Pozor! Nevarnost padajočih predmetov
Dramaturginja: Katarina Morano Scenograf: Igor Vasiljev Kostumografinja: Tina Pavlović Avtor glasbe: Blaž Gracar Inštruktor bobnanja in svetovalec za ritem: Marjan Stanić Lektorica: Tatajana Stanić Oblikovalec svetlobe: Borut Bučinel
Živiš v mestu. Zbudi te zvok gradbenih del. Spet. Gledaš, kako se delavci izmenično borijo s koreninami, ki so tu že veliko dlje kot oni, kot to okno, skozi katerega jih opazuješ, kot ti. Pa saj to ni nič novega, še en stanovanjski objekt, ljudje morajo nekje živeti. To pa se iz leta v leto dogaja vse bolj pogosto; stanovanja, v katerem živiš z družino, si na trenutnem trgu ne bi mogli več privoščit, stavbe, ki obkrožajo tvoj blok, pa postajajo simbol pretenciozne elegance. Počasi sam postajaš tujek v okolici, v kateri si odraščal, ki te je oblikovala in ki si jo ti oblikoval. Pomisliš na drevo, ki ostaja le še v bežnem spominu starejših okoliških prebivalcev, in se vprašaš, ali bodo kmalu začeli ruvati ven tudi tvoje korenine ali pa se je to začelo že s padcem drevesa.
V območje takšnega mestnega blokovskega naselja nas v predstavi Kako je padlo drevo popeljeta scenaristka in dramaturginja Katarina Morano ter režiser Žiga Divjak. V uprizoritvi se srečamo z družinskimi prizori, ki spominjajo na tiste iz predstave Usedline, a se tu iz intime zasebnih odnosov premaknemo še na razmerje med človekom in naravo na osebni in družbeni ravni.
To najprej vzpostavi lik soseda Jake (Timon Šturbej), ki v predstavi služi kot opomin na pomen ohranjanja človeške vezi z naravo. Njegov stik z drevesom, ki ga ima vsak lokalni prebivalec malce za svojega, izraža s svojim protestom proti njegovi sečnji za gradnjo luksuznih kompleksov, pri čemer mu pomagata brat Rok (Iztok Drabik Jug) in sosed Jani (Janez Škof), ter s svojimi zabavnimi dejstvi o simbiozi, ki poteka v rastlinskem svetu. Če se dve drevesi znajdeta v medsebojno odvisnem položaju, velja: »Kdor ma velik, daje, kdor rabi, dobi.« Bukvam to uspeva, zakaj ne bi nam?
Zdi se, da se Jaka boljše počuti v družbi dreves kot pa ljudi, zato človeški napad proti naravi jemlje osebno in drevo pred svojim blokom ščiti kot družinskega člana. V tem pa se tudi razlikuje od ostalih likov, ki so v svoji medsebojni družinski prepletenosti prikazani v dnevnih obveznostih in obremenitvah, zato niso tako pozorni in predani dogajanju pred blokom. Kljub temu pa se njihova ozaveščenost kaže v aktivizmu najstarejše sestre Anite (Tina Vrbnjak), ki zavzeto piše pisma s pritožbami in z izboljšavami, namenjena korporacijam od lokalnega Petrola do marketa v kampu na počitnicah, ki na odru zaživijo skozi posmehljivo branje njenega partnerja Boštjana (Uroš Fürst). Ta z zbadljivim tonom izpostavlja njeno pretiravanje, obenem pa kaže na to, da so nekatere točke, ki jih izpostavlja, še kako na mestu. Najbolj pa v družini izstopa mama Danica (Silva Čušin), ki kot najbolj zdravorazumski lik deluje modro, a komično, saj s svojimi zgodbami iz preteklosti pokaže, da nič v življenju ne pade kar z drevesa, kar pa ne pride brez odrekanj in prilagajanja, česar ima v svojih poznih letih dovolj. Dovolj ima tišine svojega moža Janija (Janez Škof), pa kuhanja in pospravljanja, zato bo šla v dom, in to sama!
Dramaturgija, ki se izvrstno poveže s scenografskim minimalizmom, dogajanje obrne na glavo. S tem, ko se predstava začne na samem koncu zgodbe, na individualnem policijskem zaslišanju, v gledalcu vzbudi suspenz in pričakovanje pred tem, kar ga čaka. Vse do zadnjega prizora spoznava like v njihovi vsakdanjosti, kar mu jih približa, poskrbi, da z njimi sočustvuje, se jezi in se jim na ves glas nasmeji. Ob enem pa le redka uporaba scenskih dodatkov odpre prostor gledalčevi domišljiji, da lahko uprizorjene situacije premakne v lastno okolje. Zadnji prizor tako deluje še bolj boleče, saj se prikaže druga plat realnosti, ki postaja čedalje bolj vsakdanja.
Jakov stik z drevesom v drugem delu predstave postane dobeseden, ko obkrožen z ostalimi osebami, ki sedijo za bobni, stoji v sredini in s svojim telesom ter drevesnimi vejami služi kot fizični stik človeka z naravo. Ne gledamo klasičnega prikaza dogajanja skozi fizično borbo teles običajnih ljudi, temveč to nadomeščajo njihovi statični položaji, pri čemer zvok deluje kot medij prenosa informacij. Začetni mirni toni se spreminjajo v kričanje in čedalje glasnejše udarce po bobnih. Ti začenjajo trgati začetne niti tišine, ki jih je v prologu z izsekom iz meditativne prakse vzpostavil Jaka, tako kot človek trga zelena območja iz sveta, ki si ga ustvarja.
Ko Jako in drevo obkolijo oborožene specialne sile, se, kljub temu da se drevesa oklepa sam, vzpostavi izrazito kolektivno povezovalni učinek, saj se vse osebe postavijo njemu v bran. Kot predstavnice malih ljudi pridejo do ugotovitve, da se s tem protestom borijo tudi proti lastni izrinjenjenosti iz domačega okolja. Danica v navezavi na moževo tišino reče: »Za prepir sta vedno potrebna dva,« kar pa se na širši družbeni ravni pokaže tudi tukaj. Ljudje, ki imajo vpliv, ne odgovarjajo na protestne akcije in želje normalnih ljudi, dokler situacija ne eskalira do tega, da so njihovi odgovori končno podani v obliki oboroženih specialcev in solzivca. Gledalec spremlja vztrajno nemoč v borbi proti gluhi oblasti, ki z namenom zasledovanja svojega cilja brezosebno urgira. Osebe padajo skupaj z drevesom, v dvorani pa odzvanja poved: »To so samo navadni ljudje.«
Po odhodu iz Velike dvorane se gledalec znajde pred območjem arheološkega izkopavanja, kjer so nekoč pred Dramo stala drevesa, ter pred luksuznim kompleksom čez cesto, ki še dodatno odgovori na vprašanje, zakaj je predstava s takšno vsebino sploh morala nastati. Uprizorjena zgodba tako daje vedeti, da skupaj z izginjanjem narave izginja tudi človek. Izginja človek, ki mu je mar za sočloveka, ki prihodnost vidi v več kot le luksuzni novogradnji, človek, ki se trudi, da si prihodnost sploh še zna predstavljati.
Uredila: Živa Kadunc
Lektorirala: Uršula Gačnik
