Netopir

Premiera: 4. 10. 2019, SNG Opera in balet Maribor 
Režiser: Stanislav Moša 
Dirigent: Simon Robinson 
Nastopajoči: Martin Sušnik, Andreja Zakonjšek Krt, Luka Brajnik,
Jaki Jurgec, Dada Kladenik, Tim Ribič, Dušan Topolovec, Mojca
Potrč, Bojan Hinteregger, Vojko Belšak, zbor SNG Maribor
Scenograf: Petr Hloušek
Kostumografinja: Andrea Kučerová
Oblikovalec luči: David Kachlíř 
Zborovodkinja: Zsuzsa Budavari Novak
Asistent režije: Tim Ribič
Koreografinja: Aneta Majerová 

Po spektakularnem zaključku lanske sezone s Faustom, ki je občinstvu pričaral izjemno umetniško  doživetje, se je Mariborska opera tokrat odločila začeti novo sezono s Straussovim Netopirjem. Glede na odlično prejšnjo sezono so bila pričakovanja rednih obiskovalcev opere visoka, a vendar je nekatere Netopir pustil hladno, saj je z množičnim nizanjem klišejev mestoma prestopil mejo dobrega okusa.

A vendar je potrebno na samem začetku izpostaviti pozitivne aspekte predstave, ki so skrbeli, da tudi zahtevnejši gledalci nismo Opere zapustili preveč razočarane. Vsekakor je potrebno poudariti pristno energijo nastopajočih, ki so svojo dinamičnostjo in igrivostjo, ki se je občasno kazala tudi v nekoliko improviziranih plesnih korakih in gibih, ustvarili sproščeno in veselo vzdušje. Gledalci smo takoj dobili občutek, da se nastopajoči med petjem, plesom in igranjem izjemno zabavajo, kar se je preneslo tudi na občinstvo, med katerim se je jasno čutila velika sproščenost in razigranost. Tudi tehnični izvedbi pevskih točk ne gre očitati ničesar, saj so solisti svoje delo, tako pevsko kot tudi igralsko, opravili natančno in energično. Arije so bile odpete brezhibno, pri čemer so z energičnim poplesavanjem uspešno ustvarili vzdušje komedije zmešnjav, ki je bistvo operete. V glavno vlogo Rosalinde je stopila Andreja Zakonjšek Krt, ki je svojo vlogo odpela odlično in lepo prikazala vse razsežnosti svojega soprana. Vloga Eisensteina pa je bila dodeljena Martinu Sušniku, ki je s svojim žametnim tenorjem, tako kot v večini dosedanjih predstav, izstopal. Sušnik se je odlično odrezal tudi v svoji igralski vlogi, kjer je zelo prepričljivo upodobil lahkomiselnega, nerodnega in rahlo omejenega plemiča. Igralsko je brez težav pariral svojemu kolegu Jakiju Jurgcu v vlogi dr. Netopirja, ki je sicer prednjačil na igralskem področju, saj je s svojo obrazno mimiko, ki je jasno izražala hlinjenje nevednosti, prijaznosti in zvitosti, uspel pozornost usmeriti nase in zaradi tega voditi niti dogajanja.

