3. junij, 2019 / Oder / Recenzija
Eva Kryštufek je študentka primerjalne književnosti, ki se zanima predvsem za opero, balet in literaturo. Nekdo jo je nekoč nekje označil, da je stroga gospa, sama pa se s to trditvijo ne strinja, saj je za naziv gospa še premlada.

Faust

Eva
Kryštufek

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Libreto: Jules Barbier, Michel Carré 
Režiser: Pier Francesco Maestrini
Dirigent: Gianluca Martinenghi
Scenograf: Juan Guillermo Nova
Kostumograf Luca Dall`Alpi
Asistentki kostumografa: Suzana Rengeo, Simona Toš
Oblikovalec luči: Jean Paul Carradori
Zborovodkinja: Zsuzsa Budavari Novak
Koncertna mojstrica: Oksana Pečeny Dolenc
Asistenta režije: Tim Ribič, Daniela Zedda
Koreograf :Gaj Žmavc
Lektorici: Katja Ferlinc Knez, Deja Žunko
Nastopajoči: Martin Sušnik, Peter Martinčič, Sabina Cvilak,
Jaka Mihelač, Jadranka Juras, Dada Kladenik, Marko Mandir,
Zbor Opere SNG Maribor, Baletni ansambel SNG Maribor

Mariborska Opera je z umestitvijo Gounodovega Fausta poskrbela za veličasten zaključek letošnje sezone. Opera v petih dejanjih je sicer osnovana na Goethejevi istoimenski tragediji, od nastopajočih pa zahteva izvrstno tehnično dovršenost, saj vsebuje izjemno zahtevne solistične in zborovske dele, ki se morajo nujno prepletati z močno igralsko interpretacijo, ki je ključ do uspešne izvedbe te dramsko zelo kompleksne zgodbe. Vodstvo Opere je z umestitvijo Fausta v svoj repertoar pokazalo izjemno zaupanje, ki ga goji da svojih izvajalcev, kar se jim je na koncu bogato poplačalo, saj Faust zagotovo predstavlja vrhunec njihove letošnje sezone.

Na začetku moramo zagotovo najprej izpostaviti soliste, ki so svojo vlogo odlično opravili tako pevsko kot tudi igralsko. Zelo dobro je bil prikazan kontrast med nedolžno in ljubko Margareto, ki jo je upodobila Sabina Cvilak, in pohlepnim Faustom (Martin Sušnik), ki jo za vsako ceno želi osvojiti. Cvilak se je odlično spopadla tudi s pevsko najzahtevnejšimi deli, ki jih je suvereno izvajala tekom celotne predstave, pri čemer pa za ceno brezhibne tehnične izvedbe ni zanemarila igralske komponente svoje vloge. Cvilak je tako svojo vlogo uspešno začela kot sramežljiva in bogaboječa deklica in jo tekom predstave razvijala v zaljubljeno žensko, ki zavoljo ljubezni potepta vse svoje vrednote. Njena vloga se je v drugem delu predstave razvila v globoko nesrečno, (pol)blazno izobčenko, ki je sposobna zagrešiti tudi detomor, zaradi katerega je bila obsojena v zadnjem dejanju, kjer je Cvilak dosegla svoj igralski in pevski vrhunec. Margareto je prepričljivo upodobila kot zmedeno žensko, ki je popolnoma izgubila svojo razsodnost, a njeno dušo v sklepnem prizoru opere angeli kljub vsemu sprejmejo v nebesa. Cvilak je uspela svojo vlogo večkrat preprečljivo preobraziti, pri čemer moramo izpostaviti njeno obrazno mimiko, ki jo preobraža iz sramežljive, preko strastne in blazne ter na koncu doseže prepričljivo upodobitev stanja blaženosti in spokoja.

Faust. Foto: Tiberiu Marta

Ob boku Cvilakovi je postavljen Martin Sušnik v vlogi Fausta, ki je prav tako popeljal svoj lik skozi številne preobrazbe. Od nesrečnega in neizživetega starca je svoj lik preobrazil v pohlepnega mladeniča, ki  za vsako ceno želi osvojiti Margareto, četudi ve, da jo bo s tem pogubil. Proti koncu predstave se Faust začne zavedati, da je le lutka v spretnih rokah Mefista – takrat Faust začne izgubljati zaletavost in se prelevi v omahujočega in negotovega moža, kar se kaže tudi v njegovih negotovih gibih in omahujočemu sledenju Mefistu. Prav tako kot Cvilak je tudi Sušnik s svojo vlogo uspel potrditi tako svoj igralski, kot tudi pevski talent, saj je tudi v tehnično najzahtevnejših partih ostajal močen in virtuozen.

