Usedline
Režija: Žiga Divjak
Dramaturginja: Katarina Morano
Scenograf: Igor Vasiljev
Kostumografka: Tina Pavlović
Avtor glasbe: Blaž Gracar
Lektorica: Barbara Rogelj
Oblikovalec svetlobe: Andrej Koležnik
Oblikovalec zvoka: Gašper Zidanič
Igrajo: Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf
Datum premiere: 9. 2. 2022, Mestno gledališče ljubljansko
Datum ogleda: 9. 2. 2022, Mestno gledališče ljubljansko
Večino stvari je težko vreči stran. Nekje v podzavesti skrit impulz pravi, da se bo z zavrženo keramično vazo, ki na polici nad televizorjem že več desetletij lovi prah, skrhala tudi čustvena vez z ljubljeno osebo, ki jo je tja postavila. Soroden mu je nerazumni strah, da boš že samo z razmišljanjem o smrti priklical nekaj hudega, bolezen, smrt – misel, ki jo rajši prekineš, odrineš, postaviš na mesto izven vidnega polja, v daljno prihodnost, s katero se ne boš ukvarjal, dokler ne bo nekega dne zletela z omare in se ti raztreščila pod nogami.
V Usedlinah, drami Katarine Morano, nastali po naročilu Mestnega gledališča ljubljanskega, spremljamo družino, ki pospravlja črepinje – stanovanje nedavno preminule mame. Besedilo nadaljuje nekatere tematske niti predstave Sedem dni, ki je (kakor Usedline) v režiji Žige Divjaka nastala nekaj let prej, a se tokrat namesto na problematiko širših družbenih vplivov na življenja posameznikov osredotoči na izrazito intimno doživljanje odnosov in komunikacije med družinskimi člani.
V stanovanje, opremljeno v nostalgičnem, socialistično-domačnem slogu tvoje babice (scenograf Igor Vasiljev), ki zaseda zadnjo polovico velikega odra Mestnega gledališča, prva vstopi mama (Mirjam Korbar) v bolnišnični halji in v izvrstnem monologu o družinskem ogledu Titanika zariše komunikacijske in čustvene vzorce, ki jih je podedovala in predala naprej svojim otrokom. Nato v prazno ospredje odra šest igralcev prinese mikrofone, s čimer se nakaže konverzacijski fokus uprizoritve, predvsem pa postavi ločnica med svetovi – med maminim domom, polnim spominov, predmetov, usedlin in življenji njenih otrok, kamor se bodo ti predmeti morali nenadoma preseliti. Tako sestri (Jana Zupančič, Mojca Funkl), njuna partnerja (Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec), brat (Iztok Drabik Jug) in hči starejše sestre (Lara Wolf) med pogovori in monologi, ki jih podajajo skozi mikrofone, počasi pospravljajo stanovanje. Prav pospravljanje, razstavljanje, premikanje ustvarja rdečo nit izjemno učinkovite režijske postavitve, tako v fizičnem – scenografskem, kot v pomenskem smislu. Predmeti v stanovanju, ki jih igralci med odstopi od mikrofonov zlagajo v škatle, se eden za drugim selijo v ospredje, iščejo mesto in se kopičijo v svetu ‘živih’ – sprožajo reminiscence iz otroštva, odkrivajo manke v spominu in drezajo v nikoli naslovljene frustracije v odnosih – dvigajo stare in ustvarjajo nove usedline. Preteklost se razgraja, dokler od stanovanja ne ostane nič drugega kot gole stene in se izbrani predmeti preselijo v prihodnost.
Predstava komunicira s konverzacijo in pripovedovanjem – liki, vedno obrnjeni proti občinstvu, v dialogih naslavljajo eden drugega, vsakemu pa pripade tudi eden ali več monološko-pripovednih izstopov, ki pa niso izrecno namenjeni publiki – govorijo, kot bi imeli sogovornika, a na videz brez pričakovanja, da bodo slišani. V njih razvijajo čustvene rane in dileme, ki so v dialogih ostale komaj slutene ali namenoma prezrte. V monologih se značaji likov izkristalizirajo do te mere, da presežejo enodimenzionalne oznake z imeni in starostmi, a vseeno ostanejo dovolj gibki, da so njihove vloge in reakcije v prepoznavnih vzorcih medsebojnih odnosov popolnoma smiselne. Tudi kostumografija Tine Pavlović, ki je sicer preprosta in naturalistična, subtilno podčrta značajske poteze – ‘resno’ urejena starejša sestra, mlajša v koncertni majici in trenirki, brat ‘večni študent’ s flanelasto srajco, vsi pa v (s padajočo starostjo vedno bolj ohlapnih) kavbojkah.
Pravzaprav bi Usedline lahko označili za dokumentarističen tekst, saj se tako v besedilu kot v formi drži sfere vsakdanjega in banalnega – ”Zanč sem šou s psom na sprehod…” – iz katere se razvijajo globje meditacije, ki so iskrene prav zaradi svoje preprostosti – ”Jst pa nisem nč reku. To mi je blo pol tko… pizda, še pes ga je v kurac poslal”. Poistovetenje z liki dodatno spodbuja uporaba vsakdanjega pogovornega jezika z ‘ljubljansko-gorenjskim’ besediščem in splošno razširjenimi anglizmi (”res mi je bed kupit to faking radensko v plastiki”) – predvsem monologi so polni mašil in ovinkov, kar predstavi, ki si za zgodbe vzame čas (traja nekaj čez dve uri), narekuje ležeren tempo. Četudi je iz odlične igralske zasedbe (povečini Morano-Divjak veteranov) težko izločiti posamezne nastope, vsekakor velja omeniti Milo Jane Zupančič z nosečniškim možganom in rimami na račke, in zgoraj citirani monolog Iztoka Drabika Juga o sprehodu s psom Bojanom, ki ga, zdi se, razume bolje kot katerikoli človek, celo tako dobro, da tudi popizdi namesto njega.
Usedline so ena tistih predstav, ki bolj stavi na potovanje kot na cilj, saj ne išče globoke resnice in smisla, ki bi razkrila mehanizme kopičenja takih in drugačnih usedlin ali skušala postaviti antimaterialistični stejtment. Namesto tega skozi intimno sfero družine in njenih s spomini nabitih predmetov odpira bivanjska vprašanja, na katera ni mogoče odgovoriti in življenjske frustracije, ki jih (verjetno) ne bomo rešili. Predstava se gleda (in istoveti) kot pogovor s prijatelji, sorodniki, znanci, ki so tud neki čudni zadnje čase – je prepričljiva odslikava v daljno preteklost ali prihodnost potisnjenih življenjskih razočaranj, čustvenih tesnob in dogodkov, ki jih v resnici ne znamo (ali nimamo časa) naslavljati in za katere se zdi, da nimajo več nobene teže – eden tistih pogovorov brez prave razrešitve, ki ga s pol-upanjem na boljše čase zaključiš z ni kej, takle mamo.
