Skok v valove besed

Poletje je čas, ko se lahko brezskrbno potopimo v svet čarobnih zgodb, neobremenjeno obračamo strani in se izgubimo med knjižnimi platnicami. Sončni žarki le redkokoga pustijo ravnodušnega, vabijo nas na terase, plaže in ležalnike, kjer se lahko prepustimo neskončnemu užitku branja. Čeprav lahko v različnih medijih že berete različna priporočila za poletno branje in spremljate lestvice trenutno najbolj prodajanih knjig, smo se v literarnem uredništvu spletnega portala Koridor – križišča umetnosti vseeno odločile, da krajši seznam knjig, ki so nas letos navdušile, pripravimo tudi urednice. Spodnji izbor je odraz naših bralskih izkušenj, poskušale pa smo izbirati dela (tako slovenska kot tuja), ki niso starejša od treh let. Upamo, da se bo katera od navedenih knjig znašla tudi v vašem kovčku!

Eva Ule priporoča:

Atlas, šesta samostojna zbirka Gregorja Podlogarja (LUD Šerpa, 2022), se je v moje naročje prvič in precej naključno prikradel februarja, ko sem si po branju kopice izpitne literature zaželela pronicljivosti, kakršno lahko nudi le poezija. Zbirka se meditativno sprehaja in prehaja med fizičnim in metafizičnim krajinami. Tako v njej življenje in smrt nista dihotomiji, temveč soobstajata, se prepletata in se v nam nedoumljivi nadkrajevnosti in nadčasovnosti dopolnjujeta. Arbitrarnost in necelovitost človeškega zavedanja in zaznavanja reflektira s stapljanjem človeka, narave, živali in kozmičnega. Ob takšnem pojmovanju množice resničnosti pa prevprašuje jezik kot edino sredstvo imenovanja, posledično pa tudi posredovanja in osmišljanja izkustva življenja, saj kot zapiše v pesmi Konec potovanja: »Jezik je naša meja, / čez njo je nevidna, molčeča prostranost.« Z lucidnim pesniškim jezikom mu uspe ubesediti neubesedljivo, ki ga srečujemo na naših vsakdanjih poteh – opazimo pa ga le, če si dopustimo trenutek čudenja in zavedanja, »[d]a utripa mehko srce sveta«.

Po nekajmesečnem premoru s poezijo me je navdušila in nagovorila nova pesniška zbirka Ane Pepelnik to se ne pove (LUD Literatura, 2023). Pesnica kot že v prejšnjih zbirkah prepleta zvočnost in tišino poezije, preizkuša meje pesniškega jezika in skladnje, se spretno preigrava z dvoumnostjo in blizuzvočnostjo besed ter opušča velike začetnice in ločila (z izjemo pokončnic). V zbirki išče izraz za to, kar se ne pove ali pa česar se sploh ne da povedati, tako pa združuje vsakdanje in banalno z nadčutnim, metafizičnim. Morda ne najbolj preprosto branje, a zbirka vsekakor ponuja veliko vmesnega prostora, kamor bralka lahko zadiha in kjer se odpira polje (samo)refleksije.

In še knjiga, ki sem jo letos verjetno največkrat in najbolj glasno priporočala (skoraj) vsakemu in ob vsaki dani priložnosti: manga Človek za nobeno rabo Mojstra Tsugeja (VigeVageKnjige, 2022). Ne priporočam je le zato, ker imam rada mange in sem vesela, da lahko to kultno delo sedaj beremo tudi v izvrstnem slovenskem prevodu Iztoka Ilca, temveč tudi zato, ker gre za občečloveško in ranljivo zgodbo o iskanju (ne)smisla, ki se lahko dotakne vsakogar. Obupana želja striparja, da bi zaradi razočaranja nad stripovsko industrijo našel nov poklic in poslanstvo, odslikava surovo zgodbo družinskih konfliktov, životarjenja in prekarnega dela brez možnosti izstopa iz kolesja družbenega sistema. Večplastnost zgodbe pa plemeniti še Tsugejev svojevrsten in izredno natančen risarski slog, ki s prepletanjem realistične risbe, osmišljenega praznega prostora in karikiranih likov bogati način pripovedi ter očara z druženjem nasprotij.

Anja Grmovšek priporoča:

Ena od knjig, ki sem se je letos še posebej veselila, je pesniški prvenec Sare Fabjan Zaroletano (LUD Literatura, 2023). Avtorica v pesmih spretno prepleta svoje globoko osebne izkušnje s slikovitim jezikom, zaradi česar je zbirka nabita z intimnimi, čustvenimi, pa tudi družbeno kritičnimi trenutki. Pesniška zbirka nas vabi v svet ranljivosti, ljubezni, humorja in ironije, ki se dotika družbenih in splošnih vprašanj ter problemov, s katerimi se srečuje predvsem milenijska generacija. Z občutkom za detajle je Sara Fabjan napisala knjigo, ki bo bralca zagotovo navdušila in ga pustila razmišljati še dolgo po tem, ko bo prebral zadnjo pesem.