Za gonilno silo celotne predstave pa se je izkazal enkratni Peter Martinčič, ki je s svojo vlogo Mefista stopil v ospredje in določal celotno dinamiko na odru. Martinčičeva izjemna odrska prezenca, ki je veliko pripomogla k izjemno markantni upodobitvi Mefista, je bila prisotna od začetka do konca predstave in je skupaj z vizualnimi efekti zapovedovala vzdušje in igralsko dinamiko tudi med ostalimi liki. Martinčič je  Mefista upodobil kot nonšalantnega zapeljivca, ki se zaveda, da lahko dobi in uživa vse, kar si poželi. Svojo nonšalantnost in voditeljsko prezenco je potrjeval z odločnimi, odrezanimi gibi, ki so mestoma delovali tudi ležerno. Svojo nalogo je igralsko opravil tako prepričljivo, da smo dobili občutek, da drugi liki v svojih dejanjih sledijo Mefistovem vodstvu kot hipnotizirani. Svoj vrhunec lik Mefista doživi v začetku petega dejanja, ko popelje Fausta na čarovniško noč, kjer mu želi s pomočjo svojih kurtizan pričarati vse naslade tega sveta. Na tem mestu se na odru pojavijo tudi člani baletnega ansambla SNG Maribor, ki z zelo dovršeno koreografijo uspejo pričarati kraljestvo naslade, v katerem je vse dovoljeno. Koreografija v ospredje postavlja telesnost in mestoma deluje opolzko, s čimer se odlično spaja s samo umeščenostjo prizora v zgodbo. V izraznosti svojega giba, ki je zelo intenzivna in telesnost prikazuje na zelo sproščen in organski način (kar je postalo zaščitni znak sodobnih koreografij mariborskega baleta), so tako zelo suvereni in prepričljivi, da lahko njihovo točko z lahkoto okličemo za vrhunec celotne predstave, pri čemer je potrebno izpostaviti tudi odlično povezanost in interakcijo s samim Martinčičem, ki kot njihov gospodar ves čas potrjuje svojo avtoriteto in ga plesalci, kljub prikazanemu spektaklu, niti za trenutek ne odrinejo v ozadje.

Faust. Foto: Tiberiu Marta

Svojo izvirnost pa v sami predstavi niso potrjevali le solisti s svojimi interpretacijami, ampak je do jasnega izraza prišla tudi izvirnost režiserja Piera Francesca Maestrinija, ki je pri svoji postavitvi uspel stopiti izven okvirjev običajnih opernih postavitev in je statično kuliso nadomestil z izjemno dinamično tridimenzionalno projekcijo animacij, ki zelo uspešno ustvarjajo željeno vzdušje in mestoma tudi pojasnjujejo sam kontekst dogajanja. Čeprav smo rabe projekcij v scenskih umetnostih že vajeni, je njihova raba v opernem svetu še relativno neizkoriščeno področje, predvsem uporaba dvojne projekcije, pri kateri se animacija pojavlja tako na platnu za nastopajočimi, kot tudi na prozornem platnu pred odrom, kar uspešno ustvarja učinek treh dimenzij. Same projekcije so se spreminjale v skladu z dogajalnim prostorom in razpoloženjem. Tako so na samem začetku, ko Faust razlaga o svoji modrosti in življenju, prikazani alkimistični in astrološki simboli in figure, ki so prisotne v starejšem obdobju razvoja znanosti. Projekcije se pozneje spreminjajo in prikazujejo različne realistične krajine in domišljijske ambiente. Kot zelo izvirno rešitev pa se njihova raba izkaže predvsem pri upodobitvi pekla, kjer z njihovo pomočjo režiser uspe kar najbolj prepričljivo upodobiti ognjene zublje in razpad krščanskega sveta.

Faust. Foto: Tiberiu Marta

Skupaj z dobro uigrano ekipo ustvarjalcev mariborska opera s postavitvijo Fausta uspešno zaključuje svojo sezono. Nekoliko grenak priokus sicer dodelani predstavi pušča le zelo slabo ozvočenje in oddaljenost odra od publike, kar gledalcu otežuje natančnejše spremljanje predstave in nekoliko krati sam užitek poslušanja in gledanja. Vsekakor si Fausta želimo videti še na katerem drugem, mogoče nekoliko večjem  odru, kjer tehničnih težav z zvokom ne bo in bodo gledalci lahko v odlični predstavi popolnoma uživali in se ji prepustili brez motečih dejavnikov.

                                                                                
Faust. Foto: Tiberiu Marta
Faust. Foto: Tiberiu Marta
Faust. Foto: Tiberiu Marta
Faust. Foto: Tiberiu Marta
Faust. Foto: Tiberiu Marta