20. 5. 2021 / Literatura / Recenzija

FABULA: Deborah Levy: Mož, ki je videl vse

Založba: Beletrina (Knjižna zbirka Žepna Beletrina)
Leto izida: 2021
Prevod: Jernej Županič

V sklopu letošnjega literarnega festivala Fabula, katerega osrednje vprašanje je, ali je prihodnost privilegij, je svoje mesto med izbranimi deli našel tudi prevod romana Mož, ki je videl vse britanske avtorice Deborah Levy, ki se je že uvrstila v svetovni literarni kanon. Kvaliteto omenjenega romana so po njegovem izidu prepoznali literarni kritiki, zato je kmalu naletel na številne bralce tudi onkraj Velike Britanije, ki so z veseljem sledili zapleteni poti protagonista Saula Adlerja. Uspeh romana so literarni teoretiki potrdili tudi z nominacijo za nagrado man booker.  

Roman Mož, ki je videl vse je sestavljen iz dveh delov, in sicer pripovedi iz preteklosti in pripovedi iz sedanjosti. Zgodovinar Saul Adler leta 1988 prečka Abbey Road v Londonu na znamenitem prehodu za pešce, kjer želi poustvariti fotografijo Beatlov, v trenutku nepazljivosti pa ga zbije avto. Čeprav se na prvi pogled zdi, da se ni zgodilo nič, se preteklost leta 2016 znova ponovi, nesreča pa je tokrat hujša. Kljub vsemu bralec ne more z gotovostjo trditi, da je protagonista resnično zbil avto, ker se tega ne zaveda niti on sam. Pojavlja se tudi dvom, ali gre zgolj za metaforo, s čimer avtorica v delo vpelje nezanesljivega pripovedovalca, o katerem piše Alojzija Zupan Sosič v knjigi Teorija pripovedi (2017). Da moramo njegove besede razumeti le delno, potrjuje tudi zasvojenost z morfijem, ki oslabi njegove zaznave. Nezanesljivost pripovedovalca se stopnjuje tudi v drugi polovici romana, ko večkrat izpostavi, da se vmesnega časa po hospitalizaciji ne spominja, in k sestavljanju posameznih koščkov njegovega življenja mu na pomoč priskočijo ostali liki. Njegova osebnost je nestabilna in vprašljiva, na vse pretege pa se trudi vzpostaviti red.

»Povedal sem mu, da sta se mamina smrtna in moja mala nesreča v moji glavi premešali, in o tem, da sem še vedno nepomirljivo jezen na voznika, ki jo je povozil. O njem da razmišljam kot o njenem atentatorju. Zaradi časa, ki je minil, ni smrt moje mame čisto nič zbledela. A naj bo tako ali drugače, ko sem prečkal cesto, res nisem bil pozoren,« o svoji nesreči in pokojni materi pripoveduje Saul, o katerem med pripovedjo in različnimi življenjskimi epizodami izvemo marsikaj. V prvi polovici romana je star osemindvajset let, je izredno postaven, na trenutke egoističen, zgodovinar, ki rad predava Marxa, že v otroštvu, ko je imel 12 let, mu je umrla mati, tako je ostal skupaj z bratom in avtoritarnim očetom. Ob tem se poraja vprašanje, kaj se zgodi, ko izgubi to lepoto, lastnost, ki stereotipno gledano pripada ženskam. Kaj ima potem, ko ga spoznamo kasneje, ko je star šestinpetdeset let, ko se spominja življenja in reflektira svoje pretekle odločitve, ki so vplivale na njegov trenutni položaj. Avtorica s tem želi izpostaviti, da so posameznikove odločitve tiste, ki spreminjajo svet, in njegova odgovornost je, da nase prevzame stvari, ki so se zgodile. Zgodovina so tako v resnici ljudje, ki se o svojem obstoju sprašujejo predvsem ob svetovnih prelomnicah, ki zaznamujejo celotno generacijo. Ob tem je smiselno opozoriti tudi na to, da je na življenje glavnega lika precej vplivalo potovanje v komunistično Vzhodno Nemčijo še pred padcem berlinskega zidu. Na ta način avtorica dobro preplete kolektivno zgodovinsko pripoved z intimo marksističnega zgodovinarja, ki ima videnje, kdaj bo padel berlinski zid.

Med branjem se mi je v misli večkrat prikradlo vprašanje, ali nas lahko drugi ljudje bolj poznajo, kot poznamo sami sebe? Kako se otresti subjektivizma in sprejeti, spoznati resnico ter si priznati lastne zmote, ki krojijo naš nadaljnji obstoj? V pripovedi se neprestano pojavlja krivda, ki po vseh teh letih Saula še vedno muči in mu ne da miru. V mladosti se je namreč večkrat sprenevedal in ni sledil svojim načelom. Z ljudmi, ki so mu bili blizu, je manipuliral in jim prikrival svoja resnična občutja, zato ima krivda v romanu izredno velik pomen in avtorica je tej temi namenila precejšnji del romana. V njegovem življenju se kot osrednji liki pojavijo prevajalec Walter Müller in njegova sestra Luna ter umetnica Jennifer Moreau. Slednja ugotavlja, da se ga je lahko dotaknila le skozi objektiv fotoaparata, ker je ni želel spustiti k sebi. Za pisanje Deborah Levy so sicer značilni avtobiografski zametki, kar je v pogovoru v sklopu Fabule tudi sama priznala in dejala, da je v vseh likih v romanu Mož, ki je videl vse pustila del sebe.

V romanu se prepletajo številni motivi in teme, med katerimi ima ključno rdečo nit usodno prečkanje Abbey Roada in poslušanje istoimenskega albuma Beatlov. Prav tako se simbolno pojavlja vonj eteričnega olja ylang-ylang, ki protagonista spominja na Jennifer, ki jo opisuje le po tem, kar nosi, omenjeno dišavo in vintage oblačila. Večkrat se pojavi še motiv konzerve ananasa, ki postane prispodoba za Saulov nezanesljiv in nepremišljen značaj. Pripoved sicer spremlja paranoja in neprestano mešanje preteklosti s sedanjostjo, ki ostajata neločljivi. Učinkovit vpliv na bralca pa ima mešanje realizma in sanj, kar kaže na opuščanje meje med resničnostjo in fikcijo v literaturi.

Avtoričin slog je izčiščen, minimalističen s kančkom humorja in ironije, jedrnat, a hkrati metaforičen, zato pušča bralcu več svobode pri interpretaciji. Vsako novo branje odpira nove podrobnosti, ki so nam morda s prvim branjem spolzele med vrsticami. In ravno to je tisto, kar dela roman izredno edinstvenega. Struktura romana, ki ob koncu omogoča vrnitev na sam začetek, ter odpiranje vprašanj, kot je, ali je mož res videl vse?

______________________________________________

Lektorirala: Zala Vidic

                              
Deborah Levy: Mož, ki je videl vse (Beletrina, 2021)