Malo po naključju in malo zaradi službenih obveznosti sem pred kratkim spoznala ameriško pesnico Paige Quiñones, ki trenutno živi v Sloveniji. Paige je leta 2021 izdala svoj pesniški prvenec The Best Prey (LSU Press, 2021), za katerega je prejela nagrado Lena-Miles Wever Todd Prize. Na praznovanju njenega rojstnega dne mi je knjigo podarila, jaz pa sem jo že naslednji dan prebrala dvakrat. Zbirka zadene naravnost v srce, saj se pesmi lotevajo tem, kot so ljubezen, izguba, identiteta, preživetje in spolnost, obenem pa z neposredno in iskreno govorico osvetljujejo različne vidike človeške izkušnje. Zbirka, ki v osnovi raziskuje nekakšno travmo želje, je polna različnih dvojnosti: hkrati lahko govori o razmnoževanju in zavestni želji ne imeti otrok, lirski subjekt je v isti pesmi plenilec in plen, je depresiven in takoj zatem maničen. Avtorica s temi dvojnostmi spoznava lastno resničnost, svojo ženstvenost, ki je hkrati ostra in nežna, a vsekakor njena. Med drugim namreč zapiše: »My reflection can only growl back, in water or oil-slick or silver. This is an exercise in forgiveness. I dip my feet in.«

Shuggie Bain (Mladinska knjiga, 2022) avtorja Douglasa Stuarta je ganljiv roman, ki se dogaja v Glasgowu v 80. letih prejšnjega stoletja. V zgodbi spremljamo mladega Shuggieja, ki odrašča v težkih okoliščinah, obkrožen z revščino, alkoholizmom ter družinskimi travmami in izzivi. Knjiga po tematiki vsekakor ni lahko branje in vas s tem opisom verjetno ne prepriča, da bi jo vzeli s seboj na oddih, vendar gre za eno tistih zgodb, ki vas bo že s prvimi nekaj stavki posrkala vase in vam ne pustila dihati do zadnje strani. Gre za mojstrsko in večplastno spisan roman, ki v izvirniku na jezikovni ravni vpeljuje tudi posebnosti škotske delavske in urbane govorice, za kar je prevajalka Jerca Kos pri prevodu našla rešitev v uporabi različic pogovorne slovenščine. Shuggie Bain je neposredna, na trenutke celo brutalna pripoved, ki po drugi strani z veliko mero občutljivosti in ranljivosti obravnava boleče plasti družbenega in družinskega življenja.

Hana Podjed priporoča:

Pri branju literature je za veliko bralstva najboljši občutek tisti, ko se resnični svet nekoliko ustavi, knjige pa nas s svojo zgodbo ali atmosfero popeljejo v prijetno stanje oddaljenosti od resničnosti. Takšna knjiga letošnjega poletja, ki poskrbi za nadvse posebno vzdušje, so zame Uroki belgijskega avtorja Michela de Ghelderoda (LUD Literatura, 2023). V tej zbirki je avtor, sicer tudi dramatik in pisec besedil za lutkovno gledališče, s preudarnim čutom za vizualno estetiko in dramsko napetost ustvaril umetelni svet, kjer se groteskno prepleta z lepim, strašljivo s humorjem, resnično pa s fantastičnim in sanjskim. Nihanja med resničnostjo in domišljijo v zgodbah, ki jih pogosto preveva celo srhljiva atmosfera, z jezikovno bogatim slogom v prevodu Ane Geršak in Nuše Jernejc zagotovo poskrbijo za pravo prevetritev v vročih poletnih dneh. 

Letos poleti mineva 60 let od uničujočega potresa, ki je leta 1963 v Skopju terjal tudi življenje mlade, a umetniško zrele in prodorne pesnice slovensko-albanskih korenin Danice Ručigaj, ki se je v zgodovino vpisala kot prva makedonska pesnica. Po zaslugi prevajalke in natančne poznavalke avtoričine umetnosti Maje Kovač lahko v slovenščini od lani prebiramo celoten avtoričin opus, zbran v pesniški zbirki Srebrne nočne igre in Ujetniki vetra (KUD Police Dubove, 2022). Zaznamuje ga predvsem zrel jezikovni izraz s čutom za pesniško preigravanje in preizkušanje jezikovnih razsežnosti ter izraznih možnosti za ubeseditev bivanjskih tem, tudi takšnih, ki težijo k temu, da bi bile raje zamolčane. Osebnoizpovedno tematiko prežemajo inovativne metafore in motivi iz narave, uvidi v človekovo notranjost pa se izkažejo za bistre in prodorne in so, tako kot poletno morje, na videz mirni, a globoki in pod gladino zelo razburkani ter zato še kako primerni za poletne dni in dopustovanje, ko imamo čas tudi za razmislek o tem, kam (v resnici) potujemo. 