Žal dobre strani predstave zasenčijo prenekateri klišeji, ki so se pojavljali tekom celotne predstave in ji puščali zelo grenak priokus. Seveda je razumljivo, da se želi predstava pozabavati na račun  meščanstva s konca 19. stoletja, predvsem pa prikazati njihovo dvoličnost in moralno oporečnost. Režiser Stanislav Moša je  to na nek način tudi uspešno dosegel, a vendar si je pri ustvarjanju uprizoritve skupaj z ansamblom večinoma preveč prizadeval za komičnost situacij, zato so namesto resnično komičnosti prevladale šale na prvo žogo in izrabljanje stereotipov kot sredstvo za spravljanje publike v histeričen smeh. Skozi celotno predstavo se tako nismo mogli znebiti vtisa, da je režiser igralcem pri lastni interpretaciji pustil preveč proste roke in je pustil, da se ujamejo v začarani krog ugajanja gledalcem s svojo komičnostjo. Vsekakor bi bilo potrebno pri sami postavitvi predstave slediti načelu zmernosti: tako pri postavitvah komičnih situacij, kot pri vnašanju preverjenih formul komedije, predvsem pa bi bilo le-te potrebno količinsko močno oklestiti. Za boljšo predstavo želim izpostaviti najbolj moteče dele, ki so sicer v osnovi dobro zastavljeno predstavo onesnažili s svojim pretiravanjem v želji po ugajanju občinstvu. Eden izmed takih primerov je zagotovo vključevanje štajerskega dialekta v predstavo, ki se je sicer zdel večino predstave več kot smiseln, saj so z njim resnično lepo prikazali razliko med izražanjem kolikor toliko izobraženega meščanstva in povzpetniško služinčadjo. A vendar je vse skupaj prestopilo mejo simpatičnostjo z vpeljavo vloge pijanega ječarja Froscha, v vlogo katerega je stopil dramski igralec Vojko Belšak. Ta je v svoji vlogi obudil vlogo štajerskega tepčka (trend prikazovanja Štajercev kot tepčkov je po mojem opazovanju na področju komedije na srečo precej upadel, saj se ustvarjalci večinoma zavedajo, da omejenost človeškega uma ne sovpada nujno z njihovo geografsko umeščenostjo), ki je smešen že sam po sebi, zato ker pač govori v dialektu, otipava ženske  in jim daje nespodobna povabila ter se zaradi pijače veselo prevrača med hojo, še zlasti po stopnicah. Da se da lik Froscha odigrati komično, a brez motečih odmikov k vulgarnosti, je pred leti dokazal Janez Hočevar Rifle v ljubljanski verziji Netopirja. Brez nepotrebnega pretiravanja pri telesni komiki je občinstvu vneto pojasnjeval vzroke za svoj alkoholizem in svoj lik še vedno odigral s spoštovanjem, kar Belšaku na žalost ni uspelo. In prav dostojanstvo je tisti aspekt, ki ni primanjkoval le Belšaku, ampak tudi večini ženskih vlog, ki so bile vse (z izjemo vloge grofa Orlovskega, v katerem je blestela Dada Kladenik) prikazane kot puhloglave, ne razmišljujoče kokoške, ki za normalno funkcioniranje nujno potrebujejo moško roko – ne glede na to, ali je ta pod krilom ali ne. In prav to slepo sledenje moškim likom in sprejemanje otipavanja z nasmehom je na neki točki prenehalo biti zabavno, saj ni več prikazovalo moralno oporečnost meščanstva konca 19. stoletja, ampak je bilo uporabljeno le kot komično sredstvo za zbujanje smeha.

Tudi na tej točki se moram vrniti na ljubljansko predstavo Netopirja iz leta 2014 (čeprav je pravzaprav šlo za obuditev predstave Zvoneta Šedlbauerja iz leta 1991/1992), kjer sta se v vlogi Rosalinde izmenjavali Martina Zadro in Rebeka Radovan in kljub njenim očitnim fizičnim atributom Rosalindo  odigrali kot dostojanstveno gospo, ki svoje telesne danosti uspešno izkorišča za doseganje svojih ciljev. Zakojšek je nasprotno Rosalindo interpretirala kot histerično razvajenko, ki želi dokazati moževo nezvestobo. Na tem mestu tako ne moremo mimo vprašanja, ali je tako brezsramna objektivacija ženske in poveličevanje patriarhalnih idej resnično še vedno potrebna pri postavitvi predstave, kot dejavnika za zbujanje smeha, brez tega, da bi nosila kakršnokoli globlje idejno sporočilo. A vendar se tudi moške vloge niso izognile tipičnim mačističnim stereotipom, saj so bili moški liki v opereti skoraj brez izjem prikazani kot samozavestni plenilci, ki jim je glavni cilj podiranje rekorda v številu otipanih zadnjic ženskih likov. Na srečo je splošni vtis o moških in ženskih vlogah nekoliko popravila prej omenjena Dada Kladenik, ki je stopila v sicer moško vlogo grofa Orlovskega in jo odigrala brezhibno. V svoji izjemno močni interpretaciji je brez težav ob boku stala izredno prezentnemu in igralsko najbolj dovršenemu Jakiju Jurgcu. Vlogo grofa Orlovskega je odigrala s spoštovanjem, njen gib je bil tekoč in primeren vlogi moškega plemiča, pri čemer ni podlegla očitno tako vabljivemu stereotipu moškega plenilca puhloglavih žensk.

