Duncan Macmillan: Pljuča
Režiser: Žiga Divjak
Prevajalka: Tina Mahkota
Dramaturginja: Eva Kraševec
Scenograf: Igor Vasiljev
Kostumografija: Tina Pavlović
Lektorica: Tatjana Stanič
Avtor glasbe: Blaž Gracar
Oblikovalci luči: Žiga Divjak, Vlado Glavan, Igor Vasiljev
Igrata: Nina Ivanišin, Vito Weis
Pretekli petek smo si na omejenem odru Male drame ogledali pri nas prvič uprizorjeno dramsko besedilo angleškega avtorja Duncana Macmillana z naslovom Pljuča. Gledalci in igralca se preselijo na oder in ukini se delitev med igralskim ansamblom in obiskovalci. Nastopajoča nas spustita v svojo intimo odra, v ljubezenski mehurček mladega para. V njunem delovnem prostoru smo spremljevalci razburkanega odnosa, ki skoraj sinusoidno prerašča od točk največje sloge in mirnosti pa vse do razburkanih stanj čustev.
Z obiskom Ikee se paru svet postavi na glavo in na površje planejo otroški načrti, ki potrebujejo še kopico nepremišljenih besed, preden se lahko uresničijo in sprejmejo kot del naravnega procesa. Ona mora ob partnerjevi izpostavitvi ideje, da bi rad imel otroka, premleti še kopico drugih vprašanj, ki na koncu privedejo do pozitivne odločitve za ustvarjanje družine. V njeni glavi se pojavi mnogo vprašanj s katerimi se morata lika kot mlada intelektualna posameznika spopasti in jih dobro premisliti. Ampak kaj pa planet? Ali je etično imet otroka? Ali sva odgovorna, če ustvariva otroka v ta svet? Ampak! Kaj pa če bo ravno ta otrok rešil planet? Vprašanje širjenja dvojine in ustvarjanja družine pridobi nove razsežnosti, saj osvetljuje zlasti politično in okoljsko problematiko današnje družbe.
Protagonista prehajata iz situacije v situacijo – iz pogovora v pogovor opazujemo vrednote in osebna načela nastopajočega para, ki preko pogovora poizkuša utemeljiti dolgoletne želje in upravičiti potrebnost stvaritve potomca. Kljub začetnim pomislekom ugotovita, da je njuna želja po otroku najbolj močna, ko le ta postane neuresničljiva in je povod za skrhanje še tako iskrenega in odprtega odnosa. Življenje pa ju ponovno zbliža in jima iz zmedene situacije ponudi še eno priložnost za skupno harmonijo. O nastopajočem paru ne izvemo nobenih konkretnih podatkov. Nimata imena, naslova ali kateregakoli drugega biografskega podatka. Dogajanje je osredotočeno na njune pogovore, ki se večinoma vrtijo okoli tematike otroka, vendar nas globlje spustita tudi v njun lasten odnos, v katerem spremljamo partnersko dinamiko.
Aktualno vprašanje intelektualnih mladih odraslih, ki morajo s poznavanjem okoljske situacije sprejeti odgovornost ali so zaradi lastne sebičnosti pripravljeni kljubovati skupnemu dobremu in si ustvariti družino je v predstavi postavljeno v ospredje. Klic materinstva je velikokrat glasnejši od moralnega in čustva premagajo razum. To se pokaže tudi v sržu predstave, ko skrb za okolje zamenja skrb za družino.
Scensko je predstava minimalistično osredotočena na sredino med statično postavljenima akterjema predstave in pridihu vsakdanjosti dodaja nekakšno težko noto, ki tiči nad njima. To predstavlja ledena plošča na stropu, ki se med predstavo topi na njune osebne predmete, ki so skoraj muzejsko razstavljeni po mizi. Led na stropu je odločen prikaz žalostne okoljske realnosti, hkrati pa lahko predstavlja tudi skupni čas nastopajočega para, saj neustavljivo odteka.
Statična igra odlične igralske dvojice (Nina Ivanišin in Vito Weis) nas preko mimike in zvočne dinamike govora popelje skozi spekter čustev, ki nobenega od gledalcev ne bi smel pustiti hladnega. Igralca si celo predstavo sedita nasprosti (med gledalci) in se osredotočata na izrečene besede, ki jih izrekata vsak iz svojega stola. Vse se začne s pogovorom v Ikeji, ki v njiju sproži val besed in različnih pogovornih tem. Od banalnih in smešnih pa do srh vzbujajočih žalostnih replik igralca predstavita realni odnos z vzponi in padci, ki na mnogih mestih gledalcu omogoča poistovetenje z dogajanjem.
Vse kar v tistem trenutku šteje so besede – včasih spete v premišljene dialoge, na nekih mestih pa samo kot tok zavesti in sredstvo za prikaz doživljanja čustev. Aktualna vprašanja s katerimi bomo prej ali slej soočeni vsi mladi odrasli so odlično osvetljena v dramskem dogajanju, vendar je v ospredje postavljen predvsem intimen odnos prikazanega para. Gledalce spustita v svojo dvojino in jim prikažeta pristen, ljubeč in na trenutke sovražen odnos z vzponi in padci, ničesar ne olepšujeta in skupaj z njima spremljamo razvijanje skupnega življenja. V ospredju so čustva; resnična in nezaigrana.
