec takrat občinstvu omogoči, da deli svoj seznam stvari, zaradi katerih je življenje lepo in za katere je vredno živeti. Temu delu predstave bi lahko očitali pretirano sentimentalnost, vendar ta naravno izhaja le iz stvari, ki jih občinstvo našteje. Neprimerno, celo cinično bi bilo očitati posameznim gledalcem, da so sijajne stvari, ki so jih izrazili, dolgočasne – vsak človek nosi svoje spomine in postavke s seznama, ki so mu pomembne. Vendar je tu prostor za prej omenjeno pretirano sentimentalnost, na trenutke celo nerodnost, ni pa odveč gledalcem očitati spontanosti ali odprtosti. Protagonist predstave je namreč ustvaril odprt prostor, v katerem so se (bolj pogumni ali ekstrovertirani) gledalci počutili dovolj varno, da so s skupino neznancev delili točke svojega subjektivnega seznama stvari, za katere je vredno živeti. In to je tudi smisel predstave Vse sijajne stvari: dati nam upanje, dati nam moč, da najdemo svoje lastno upanje, tudi v trenutkih, ko se zdi, da upanja ni.

Zaradi ostrega kontrasta med atmosfero in zgodbo predstave je teme depresije, duševnega zdravja in samomora lažje sprejeti in niso nasilne. Z notranjim svetom glavnega protagonista se lahko poistovetimo, čeprav se nam deli mozaika včasih neprijetno globoko zarinejo pod kožo. Včasih pa se zdi, da se tema izgublja, da ji ni dano dovolj prostora, da bi izzvenela – več delom mozaika pripovedovalčeve zgodbe bi koristil vsaj nekajsekundni premor na koncu. Večkrat občinstvo ne dobi dovolj prostora, da bi predelalo temo, saj se zgodba nadaljuje in ga ne pusti “kuhati se” v naporni tišini.

O duševnem zdravju je treba govoriti, ga obravnavati in najti varne rešitve. Konec koncev, če si zlomim roko, mi nihče ne bo rekel, da je to le “negativno mišljenje” in “v moji glavi”. Ali je ideja o tem, da bi v gledališču iskali odgovore na vprašanja duševnega zdravja, nemogoča? Predstava Vse sijajne stvari ponuja občinstvu preprost vodnik, kako v svoje življenje vnesti upanje. Hkrati pa odpira zelo pomembno temo, ki (na srečo) izgublja status tabuja: tovrstne predstave je treba spodbujati, podobne teme je treba predstavljati pogosteje in jih narediti dostopne čim večjemu številu ljudi. Navsezadnje, če bo le en gledalec po ogledu predstave Vse sijajne stvari ustvaril svoj seznam lepih stvari, ki mu bodo zjutraj pomagale vstati iz postelje, bo predstava pridobila več kot le umetniško vrednost.

Opombe:
*Macmillan, Duncan. Vse sijajne stvari. Gledališki list SNG Drama Ljubljana. Letnik CI, številka 5, 2021, str. 15.

Uredila: Mojca Podlesek
Lektorirala: Saška Maček