Da bodo naredili odmik od klišejev, je na začetku kazalo tudi pri izbiri scenografije, ki je spominjala na prelepe secesijske vitraže. V prvem delu se je v ozadju pojavil motiv narcisa, ki v vodi zagleda lasten odsev in se vanj zaljubi. To idejo sem želela povezati z Netopirjevo idejo o  vase zagledanem meščanstvu, a se je v nadaljevanju porazgubila in razočarana sem ugotovila, da je imel vitraž najverjetneje izključno ambientalno oz. dekorativno vlogo in da ni bil znanilec rdeče niti, saj ga je kmalu zamenjal vitraž z motivom pokrajine.

Kljub temu, da imam sama veliko pomislekov pri vključevanju spolnih stereotipov v predstave, moram s kislim nasmeškom priznati, da je občinstvo v predstavi izjemno uživalo in se zabavalo. Očitno je torej ravno vključevanje izpetih klišejev najbolj učinkovit in preverjen recept za spravljanje velikih množic v smeh. Velik del občinstva je namreč  predstavo zapustilo več kot zadovoljnih  – kako tudi ne bi bili, saj so jim ustvarjalci ponudili kruha in iger. Kostumi so bili zelo lepi in klasični »dunajski« (z njimi je kostumografka Andreja Kučerová zelo avtentično ujela zgodovinski trenutek, v katerega je mariborska interpretacija Netopirja umeščena – konec 19. – začetek 20. stoletja), tudi scena (Petr Hloušek) je bila paralelno s kostumi lepa »dunajska«; ženske so vedele, kje jim je mesto, moški tudi, Štajerci so pa tako ali tako ne glede na vse najbolj zabavni že sami po sebi, ker taki pač so. Za piko na i pa so ustvarjalci v predstavo vključili tudi komaj povprečno odplesano Straussovo Na lepi modri Donavi, ob kateri smo se nekateri obiskovalci nekoliko zmedeno spraševali, čemu točno je potrebno vključiti to (sicer popolnoma prijetno) skladbo in z njo samo spodbuditi ustvarjanje še enega klišeja? A  večina gledalcev se je ob »Donavi« zasanjano zibala in smehljala, saj je to pač »lepo« in lepega ter smešnega ni nikoli preveč. Ob tem se mi poraja upanje, da so mogoče ustvarjalci želeli z nizanjem klišejev, za katere so vedeli, da bodo navdušili množico, kljub svoji predvidljivosti in pretiravanju le-tej nastaviti ogledalo in jih spodbuditi h kritični samorefleksiji, a žal mislim, da so klišeje in pretiravanje v komediji uporabili kot preverjen trik, kako ob večerih spraviti širšo množico izpred televizorjev v opero. Če nam je to všeč ali ne, so pri tem zagotovo uspeli in pričakujemo lahko, da bo Netopir postal še ena izmed uspešnic mariborske Opere, čeprav se ob tem lahko le prizanesljivo nasmihamo. Vsekakor pa si od srca želim, da je Netopir bolj izjema kot pravilo in bodo Mariborčani v prihodnjih predstavah ponovno uporabili vso svojo drznost, kritičnost in inovativnost, s katero so se nam dokazovali v pretekli sezoni.