Deborah Levy: Avtobiografska trilogija

Založba: Mladinska knjiga
Prevod: Ana Ugrinović
Leto izida: 2021, 2022

Deborah Levy je ena najpomembnejših literarnih ustvarjalk in dramatičark našega časa. Kot je zapisano na hrbtni platnici ene izmed njenih novitet, jo Observer postavlja ob bok sami Virginii Woolf, kot eno izmed redkih pisk, ki zna na genialen, poetičen, a hkrati stvaren način opisati, kaj pomeni biti ženska tukaj in zdaj. Levy se je slovenskim bralcem podrobneje predstavila že v času festivala Fabula 2021, ko je izšlo njeno mojstrsko delo Mož, ki je videl vse, širša javnost pa jo pozna predvsem po »živi avtobiografiji«, ki je sestavljena iz treh del: Vsega tega nočem vedeti, Cena življenja in Lastna hiša. Slednje je v slovenskem prevodu izšlo pred kratkim. Vsako izmed del prispeva majhen delček k mozaiku pisateljičinih zrelih let ter se ukvarja z določenim vidikom njenega življenja iz časa po ločitvi. V trilogiji se tako sooča z zahtevo po ponovni izgradnji nove realnosti, sprejetjem materine smrti, odhodom svojih hčera in željo po finančni stabilnosti, da bi imela lastno hišo, svojo – po avtoričinih besedah – »neresničnino«, ki bi ji služila kot potrditev vseh njenih žrtvovanj, dela in uspehov. 

Vsako izmed treh del ima drugačne poudarke, zlasti kar se tiče odnosa do življenja. Bivanjske situacije, s katerimi se pisateljica spopada, so podobne, vendar so – odvisno od točke, na kateri je pisateljica v svojem življenju – obarvane z različnimi čustvi. Najotožnejša je zagotovo prva knjiga, Vsega tega nočem vedeti. Sestavljena je iz štirih poglavij, ki so podnaslovljena Politični poriv, Zgodovinski vzgib, Goli egoizem in Estetski entuziazem. Prav v prvem delu trilogije se namreč na pisateljico zgrnejo številne grenke izkušnje, ki jo prisilijo v ponovno prevpraševanje lastnega življenja, materinske vloge in ne nazadnje tudi lastne vloge v svetu. Tako se zvrstijo ločitev, nestabilen finančni položaj, materina smrt in številni drugi mejniki, ki odločilno vplivajo na njen odnos do sebe in sveta. Ti preizkusi jo izzovejo, da ubesedi svoje stališče in ga – v obliki večplastne avtobiografije – ponudi tudi svetu, ženskam, ki bi jim njene ugotovitve koristile, pa tudi njene napake na poti (te naj služijo kot spodbuda, da pri soočanju s spremembami ni vse črno-belo). 

V Ceni življenja se Levy počasi postavlja na noge. Kupi si električno kolo, zaživi svobodneje, bolj impulzivno, saj ji njena samskost to končno omogoča. Vidimo tudi, da se pripovedovalkino razpoloženje iz izredno otožnega in zaradi nastalega položaja nekoliko obupanega prelevi v resignirano: »Menda naj bi se človek najbolj bal kaosa, toda meni se je vse bolj dozdevalo, da je to tisto, česar si pravzaprav želim. Ko izgubimo zaupanje v načrte za prihodnost, v hišo s hipoteko, v osebo, ki spi zraven nas, nas mogoče ravno vihar […] pripelje korak bliže tistemu, kar si želimo biti v svetu. Življenje se nam sesuje. Oklepamo se ga in ga poskušamo znova spraviti v red. Dokler se ne zavemo, da nam pravzaprav sploh ni do tega.« Tudi to delo ima poglavja, ki pa jih je v primerjavi s prvo knjigo več (naštejemo jih lahko kar štirinajst). V drugi knjigi se Deborah Levy bolj posveti svoji poziciji pisateljice, zato v besedilu najdemo tudi nekaj pisateljskih nasvetov in navdihov, ki so ji pomagali prebroditi še tako hudo besedno sušo. 

Pisateljičino osebnostno popotovanje se zaključi s tretjim delom, ki nosi naslov Lastna hiša. Kot namiguje naslov, se Levy spopada zlasti s sanjarjenjem o svoji lastni hiši, kosu zemlje, ki bi bil samo njen, hiši, v kateri bi živela. Čeprav bralec pričakuje, da bo na koncu prišlo do uresničenja njene želje, se zgodba zaključi in medias res – ne nazadnje pisateljičinega življenja še ni konec, pravzaprav se je šele dobro začelo. Lastna hiša pa ni le opisovanje finančnih fantazij, ampak tudi intenziven premislek o položaju ženske v umetnosti in literaturi, o ženski kot poosebljeni »lastnini« patriarhata. Tako  se v ozadju nenavadne izpovedi ženske skriva bolj univerzalna tematika; svojo usodo pisateljica reflektira in prenese v kontekst položaja žensk v družbi. 

Še zlasti v ospredje postavlja materinsko vlogo (ki je še vedno tabu) in v povezavi s tem preizprašuje svoj položaj. Že v prvem delu trilogije naletimo na pronicljive misli o tej temi: »Vse bolj mi je jasno, da je materinstvo institucija, ki ji očetuje moška zavest. Pravzaprav njihovo nezavedno. Ki od partneric in obenem mater zahteva, da poteptajo lastne želje in prisluhnejo najprej njegovim željam, potem pa še željam vseh drugih.« Nedvomno gre za osvežujoč val feministične literature, ki se namesto na jezne najstnice z neobritimi podpazduhami končno osredotoča tudi na druge, do sedaj zapostavljene vloge žensk, iz drugih starostnih skupin. Soočanje z lastno materinsko vlogo se na mnogih mestih preveša v refleksijo pisateljičinega odnosa z materjo, to pa izzove prav materina smrt. Tudi v zadnjem delu se pisateljica vrne k tej boleči, nezaceljeni rani in se sprijazni z mislijo, da bo njena mati tista, ki ji bo vedno izzvala solze. 

V vseh treh delih spremljamo, kako se avtorica počasi postavlja na noge, daje prednost svojim željam, se zopet vrže v pisateljevanje, ogromno potuje (opisana so doživetja v Indiji, Italiji, Franciji, Nemčiji …), njeno izkušnjo pa čez in čez prežemajo številne misli velikih žensk iz preteklosti in sedanjosti. Tako bralec ni osamljen in izgubljen v poplavi čustev, spominov in pisateljičinih prigod, temveč – in to je tisto najpomembnejše – lahko številne odlomke prenese tudi na lastno življenje, ne glede na svojo starost. Navdušujejo tudi številne literarne in filmske reference, ki pričajo o izjemni načitanosti, hkrati pa dajejo namige, v kateri smeri lahko bralec raziskuje naprej, če se želi poglobiti v določene tematike. 

Med njenimi vzornicami (in vzorniki) najdemo Simone de Beauvoir, Marguerite Duras, Adrienne Rich, Celine Sciamma, Virginio Woolf, Georga Orwella, Friedricha Nietzscheja in mnoge druge. Ti vzorniki in vzornice njeni avtobiografiji s svojimi mislimi pridajajo filozofske, družbenokritične, kulturne in literarne sestavine, ki pomenijo oplemenitenje.

Od prvih obotavljajočih se spoznavanj pisateljičinega glasu, ki smo jih doživeli z branjem Moža, ki je videl vse, se nam v avtobiografski trilogiji razkrijejo ranljivejši, intimnejši toni pisateljičinega življenja. Mojstrstvo, ki odlikuje njeno pisanje, se v obravnavanih novitetah ne porazgubi, kvečjemu se še stopnjuje in upravičuje njen precejšnji ugled na aktualni svetovni literarni sceni.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.