Ana Marwan: Zabubljena
Založba: Beletrina Leto izida: 2021
Zabubljena je drugi roman Ane Marwan, a njen prvi v slovenskem jeziku. Ob branju se lahko prepričamo, da prvenca ni napisala v nemščini, ker bi bil njen izraz v slovenščini šibek – njeno obvladovanje jezika se namreč kaže s številnimi besednimi igrami in bogatim besediščem, obenem pa ne deluje pretenciozno, kot samonamen ali nasičeno z okraski, temveč je ključno za razvoj zgodbe, saj nezanesljiva pripovedovalka spleta svoj kokon prav iz besed, zabublja se v igre z njimi in tako ustvarja njihovo lastno resničnost.
Roman Zabubljena zaradi kompleksne strukture le stežka linearno povzamemo. Na kratko bi lahko rekli, da gre za pripoved o Ritinem pripovedovanju o Ježu. Ivo Jež je birokrat v srednjih letih, ki je apatično stagniral in skozi leta počasi opuščal svoje ambicije do točke inercije, na kateri se je znašel, ko ga spoznamo ob vstopu v roman. Kaj kmalu izvemo, da je pripoved o Ježu naloga, ki je bila dodeljena pripovedovalki, Riti, v okviru njenega psihiatričnega zdravljenja. Ta hkrati, ko piše o Ježu, piše tudi o sebi. Odkrivamo, da je Rita najstnica, odraščajoče dekle, ki pa je zaprto vase in v knjige – živi pravzaprav skozi jezik, skozi zgodbe, a si neznansko želi »dogodka«. Tako pravzaprav ne vemo, ali je Jež resničen ali zgolj plod Ritine domišljije, prav tako ne izvemo, ali sta bila dejansko v razmerju, kakršnega nam prikazuje Rita – to naj bi bilo zgolj prijateljsko, saj naj bi Jež bil mlademu dekletu nekakšen mentor, a se to bralcu vendarle zdi nekoliko neprimerno. Kar ju najbolj povezuje, je njuno igranje z besedami, ki ga okolica ne razume. Oba sta zavezana jeziku in ostro ločujeta med dogodkom in zgodbo: »Čemu ponavljati dogodke z besedami? Več kot dovolj je že, da so se zgodili. Zgodili se niso nikoli, kot zgodba, mimogrede, zgodba se ne more zgoditi, samo pove se lahko. Zgodba je pripovedka.« Skupno jima je zavedanje, da je vsako pripovedovanje o dogodku že zgodba, interpretacija dogodka, kot ga vidi pripovedovalec. Prav tako želita oba biti tudi akterja dogodkov, ne zgolj pripovedovalca zgodb, a sta pri tem nekako neuspešna.
Sprva narativa o Ježu in Riti deluje trdno, spremljajo pa jo metafikcijski zapiski Rite o njeni nalogi pisanja o Ježu, ki predstavlja del procesa zdravljenja v psihiatrični ustanovi. Vse napeljuje k temu, da je bil povod za dekletovo hospitalizacijo prav (neprimeren) dogodek med njo in Ježem, a do tako želenega dogodka Rita v svoji pripovedi ne pride, saj se le-ta začne vedno bolj izkrivljati in rahljati s tem, ko pripovedovalka postaja vse bolj nezanesljiva. Nazadnje ne vemo več, ali je Rita v instituciji pacientka ali zaposlena, Jež pa se iz starejšega moškega, s katerim je razvila (prijateljski) odnos, spremeni v sodelavca, ki ga že nekaj časa zgolj na skrivaj opazuje.
Roman nas privede do absurdne situacije, v kateri se sprašujemo, kaj je resnično v fikciji, izmišljeni zgodbi. V značilni postmodernistični maniri nam preprečuje, da bi se vživeli v pripoved, ko nenehno preskakuje med realnim in domišljijskim svetom protagonistke/pripovedovalke, meja med tema svetovoma pa je z napredovanjem zgodbe vse bolj zabrisana. Pri tem se lahko vprašamo, ali je za posameznika res bolj resnična objektivna realnost, ki ga obdaja, ali je bolj resnična njegova osebna realnost, ki si jo ustvarja prek svojih interpretacij objektivne realnosti, prek svojih občutij in razmišljanj o njej. Nenazadnje nas to privede do velikih postmodernih vprašanj o tem, ali je sploh mogoče priti do neke objektivne resnice in ali ni ta morda le kolaž različnih pripovedi ter razumevanj. To je v tem delu še toliko bolj izrazito, saj je pripovedovalka in protagonistka oseba, ki dobesedno živi v svojem svetu in se ne ozira na realnost svojih okoliščin. Rita je hospitalizirana, živi v psihiatrični ustanovi, a zdravnike spremeni v svoje nadrejene, ostale paciente v sodelavce, bolnišnico pa v ministrstvo, na katerem je zaposlena. Rita je zabubljena v svoj lasten narativ, ki je zanjo bolj resničen kot njena »realna« situacija.
Kot izvemo že na začetku, je njen največji strah prav »strah pred pozabo človeške govorice«, zato je pisanje zanjo ključnega pomena, a nazadnje se zdi, kot da se tega strahu osvobodi, ko se šest tednov zgolj pretvarja, da piše, in le počasi udarja po tipkah ter pravi, da »naključje ni hotelo, da bi znaki kaj pomenili«. Rezultat obsega nekaj strani nesmiselnih kombinacij črk, ki sicer izgledajo kot besede, urejene v povedi in stavke, a ne pomenijo nič. Zdi se, kot da razpadu pripovedi sledi še razpad jezika. Gre pa sicer bolj za to, da je Rita svoje besedne igre privedla do skrajnosti – razpad jezika pomeni, da ji je zmanjkalo domišljije za igro, nastopilo je obdobje dolgočasja, šele na tej točki pa je Rita odpuščena iz institucije in velja kot »zrela za ven«, torej zrela za vstop v »objektivno realnost«.
Ob vsem tem spraševanju o pravi naravi stvari je roman izjemno prijetno branje, ki nas že na samem začetku posrka vase. Čeprav se v zgodbo, ki nas kar naprej opozarja, da je zgolj to – zgodba, težko vživimo, pa se z Rito in Ježem mnogokrat lahko poistovetimo, njuna ironija in pikrost ne opozarjata zgolj na zlaganost in konvencionalnost družbenega življenja, temveč nas uspeta tudi nasmejati.
______________________________________________
Lektoriral: Grega Pignar