In če že potujemo po knjižnih priporočilih pravzaprav ne preseneča, da se kot zadnji od mojih predlogov kar samo ponuja delo še enega makedonskega (a tokrat sodobnega) predstavnika Vladimirja Jankovskega z naslovom Skrite želje, nemirna potovanja (Goga, 2023). Če prejšnji deli zaznamujeta predvsem atmosferičnost in zato možnost umika od resničnosti, ta knjiga učinkuje prav nasprotno, saj se v njej fragmentarno sestavljajo in celoto tvorijo zgodbe raznolikih likov, ki se srečujejo z aktualnimi težavami sodobnega sveta in krmarijo po nepredvidljivih poteh svojih življenj. Roman, katerega zgodba se hkrati odvija v Skopju in na drugih lokacijah po svetu, predstavlja možnost, da se s pomočjo inovativno zasnovane forme v kaotičnem svetu (vsaj med počitnicami) za trenutek ustavimo in se za hip izgubimo v zgodbah drugih.

Rina Pleteršek priporoča:

Roman Težko je biti bog (Sanje, 2022) bratov Strugacki me spremlja in navdušuje že vsaj deset let, odkar sem ga prvič prebrala v angleščini, nato z navdušenjem gledala filmsko adaptacijo Alekseja Germana in pred petimi leti roman končno prebrala v originalni ruščini. Nič čudnega, da sem nestrpno pričakovala slovenski prevod te legendarne znanstveno fantastične klasike in prevod me seveda ni razočaral. Roman, postavljen v srednjeveško, a izmišljeno okolje, je odlično zdržal test časa in skoraj šestdeset let po izidu izvirnika še vedno drži neizprosno ogledalo sodobni družbi. Kljub temu da tematika romana ni ravno počitniška, se mi zdi, da je to odlična priložnost, ko lahko ta izjemen roman preberemo v miru in si vzamemo nekaj časa za razmislek, čemur pa seveda sledi obvezen filmski večer.

Še ena knjiga, ki me je popolnoma navdušila, kar verjetno vedo že vsi, ki me poznajo, je Materinska knjižica (LUD Literatura, 2022), romaneskni prvenec Katje Gorečan. Roman je bil v letošnjem letu tudi v peterici za nagrado kresnik in vsekakor si je to več kot zaslužil. Kaj lepšega si lahko zaželi vsaj malce zahteven bralec kot roman, ki se poglablja v sodobno problematiko ženske izkušnje na povsem nestereotipen način. Poleg tega, da je roman označen kot poetičen (s čimer bi se kar strinjala), pa bralca postavlja pred izziv s stilskimi posebnostmi, sicer precej značilnimi za pisanje te mlade ustvarjalke. Zgodba, ki jo skozi kratke fragmente podaja otroški pripovedovalec, splavljen deček, me je pustila brez besed in polno čustev, kar se mi v zadnjih letih ob skoraj rutinskem branju novih knjig zgodi zelo redko. Vsekakor je to roman, za katerega menim, da bi ga v današnjem svetu, polnem vprašanj o otrocih, materinstvu in prihodnosti, moral prebrati vsak, ne glede na spol in starost. 

Moj zadnji predlog pa izvira iz zame precej na novo odkrite zvrsti risoromana, oziroma v tem primeru zbirke risozgodb. Prikrito (VigeVageKnjige, 2023) španske ilustratorke Laure Pérez je knjiga, ki sem jo nekaj mesecev napeto pričakovala, ker mi je v programu založbe v oči padla njena naslovnica oziroma ilustratorski stil. Ko sem knjigo končno prijela v roke, še čisto svežo in novo, in se potopila v kratke zgodbe o »drugih svetovih«, pa so se čudovite ilustracije in vznemirljiva vsebina zlile v čudovito celoto in le poglobile moje navdušenje nad risoromani. Ker pa je pričujoča knjiga šele prvo avtoričino delo, prevedeno v slovenščino, me mika, da bi obrisala prah s svoje srednješolske španščine in zagrizla v njena druga dela, tokrat kar v izvirniku.

Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar