Tomasz Różycki: »Menim, da lahko poezija razkrije stvari, ki so nam skupne in nas povezujejo.«

Tomasz Różycki (1970) je poljski pesnik in prevajalec, ki živi in poučuje francoščino v Opolu na Poljskem. Izdal je šest pesniških zbirk, pesnitvi Dvanajst postaj (2004) in Ilija (2021) ter roman Bestiarij (2012). Literarno priznanje mu je prinesla pesnitev Dvanajst postaj, za katero je leta 2004 prejel nagrado sklada Kościelskih, med drugim je bil dvakrat nominiran tudi za nagrado Nike (2005 in 2007). Njegova poezija je prevedena v več kot deset jezikov, slovenski prevod za dvojezično zbirko izbranih pesmi Teorija praznine pa je pripravila Jana Unuk.

V poeziji bivanjsko tematiko raziskujete preko vsakdanjega, preko nekakšnega razgrebanja praznine, ki se polni z besedami ali na drugi strani s tišino. Hkrati pa v poezijo vpletate tudi nadrealistične situacije in podobe, kot na primer v pesmi Dvajseti spet (Etimologiji). Kakšno moč v tem kontekstu pripisujete besedam?

To je zelo težko začetno vprašanje (smeh). Z besedami poskušam ustvariti nekaj realnosti, saj ko nekaj zamudim, poskušam resničnosti dati nekaj šarma samo zato, da izzovem reakcijo. Ko uporabljamo besede, lahko z njimi ustvarimo novo realnost, tudi če je ta popolnoma prazna. To je zame tudi zelo osebno, ko smo sami ali v krizi, nam besede lahko pomagajo, so kot zdravilo, nekakšna terapija. Ustvarjanje in umetnost nasploh sta človeški glas, delovanje proti času. Zevedamo se, da smo smrtni, vse gre mimo nas, mi pa poskušamo ujeti to resničnost, ta čas tukaj in zdaj. Skušamo se boriti s časom. Mislim, da je v tem trik, a včasih deluje. Ko na primer beremo poezijo nekoga, ki je že mrtev, lahko včasih občutimo podobna čustva, kot jih je ta oseba čutila v času pisanja. Nekako deluje. Ne vem sicer kako, ampak deluje (smeh).

Vaš lirski subjekt se pred kaotičnostjo sveta pogostokrat umika ali pa se ji samoironično celo posmehuje. Se vam zdi pisanje (poezije ali proze) pobeg ali osmišljanje sveta, ki nas obkroža?

Oboje. Seveda gre za beg, saj lahko živimo brez pisanja in literature. Še več, brez tega zmoremo celo dobro živeti. Ko začneš pisati, se drugim morda zdiš čuden, ker tega ne potrebujejo. A literatura hkrati osmišlja svet. Sam sebi govorim, da je trenutek, v katerem živim, nekako pomemben. Ko hodim po ulici in vidim nekaj lepega, to daje smisel mojemu obstoju. Tukaj sem samo zato, da to vidim v tem trenutku. Zato sem prišel na festival v Slovenijo. Bil je en večer in ena lepa pesem. Lahko na primer slišim le eno lepo pesem in v tistem trenutku vem, zakaj sem tukaj. Ne gre za denar, ampak za življenje in doživljanje sveta. Enako je s poezijo. S poezijo lahko naredim nekakšen dokumentarni film svojega življenja, to delam zase. In če se nekaterim bralcem to zdi zanimivo in resnično, še toliko bolje.

Lirski subjekt v vaših pesmih je velikokrat prvoosebni, je opazovalec družbe ali narave, romantik ali nostalgik, včasih tudi humorni in ironični komentator dogajanja. Ali mora biti pesnik pri svojem pisanju iskren? Ali mora po vašem mnenju lirski subjekt odsevati iskrenost pesnikovega doživljanja sveta?

Zapleteno vprašanje, ampak lahko se navežem na to, o čemer smo govorili prej, kakšno distanco imam do osebe, ki govori v mojih pesmih. Včasih je ta razdalja zelo velika. Ko pišem, ustvarjam osebo, sebe, vendar to nisem popolnoma jaz. Ta oseba je več od mene, a hkrati ni dovolj mene, vendar mi omogoča, da povem več, saj je včasih to, o čemer pišem, preveč osebno, da bi to lahko povedal drugim. Včasih nisem pripravljen govoriti o zelo globokih stvareh, problemih. Ko pa ustvarim takšno osebo, jo lahko napolnim z občutki. Kot literarni lik, ki ga lahko ustvariš samo zato, da ga ubiješ ali pa ga preprosto postaviš v svet in mu dovoliš, da ga raziskuje. In hkrati je to literatura in literatura je vedno izbira. Na voljo imaš namreč milijon besed, vendar uporabiš le dve od njih. To izbiro narediš sam in v tej izbiri je poezija napisana z distanco. Zavoljo ohranitve lastnega zdravja se moraš distancirati, tudi ko želiš povedati nekaj zelo resnega, globokega. Ker brez distance lahko včasih to, o čemer govoriš, postane banalno, so samo čustva, čustva pa niso literatura. Strinjam se z grozljivim Mallarméjevim citatom, čeprav mi Mallarmé ni všeč, da pesmi ne narediš s čustvi, ampak z besedami. In včasih je napisano bolj zabavno, bolj ironično od realnosti, zato ima tudi močnejši vpliv na bralca. Nič ne pomeni, če bralec na primer prebere: »Oh, obožujem ta pogled!« Ko pa poskusiš to isto čustvo ubesediti s posebnimi ali zapletenimi besedami, lahko bralec občuti prav tisti občutek.

V naslovu pa tudi v pesmih večkrat uporabite besedo praznina. Kaj pomeni za vas? S čim se jo da zapolniti (če se jo sploh lahko)?

To je pravzaprav zelo dobro vprašanje in če sem iskren, sem na to vprašanje čakal leta, saj me na Poljskem, ko sem pisal to knjigo, nihče ni vprašal o tej praznini. Ampak to je spet zelo osebno, morda malenkost depresivno. Koncept knjige Teorija praznine je: kot ljudje smo v življenju nepopolni, nekaj nam manjka in z leti nam manjka vedno več. Čaka nas praznina, mi se pomikamo proti njej in ona se pomika proti nam. Na neki točki torej pride do izmenjave. Na koncu se položaj povsem spremeni, torej smo tam, kjer je bila na začetku praznina. Tisto, kar pogrešamo, je zdaj tu, tako da praznina v resnici ne obstaja, ker je del, ki se zdaj počuti praznega, obstaja pa poln nekje drugje. To je bil torej koncept knjige. Je kot dialog med dvema človekoma – med osebo, ki govori, in antiosebo, ki manjka. V resnici sta eno, a le v trenutku smrti. 

Ena osrednjih tem v vaši poeziji je tudi ljubezen. Je ta zmožna zapolniti praznino?

Seveda. Ljubezen je v moji knjigi od začetka in je zelo pomembna. V Teoriji praznine je ljubezen kot divja žival. Ljubezen sta ustvarila dva človeka in je, tako kot divja žival, malo nora. Lahko je tiha, lahko gre stran, lahko pa vas napade ponoči. Takšen je bil koncept in mislim, da bom nadaljeval z motivom divje živali. Kot da je iz drugega sveta, druge realnosti. Lahko jo ustvarimo skupaj, vendar je popolnoma samostojna in živi sama.

V pesmi Kava in tobak zapišete: »Ko sem začenjal pisati, še nisem spoznal, / v kaj me bodo pesmi spremenile.« Lahko zdaj, ko ste napisali in izdali že kar nekaj pesniških zbirk, poveste, na kakšen način vas je poezija spremenila? Česa vas je naučila?

To je dobro vprašanje in da bi lahko odgovoril nanj, mislim, da bi moral napisati novo pesem (smeh). V pesmi sem zapisal, da sem kot duh, ki tava ponoči. Ta podoba še vedno deluje, včerajšnja noč je bila takšna (smeh). Življenje in pisanje poezije sta dve najboljši stvari, ki sta se mi zgodili. Zaradi poezije potujem, spoznavam nove ljudi. V tej knjigi je veliko ironičnih verzov o tem, kako bogat sem kot pesnik, saj grem lahko, na primer, na grški otok kolikokrat želim, brez denarja, samo s svojo domišljijo. Ampak to nekako deluje tudi v realnosti, konec koncev sem na festivalu v Sloveniji. Mislim, da je poezija del življenja, brez nje čez nekaj časa ne moreš več živeti. Verjetno se na začetku še lahko odločiš, ali bo del tvoje poti ali ne. Ampak pri mojih letih je konec, izgubil sem (smeh).

V eseju Zvezdno vozilo na poezijo pogledate še s prevajalskimi očmi. Mislite, da je poezijo sploh mogoče prevajati? V kolikšni meri se pesniški glas izgubi v prevodu? Kaj so prvine literarnega dela, ki jih kot prevajalec poskušate ohraniti pri prevajanju poezije?

V eseju uporabim zelo znano definicijo poezije Roberta Frosta: »Poezija je tisto, kar se izgubi v prevodu.« Toda kot vsaka definicija je tudi ta težavna, saj gre za metaforo. Nočem biti pesimist in trditi, da prevod ni mogoč, zato bi rad uporabil tehnično definicijo poezije Samuela Coleridga-Taylorja: »Poezija so najboljše besede v najboljšem zaporedju.« Všeč mi je, ker prevajanje poezije pomeni postavljati prave besede v pravi vrstni red na enak način kot v izvirniku. Glas izvirnika je mogoče prepoznati, vendar ga moraš kot prevajalec resnično slišati. Glas moraš reproducirati tudi kot bralec – ko bereš besedilo, v mislih govoriš sam s sabo, a ta glas ni tvoj. Zame je prevod reproduciranje tega izvirnega glasu v vašem telesu in umu. Fizično moraš spustiti tujca v svoje telo in um ter govoriti v njegovem imenu. Glagol translatio pomeni prestopiti mejo – z branjem in pisanjem prestopamo marsikatero mejo. Lahko križaš čas in prostor, raso, spol in tako naprej, kar je odlično. Osebi lahko poskusiš dovoliti, da govori skozi tvoje misli. In pesem, ki jo moraš prevesti, lahko obravnavaš kot majhen stroj, ki so ga naredili nekateri pesniki. To je na primer kot kolo: na eni strani meje imaš kolo, ki ga razstaviš. Z razstavljenim kolesom prečkaš mejo in ga na drugi strani meje ponovno sestaviš, brez navodil. Ampak glavno je, da to kolo deluje po prečkanju meje in po ponovni sestavi. Izvirna pesem je kot vozilo, v tebi premika nekaj čustev, prevod pa mora opraviti vsaj podobno delo. Tako da mislim, da prevod je mogoč. Seveda to ni več isto kolo kot prej, vendar ga lahko uporabljamo, še vedno deluje.

V eseju razmišljate tudi o pojmu mejá. Kakšne meje želite presegati s svojo poezijo? Je pisanje na neki način že preseganje meje individuuma, prenos (ali prevajanje) lastne notranjosti drugemu?

Kar zadeva prevod, moram za ustvarjanje pesmi zapustiti svojo osebnost in jo postaviti na stran. To je neke vrste komunikacija preko časa, čez meje. In všeč mi je, da lahko recimo v Grčiji na cesti vidite mali tovornjak z znakom Metafora (ΜΕΤΑΦΟΡΑΙ), kar pomeni prevoz. Pisanje poezije je namreč natanko tako kot premikanje pohištva: premikanje z enega kraja na drugega. In seveda je to premikanje lahko tudi žalostno, primer so begunci, ki se morajo preseliti. Pisanje je na nek način bežanje od sebe, da bi našli nekoga drugega, neko novo informacijo v procesu tega prenosa.

Ste prejemnik številnih (poljskih) literarnih nagrad, za pesem Dvanajst postaj ste med drugim prejeli prestižno nagrado Kościelskih in bili dvakrat v ožjem izboru za literarno nagrado Nike (Polish Booker Prize). Kaj vam pomenijo takšna priznanja, nagrade? Zadovoljstvo? Tudi obvezo?

