Ana Marwan: Lipitsch

Založba: Beletrina
Leto izida: 2023
Prevod: Mojca Kranjc

Karl Lipitsch, naslovni protagonist romanesknega prvenca Ane Marwan, je nedvomno izjemen (s čimer bi se verjetno strinjal tudi sam). A ta beseda ima v povezavi z njim nekoliko drugačen prizvok. Preprosto rečeno, gre za nečimrnega starega dedca, ki iz varnega zatočišča zaverovanosti vase brezkompromisno negoduje nad svetom ter njega naseljujočo, v konvencije zakoreninjeno družbo. Avtorica izkaže usmiljenje vsaj preko pripovedovanja v tretji osebi, s čimer bralca razbremeni neposredne soočenosti s tem groteskno samovšečnim, ubijalsko dolgočasnim prežvekovanjem in godrnjanjem Karla oz. Lipitscha.

V nameri čim bolj zvestega prikaza naravnosti toka zavesti, ki ga prebiramo z dotičnih strani, se samo delo ne deli na nobena poglavja. Največji razloček, ki smo mu priča, je najti zgolj v treh zvezdicah – izvzemši to malenkost pa odstavki neprekinjeno sledijo drug drugemu, snujoč naravnost mukotrpne (čeprav besedno neizpodbitno spretne) prepade med zunanjim svetom in protagonistovim tolmačenjem slednjega. Z malo manj taktnosti bi Karlov portret lahko risali zoprni in nečimrni odtenki starca, ki ima preveč prostega časa in premalo spoštovanja do sočloveka. Njegov večvrednostni kompleks mu daje več kot zadosten alibi za odločitev živeti v samoti, odrezan od vse bolj (po njegovem mnenju) nazadujoče družbe in njenih neokusnosti.

Naš »samotni volk« ali »rak samotarec«, kot je poimenovan, je torej trpeči posameznik, ki se umakne v samoto. Zato od romana (razen ene same izjeme, ki postane srž sicer nekoliko mlahavega zapleta) že od samega začetka ne moremo pričakovati bogatega bifeja dialogov. Ti se pokažejo kot redka (in za bralca tudi dokaj težko prislužena) zatišja med viharnimi monologi, ki zajemajo številne segmente Lipitschevega življenja. Čeprav naj bi se srž zgodbe nahajala v stopnjujočem se odnosu protagonista z njegovo sosedo Mathilde, pa vsaj v mojih očeh ta dinamika ne doseže želenega učinka. Odgovor na vprašanje, zakaj je tako, je najti v samem slogu, ki je nadvladan z intelektualističnim balastom, pogosto začinjen z raznoraznimi okornimi tujkami (kot so npr. benevolentnost, afiniteta in podobno), pa tudi latinskimi izreki (nomen est omen, nasus est casus itd.). Takšna intelektualistična telovadba nadvlada nad domnevno kulminacijo romana in znižuje njegovo vrednost.

V besedilu je čutiti senzacionalistične izbruhe, ki jim podleže vsako pisateljsko telo. Dejstvo je, da gre za Marwanin romaneskni prvenec, ki je pogosto žrtveno jagnje, zrcalo, referenčni okvir, iz katerega se učimo, se pilimo, rastemo. V svoji začetni neizkušenosti smo tako ali tako vsi prepričani, da bomo lastno verodostojnost lahko dokazali samo prek uporabe visokoletečih besed, tujk, citiranja velikih duhov (kot je v Lipitschu storjeno z Molièrjem in Proustom) in vrivanja večinoma odvečnih latinskih izrazov. Čeprav se s tem nedvomno kaže pisateljičina širina, so povedi prenatrpane in s tem posledično nekoliko težavne za branje.

Poleg tega protagonist praktično skozi celo knjigo premleva ene in iste tematike: najprej svojo osebnost (in njeno povezavo z »ontološko knjigo«, ki si jo je zadal spisati v svoji samotni jami), nato kritiko družbe, nadalje svojo pozicijo do kritizirane družbe in nazadnje odnos z Mathildo ter dobesedno vse, kar je povezano z njegovim lastnim odzivom nanjo. Tu velja poudariti, da ga sosedine lastne poteze sploh ne zanimajo (dovolj povedno v tem smislu je že dejstvo, da protagonist do zadnjega – kljub mesecem dolgim druženjem z njo – ne ve niti tega, kaj je uboga Mathilde po poklicu).

Vse to natolcevanje počasni tok branja, pa tudi naše zanimanje za samo snov. Vse prežvekovanje in premišljevanje, odstiranje in negodovanje, preračunavanje in kovanje, načrtovanje in brušenje absolutno vsakega kotička Lipitschevega življenja je moteče, če ne že neznosno. Zadnja stran prinese odrešitev – v prvi vrsti za lik, ki prek senzacionalistične ugotovitve dobi prepustnico za katarzo, ampak hkrati tudi za nas, sitih njegove okorelosti in popolne nezmožnosti sprevideti, da bolj kot beži pred družbo, več se ukvarja z njo.

Kot že omenjeno, je avtoričinemu slogu vredno priznati precejšnjo rafiniranost. Vsaka nova poved je dodatna potrditev Marwanine zgledne in občudovanja vredne načitanosti. Ni vse črno – prebliski svetlobe se gotovo (vsaj v mojih očeh) skrivajo v pronicljivih pripombah, ki se kot velikonočna jajca skrivajo med Karlovimi pompoznimi izlivi. Ena takih je recimo »veliko elegantneje je podvomiti o okusu ljudi, ki te občudujejo, kot onih, ki te kritizirajo«. Ne manjka niti ironičnih opazk na Lipitschev račun, ki se rogajo protagonistovi prenapetosti, kar prav tako učinkuje osvežujoče.

Mathilde je morda še edina protiutež, ki ji s svojo priljudnostjo uspe izničiti Lipitscheve egocentrične izlive ali vsaj ustvariti premore med njimi. Začetna predstavitev jo sicer riše v nekoliko mračnejši luči, kot nekakšno pajkovko, ki Karla skuša ujeti v svoje niti in ga počasi pogoltniti. Sama je nisem tako dojemala, še več; njena neprisiljena narava, strpnost in skromnost so atributi, ki služijo kot hladen kozarec vode v Lipitschevi besedni puščavi.

Nasploh je lik Mathilde lahko vzljubiti, saj pogoltne vse Karlove še tako ekscentrične muhe v želji vzpostaviti kontakt in se približati. Enako ne moremo trditi za Lipitscha, čigar diskurz polnijo le (bolestno zavajajoče) samorefleksije, kvazi-filozofski premisleki in seksistične opazke, na primer: »Žensko inteligentnost je zmeraj rajši razložil z intuicijo, ni fraza ‘ženska intuicija’ v rabi brez razloga, še nikoli ni slišal za ‘žensko inteligentnost’.« Takšne odvratne karakteristike bralcu popolnoma odvzamejo zmožnost sočustvovanja z likom, ki učaka načelno tragičen konec. Z ozirom na celoto je Lipitsch težko oklicati za presežek v Marwaninem opusu (sploh glede na njeni drugi dve odlični deli Zabubljena in Krota). V okviru dejstva, da gre za (kronološko gledano) njen prvi roman, je marsikaj lažje prezreti – Zabubljena in Krota sta neposredni priči vse bolj izčiščenega peresa, kar je nenazadnje tudi najpomembnejše.

Uredila: Anja Grmovšek Drab
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.