Cenim jih, vendar ne gre samo za nagrade, cenim predvsem izkušnje, ki pridejo z njimi. Res lepa nagrada v Olomucu na Češkem je na primer povezana z glavnim in odličnim prevajalcem v češčino Vaclavom Balackom. Ustanovili so jo on in njegovi prijatelji ter ima odlično mednarodno žirijo. Zelo lepo je bilo iti tja, spoznati druge. Nagrada sama po sebi me ne zanima, veliko pomeni že to, da sem sploh nominiran, saj grem nekam, spoznavam nove ljudi, dobivam nove izkušnje. Enako je z Griffinovo pesniško nagrado za poezijo v prevodu. Je pa nekaj sistemskih nagrad, kot so recimo oskarji v Hollywoodu, ki mi nikakor niso všeč. Društvo pesnikov je zelo posebno, mislim, da nihče ni povsem normalen, denarja na tem področju ni veliko, so pa velike ambicije. Mogoče bi mi nagrade pomenile več, če bi jih prejel, ko sem bil mlad, zdaj pa mi predstavljajo predvsem zadovoljstvo in zabavo. Je potrditev, da je knjiga, ki sem jo napisal, dobra. Hkrati sem bil član marsikatere žirije in vem, kako zapleteno in nepošteno je lahko ocenjevanje, saj poetik ne moremo zares primerjati. In včasih nagrade preprosto niso pomembne, ne sodijo, ali si dober pesnik ali ne, ampak povedo več o članih žirije in njihovih preferencah. Vseeno pa mislim, da potrebujemo nekaj hierarhije tudi v poeziji, ki jo sestavljajo vse največje nagrade.

Kaj vas pri pisanju navdihuje? V kolikšni meri vaše prevajalsko delo vpliva na vaše pisanje?

Navdihujejo me predvsem potovanja, gibanje. Moj stil pisanja pravzaprav ni pisanje – veliko hodim. Najti moram verz, ki ustvarja nekakšen ritmični model za pesem, in to počnem med hojo. Naredim kitico, si jo zapomnim in zapišem, ko pridem domov. Zato moram veliko hoditi. Ampak hoja ni glavni navdih, sicer bi bile vse moje pesmi o hoji (smeh). Vendar pa omogoča, da se dve celici v mojih možganih srečata in ustvarita nekaj idej. Sicer pa navdih zbiram ves čas, čeprav nimam vedno besed, da bi vse izrazil. Navdih dobivam tudi iz glasbe, filmov, spoznavanja ljudi, bivanja nekje, potovanj … Glede prevodov pa mi je na primer navdihujoče, ko moram v razredu na hitro prevesti kakšno pesem, ker nimamo uradnega poljskega prevoda. Vendar pa v resnici ne morem povedati, kako velik vpliv ima prevajanje na moje pisanje.

Kakšne so vaše nadaljne ustvarjalne vizije, nadaljnji ustvarjalni načrti?

Resnično ne vem. Začel sem delati na novi pesniški zbirki, vendar se je zaradi situacije v Ukrajini moj fokus spremenil, trenutno mi je ta vojna najpomembnejša. Ampak nimam pojma, kako naj pišem o njej, ne vem, ali imam sploh pravico pisati o tem, ker nisem tam. Ko govorim z ljudmi in slišim grozljive zgodbe, imam občutek, da jih lahko zapišem, a jih ne morem. To mi je trenutno z ustvarjalnega vidika izjemno težko, saj nisem prepričan, da sem pravi človek, ki bi pisal o tem, čeprav si želim.

Kaj je po vašem mnenju pomen in poslanstvo poezije dandanes? Kakšno vlogo imajo pri tem prevajanje in dogodki, kakršen je festival Dnevi poezije in vina?

Srečati druge, poskušati razumeti drug drugega. Na festivalih slišimo poezijo v različnih jezikih, iz različnih kultur in o različnih občutkih, doživetjih. Festivali mi predstavljajo tudi navdih, ker lahko prepoznam svoje občutke tako, da jih doživljam skozi druge, tuje oči. Za javnost in za bralce so branja skoraj kot terapija. Pojma nimam, zakaj ljudje sploh hodijo na branja, saj so po navadi zelo osebna, nima smisla (smeh). Ampak morda jih morajo slišati, da se lahko prepoznajo v drugih, tujih zgodbah. Vsako branje je kot ogledalo: sebe lahko srečamo skozi nekoga drugega, v besedah nekoga drugega, čustvih, doživetjih, celo obrazu, in to za nas predstavlja neke zelo intimne občutke, ki niso vedno vidni. In včasih branje izzove našo podzavest, nekaj, za kar sploh nismo vedeli, da obstaja v nas. Menim, da lahko poezija razkrije stvari, ki so nam skupne in nas povezujejo.

______________________________________________

Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar