Poezija sodobnosti in prihodnosti: O celjskem pesniškem festivalu Izrekanja

Kaj: Izrekanja – celjski pesniški festival
Kdaj: 11.–13. avgust 2022
Kje: Lapidarij Pokrajinskega muzeja Celje

Letos se je v Celju že petič odvil festival Izrekanja, ki pod okrijem Osrednje knjižnjice Celje v ‘knežje mesto’ vsakoletno prinaša poezijo domačih in tujih perspektivnih mladih in že uveljavljenih avtorjev. V petletnem obdobju se je na festivalskem odru zvrstilo že veliko odličnih pesniških nastopov, festival pa v svoji vsebini in poslanstvu skriva še mnogo. Več o festivalu, njegovem ozadju ter vizijah in načrtih za prihodnost mi je v pogovoru zaupal umetniški vodja Kristian Koželj.

Festival Izrekanja je zanimiv že po svojem pristopu – namesto klasičnega branja poezije posega po performativnih oblikah, v festivalska branja je vključeno tudi veliko pesnikov in tujih ustvarjalcev mlajše generacije. Kaj je tisto, kar dela festival drugačen in aktualen?

Za festival Izrekanja sta značilni dve smeri v odnosu do predstavljanja poezije. Prva je ta, da se vrača k elementarni performativnosti poezije. Pri tem ne gre za performans, kot ga dojema postmodernizem dvajsetega stoletja, ampak za performans kot obliko javnega umetniškega nastopa. Poezija je bila večinski del svojega obstoja nepisana umetnost in je bila performativna. To izhaja že iz homerske tradicije, ki traja skozi celoten srednji vek. Pri tej obliki gre za pesnika, ki besedilo predstavlja javno, pogosto ob spremljavi glasbe, ki zaradi svoje ritmičnosti tvori odlično navezavo s poezijo. Sistematično zapisovanje poezije se tako zgodi šele v času renesanse in romantike in takrat postane pretežno književna zvrst. Prevladala je percepcija, da je poezija zvrst, ki se jo bere, dojema in interpretira predvsem v intimnem, privatnem okolju, kar do določene mere zagotovo drži, toda potem je prišlo do situacije, ko so pesniki še vedno želeli javno nastopati, izgubili pa so veščino, kako to početi. Pojavljati so se začela akademska branja, kjer se pojavijo pesniki z izjemno veščino pisanja, vendar manjšo veščino nastopanja. Poezijo so prebirali, kakor da jo prebirajo v intimnosti, le da se je to preneslo v javnost. Velikokrat je takšna branja naporno poslušati in spremljati, celo pesnikom samim. V drugi polovici dvajsetega stoletja se začnejo pojavljati razne nove oblike – spajanje poetičnega in performativnega – najbolj znana oblika trenutno je slam poezija. Podobne pristope najdemo tudi v hiphopu, rapu in drugih pesniških zvrsteh. Eno od poslanstev festivala Izrekanja je tako prav vračanje poezije k njenim koreninam. Druga usmeritev pa je odpiranje prostora mladim avtorjem, za katere je iskanje prostora za izraz vedno težavno. Festival želi odpirati svoja vrata mladim avtorjem, ki tako ne le predstavljajo svojo poezijo, ampak imajo možnost spoznavati tudi uveljavljena svetovna imena poezije, skupaj z njimi ustvarjati in se v medsebojnem spoznavanju tudi obogatiti. 

Celje je s festivalom Izrekanja zagotovo postalo pomembna stična točka mladih avtorjev, ki razvijajo svoj pesniški izraz. Vaša spodbuda, prvotno v obliki mentorstva, je odigrala pomembno vlogo pri ustvarjanju tega hitro razvijajočega se pesniškega okolja. Kam segajo začetki vašega mentorstva, kako se je pri vas razvila želja po tovrstnem udejstvovanju? 

V obdobju odraslosti me je že takoj začelo zanimati delo z mladimi. Ko sta v moje življenje intenzivno vstopila tudi gledališče in poezija, mi je to veselje z ljubeznijo do umetniške besede uspelo združiti v obliki mentorstva pri Celjski pesniški šoli in nekaj časa aktivni Celjski gledališki šoli. Tudi sam sem imel srečo, saj sem imel tako na področju gledališča kakor tudi na področju poezije sam odlično mentorstvo. Na področju gledališča sta to vlogo odigrala brata Janez in Andrej Vajevec, na področju poezije pa v največji meri Peter Semolič in Zoran Pevec, ki sta mi dala ogromno uvida v notranji ustroj poezije. Iz tega uvida in mojega, lahko bi rekel kar prirojenega veselja do pedagoškega dela, se je nato porodilo to, kar je danes pesniška šola na Gimnaziji Celje – Center. 

Festival, ki ob večernem dogajanju čez dan mladim ustvarjalcem ponuja tudi kreativne delavnice pisanja z uveljavljenim pesniškim imenom – letos je to Krzysztof Siwczyk – pa privablja mlade tudi iz drugih slovenskih krajev. Kdo so pravzaprav udeleženci?

V zadnjem obdobju nam je uspelo vzpostaviti dobre stike z novimi organizatorji Veronikine nagrade, torej s Hišo kulture Celje, s katerimi vsako leto na delavnico povabimo vse, ki so se prijavili na malo Veroniko, posebej intenzivno pa ciljamo na pet nominirancev. Od letošnje izvedbe male Veronike imamo tako na letošnjih delavnicah tudi tri finaliste. 

Kakšne cilje in vizije si festival Izrekanja zastavlja v prihodnje? Kakšne imate načrte glede nadaljnjega festivalskega programa in mentorstva?

Uresničiti si želimo dve zelo konkretni viziji. Eno, ki smo si jo zastavili že v lanskem letu, in sicer izdajanje novih prevodov izvirne poezije. Lani je bila to knjiga Jennifer Clement Ledeni mož, letos pa se dogovarjamo za pravice poezije Brynne Rebele-Henry. Druga vizija pa je poglobitev segmenta mentorstva kreativnega pisanja. Dolgoročna ideja festivala je razširitev trodnevne delavnice z osrednjim gostom festivala na enotedensko delavnico pred samim festivalom, pri čemer se oziramo k tistim, ki so pri tem najboljši – to so Američani, ki imajo sistem kreativnega pisanja najbolj dodelan. Veliko se dogovarjamo z veleposlaništvom ZDA in ideja je, da bi nekoč v Slovenijo prihajali profesorji z ameriških univerz, ki poučujejo kreativno pisanje, in predavali udeležencem pesniških delavnic, te pa bi se v prihodnosti lahko odprle tudi starejšim generacijam. Zelo si želimo poglobiti segment mentorskega dela, saj je pri nas to področje v okviru izobraževanja praktično nezastopano. Slovenija v svojih izobraževalnih ustanovah na instuticionalni ravni na nobeni stopnji ne nudi poučevanja kreativnega pisanja, kar se glede na prakso, kakršna je uveljavljena in dobro sprejeta v Ameriki, zdi skorajda nepredstavljivo. Idealno bi bilo, in sam bi si to zelo želel, da bi kreativno pisanje svoje mesto našlo na vseh nivojih javnega izobraževanja kot samostojni predmet, ki je ločen od pouka slovenskega jezika, saj gre za dve radikalno različni stvari.

11. 8. 2022

Nekaj minut pred osmo zvečer se je v prijetnem ambientu lapidarija na nabrežju Savinje že začenjala zbirati publika. Sonce je že zašlo, oder letošnjega festivala Izrekanja pa je bil osvetljen in pripravljen na prvega nastopajočega – Aljaža Primožiča. Ob točni uri je stopil na oder in festival otvoril z recitalom svoje poezije ob spremljavi harfe, katere strune je ubirala harfistka Veronika Podjaveršek. 

S takšnim vzdušjem je festival Izrekanja že prvi večer začrtal okvir celotnega trodnevnega dogajanja – v ospredju bosta poezija in svež pesniški izraz. Aljaž Primožič je festival otvoril z branjem izbranih pesmi iz svojega pesniškega prvenca Čisto potiho, ki je letos izšel pri založbi LUD Literatura, pri recitaciji pa sta sodelovali tudi Lara Gobec in Marija Kisilak. Aljaž s svojo liriko posega v območje intimnega, v svoje spomine in vsakodnevna soočanja s tegobami pozabljanja, minevanja in izginjanja, o čemer je spregovoril tudi v nedavnem intervjuju.

Po pesniškem nastopu in zvokih harfe, ki je zbrane zazibal v prijetno pesniško zasanjanost, je za preobrat v vzdušju poskrbela glasbena skupina Six One Five Collective, kreativni projekt glasbenikov, ki so izvedli energičen nastop s svojo prepoznavno mešanico americane, countryja, folka in pop glasbe. Prvi večer se je tako zaključil v odličnem duhu in z visokimi pričakovanji za naslednje festivalske dni. 

12. 8. 2022

Sploh ne preseneča, da je drugi dan festivala prizorišče pokalo po šivih, četudi je bilo dogajanje zaradi dežja prestavljeno pod streho terase kavarnice Miško Knjižko. Osrednji festivalski večer je obetal branje Krysztofa Siwczyka, enega najbolj znanih sodobnih pesnikov poljskega in srednjeevropskega prostora. Nastopil je v družbi svojega prijatelja, prevajalca in urednika Primoža Čučnika, ki je prav za festival Izrekanja pripravil sveže prevode pesnikove poezije. 

Krysztof Siwczyk, ki je bil rojen leta 1977 na Poljskem, ni le pesnik, ampak je tudi literarni kritik, občasni igralec in avtor razprav o literarni kritiki. Njegove pesmi so zbrane v šestnajstih pesniških zbirkah, poezijo pa je objavljal tudi v skoraj vseh vidnejših literarnih revijah, tako doma kot po svetu. Njegove pesmi so prevedene v številne tuje jezike, izšle pa so med drugim v Nemčiji, Sloveniji, na Slovaškem, v Kanadi, Franciji, na Češkem, v Bolgariji in še bi lahko naštevali. Od leta 2000 je tudi član Evropske filmske akademije in Društva poljskih pisateljev, kot kolumnist pa deluje tudi na spletnem portalu Polytika. Na založbi Instytut Mikolovski ureja knjižno zbirko in literarno revijo Arkadia. 

Kljub zavidljivi pesniški karieri je avtor v spremstvu Primoža Čučnika na odru zavzel zelo sproščeno držo, skupaj s prevajalcem pa sta pesmi interpretirala tako, da jih je pesnik najprej prebral v poljskem jeziku, Čučnik pa nato še v slovenskem prevodu. Za poezijo Krystofa Siwczyka je značilna predvsem jezikovno natančno premišljen slog, ki stvarne bivanjske okoliščine zarisuje v metaforične prizore ali pa jih prikazuje zelo stvarno. V delih svojega pesniškega opusa se avtor med drugimi, širokimi tematskimi sklopi intenzivno ukvarja tudi z jezikom, prevprašuje pojme, kot so individualno, univerzalno in avtentično. Prevajalec se te slogovno izpiljene poezije loteva zbrano, premišljeno in suvereno, slovenskim bralcem in (v tem primeru) poslušalcem pa ponudi verodostojen vpogled v svet Siwczykove poezije. V prijetnem vzdušju po nastopu, ko sta prijetno ozračje napolnila zvok skupine Tori Tango in njihova žanrska pestrost, pa je pesnik odgovoril tudi na nekaj mojih vprašanj.

Na festivalu sodelujete tudi kot mentor na umetniških delavnicah za mlade pesnike. Kako dojemate stanje na Poljskem? Kakšno je tam ustvarjalno vzdušje v krogih mladih avtorjev, ki se šele uveljavljajo?

Situacija na Poljskem je nekako podobna tej v Sloveniji, a vendar precej drugačna. Na Poljskem je ustvarjanje poezije in literature na splošno še vedno tesno povezano z vprašanjem političnega. Tam še vedno govorimo na eni strani o tradicionalni, katoliško usmerjeni poetiki in na drugi strani o avantgardni, neke vrste postmoderni poetiki. V času izvajanja delavnic v Sloveniji sem opazil, da je miselnost glede tega mnogo bolj odprta in svobodna. Literaturo je tukaj možno dojemati kot ideje izključno estetskega in ne nujno političnega izvora. Prvič sem bil sicer v Sloveniji v poznih devetdesetih, torej v mojih dvajsetih letih, in takrat je bila poezija zelo osredotočena na vprašanje estetike. Časi so se tako na Slovenskem kot na Poljskem zdeli nekako svobodni, v ospredje so stopale nove ideje o demokratičnosti in svobodi. V ospredju je torej vprašanje literarne zgodovine in želimo si spodbujati tisto, ki se ukvarja s poetiško estetiko. Mladi avtorji morajo biti opogumljeni, da izdajajo svoje pesniške zbirke in da razvijajo svojo avtorsko estetiko. 

In ko se ozremo k vašemu delu in vaši estetiki, lahko opazimo, da se v velikem delu vašega opusa kaže izrazito zanimanje za jezik tako na slogovni kot na pomenski ravni. Veliko se ukvarjate tudi z vprašanji avtentičnosti in univerzalnosti, z jezikom in njegovimi pomeni. Kaj predstavljajo ta vprašanja v vašem ustvarjanju, kako dojemate ta pojmovanja v poeziji?

V tem smislu sem verjetno v veliki meri ‘boomer’ pesnik (smeh). Zame vprašanje odnosa med pesniškim izrazom in osebno izkušnjo še vedno predstavlja veliko črno luknjo. Do določene mere imam najbrž zelo postmodernističen pogled na to tematiko. Med izvajanjem delavnic sem spoznal, da mladim piscem slovenske poezije odnos med njihovim pesniškim izrazom in osebno izkušnjo ne predstavlja večjih težav. Jezik se lahko v tej poeziji uporablja tudi takšen, kot se uporablja v vsakodnevnih izkušnjah, brez zadržkov glede obravnavanja etičnih ali moralnih vprašanj, kar se tiče rabe jezika v literaturi. Zame to predstavlja povsem novo kategorijo razumevanja, saj sta bili za mojo generacijo vprašanji morale in etike prvi vprašanji poezije. Spominjam se osemdesetih let in svojih začetkov, ko so vprašanja etike zagotovo nadvladala vprašanja estetike. Z jezikom, ki ga uporabljamo v literaturi, smo pravzaprav v njej njen gost, zato je zame raba teh vsakodnevnih danosti zagotovo zanimiva in navdihujoča.

Če se še naprej osredotočamo na jezik in poezijo, lahko v sodobnem času opazimo kar nekaj pesimističnih premis glede njune prihodnosti. Vemo, da se načini komunikacije z razvojem novih omrežij in tehnologij hitro in intenzivno spreminjajo, spreminjajo se tudi ustvarjalne in bralne navade. Kakšna je po vašem mnenju usoda poezije, kako dojemate tovrstne spremembe?

Menim, da gre bolj za vprašanje različnih orodij. Vsekakor lahko družabna omrežja in podobni viri, ki silijo k hitri komunikaciji, predstavljajo določeno nevarnost, saj ljudi zapirajo tudi v svojevrstne mehurčke osamljenosti. Kadar je neko besedilo objavljeno na spletu ali na družabnih omrežjih, je namenjeno nekakšni imaginarni skupnosti, toda realizacija literature v svojem bistvu še vedno predstavlja stik med bralcem in fizičnim literarnim delom. Sam sem seveda povsem manualni pesnik (smeh) in zame je knjiga kot predmet zato zelo velikega pomena. A za usodo poezije in ustvarjanja se ne bojim, saj gre le za vprašanje različnih orodij. 

Ob koncu me zanimajo še vaše osebne inspiracije. Kaj vas v zadnjem času navdihuje za vaše nadaljnje ustvarjanje?

Skorajda paradoksalno, osebne izkušnje. Moje osebne izkušnje, ki jih kot mlajši avtor nikdar ne bi navedel kot glavni vir osebnega navdiha. Pred kratkim sem se soočil tudi z izgubo bližnjega družinskega člana in morda si želim svojega debuta v čustvenem pesniškem izrazu. Takšen travmatičen dogodek zagotovo vpliva tudi na jezikovni izraz in ga spreminja. O tem razmišljam na takšen način, zagotovo pa je moj pomemben vir navdiha tudi kontakt z mladimi ljudmi. 

13. 8. 2022

Vreme, ki zaradi svojih presenetljivih preobratov ni dopustilo, da bi se festival vsaj na zaključni večer preselil nazaj v lapidarij, pa ni preprečilo presenečenja, ki se je obetalo ta večer. Obiskovalci so si lahko tokrat ogledali krstno uprizoritev poetične monodrame Z ljubeznijo, Lola, ki je bila hkrati debitantski nastop mlade umetnice Lare Gobec, trenutno študentke prava, ki svoj pesniški talent neguje že iz časa osnovnošolskega izobraževanja. Leta 2018 je bila ena od finalistk za Župančičevo frulico, leta 2020 pa je postala tudi njena prejemnica. Svoje kolumne in prispevke objavlja tudi na spletnem portalu LUD Literatura in v reviji Nebulae. Njeno poezijo lahko bralci najdejo tudi v antologiji mlade celjske poezije In zemlja je vibrirala kot živo telo. 

Poetična drama Z ljubeznijo, Lola je iskren in čuten avtorski projekt, s katerim se Lara Gobec dotika zelo aktualnih vprašanj izkustva deklice, ženske, telesa, stikov – duhovnih in fizičinih, odnosov, toksične moškosti in bivanjske občutljivosti. Performativne učinke pesnica dosega z uporabo minimalne scenografije, simboličnim poseganjem v telesnost z risanjem po koži in pevskimi vložki, na slogovni ravni pa se zateka k sodobnemu besedišču in motiviki iz popkulture, turbofolka in sodobnih družabnih omrežij. O Loli, navdihih in izkušnji ustvarjanja pa mi je avtorica povedala naslednje:

Danes smo lahko videli tvoj prvi performans. V poetični monodrami si združila prvine gledališkega in pesniškega. Kako to, da si se odločila za takšen preplet?

Res gre za moj prvi solo performans, toda že kot srednješolka sem sodelovala pri projektu z ljubljansko Dramo, kjer smo leta 2016 naredili performans Sanjati. Takrat nas je več mladih avtorjev združilo tekste v performans in v tistem času še nisem imela nobene izkušnje s takšnim nastopanjem. Ko sem pisala Lolo, sem jo vedno prebirala naglas in si jo v glavi predstavljala na odru, zato sem si rekla: “Zakaj pa ne?” Na festivalu Izrekanja so mojo pobudo sprejeli z odprtimi rokami, na oder sem jo lahko postavila na svoj način, kakor sem si jo sama predstavljala.

Čeprav je tvoje besedilo obarvano s številnimi metaforami, je hkrati zelo stvarno. Motive iščeš tudi v popkulturi, turbofolku ipd. Kakšen glas si želela dati Loli in ali se ti zdi angažiran?

Ta dihotomija je nastala zato, ker sta se moja resničnost in moje pesniško življenje začela razdruževati. To sta bili dve ločeni stvari, kar je bila zame frustracija, ki je povzročila tudi ločnico v jeziku. Glede angažmaja pa bi Loli naredila krivico, če bi rekla, da ni feministična, ampak menim, da hkrati predstavlja tudi veliko drugega. Ukvarja se tudi s toksično moškostjo in je na to občutljiva. Iz Lole ne želim narediti politične parole, saj je strogo osebna in se išče predvsem v vprašanju odnosa do druge osebe, ki o svetu ne razmišlja tako kot ona. 

Tvojemu pesniškemu ustvarjanju je torej sledil performans, kam pa boš usmerila svojo ustvarjalnost v prihodnje?

Na neki točki si želim izdati svoj pesniški prvenec, trenutno pa čakam na odgovore dveh rezidenc, kjer bi rada pisala nekaj med esejem, potopisom in kratko prozo. To je nekaj, kar se mi je v zadnjem času začelo odpirati, in mislim, da si želim nadaljevati v tej smeri, hkrati pa želim negovati tudi svoje pesniško ustvarjanje. Izkušnja kolumnistike mi je pokazala, da v meni obstaja tudi prozni glas, ki ga želim razvijati.

Udarnemu začetku večera je sledila meditativna pomiritev, pesniško branje Brynne Rebele-Henry, ki je svoje pesmi interpretirala v družbi Kristiana Koželja. Ta je za festivalski nastop pripravil prevode njenih pesmi, ki jih je pesnica interpretirala v angleščini, sledil pa je prevod v slovenskem jeziku. 

Brynne Rebele-Henry je avtorica, rojena leta 1999 v Združenih državah Amerike, ki je za svoje dosedanje delo prejela že nekaj uglednih nominacij in nagrad. Med drugim je za pesniško zbirko z naslovom Autobiography of a Wound prejela AWP Donald Hall Poetry Prize, revija Library Journal pa jo je uvrstila med najboljše pesniške zbirke za jesen 2018. Pred kratkim je izšel tudi njen romaneskni prvenec, za katerega je avtorica prejela Young Adult Author Award za leto 2021, ki jo podeljuje splošna knjižnica v Richmondu. Kot Fulbrightova štipendistka se je izpopoljnjevala na Inštitutu za antropološke in prostorske študije v okviru ZRC SAZU. Njena najnovejša pesniška zbirka Prelude je pri založbi University of Pittsburgh Press izšla marca 2022.

Njena poezija poslušalcem nudi meditativen pobeg v imaginarij ženske telesnosti, motiviko lezbičnosti, ki spominja na sapfovsko ljubezen, bogato metaforiko, ki spominja na biblične motive, in zasanjano tavanje v številne vonje in okuse, s katerimi avtorica opisuje doživljanje telesnega in ženskega. Z avtorico sem o njenem ustvarjanju tudi sama spregovorila nekaj besed.

V svoji poeziji v ospredje izrazito postavljate vprašanje ženske identitete. Ali pri svojem ustvarjanju čutite odgovornost, da kot pesnica obravnavate tovrstno tematiko? 

Seveda. Sem ženska in lezbijka, navdih pa črpam iz lastne identitete in izkušnje, ki jo prenašam v svoj pesniški izraz. Hkrati želim nagovoriti in zastopati glas tistih, ki imajo podobno izkušnjo, in želim, da se moje bralstvo počuti predstavljeno, slišano in razumljeno. 

Z jezikovne plati je vaša poezija zelo metaforična. Motiviko telesa pogosto povezujete z motivi iz narave, vonji in okusi. Od izhaja navdih za tovrstno metaforičnost?

Pri pisanju zadnje pesniške zbirke Prelude je name zelo vplivalo prevajalsko delo in moj stik s pismi sv. Katarine Sienske, kjer sem se srečevala z biblijsko vsebino in tematiko, ta pa je zelo prežeta s čutnimi prizori in motivi iz narave. To je zagotovo vplivalo na oblikovanje moje estetike v pesniški zbirki Prelude. 

Kaj vas še navdihuje pri vašem ustvarjanju, imate morda kakšne ustvarjalne vzornike? 

Rada prebiram dolge in žalostne romane (nasmeh). Nedavno sem prebrala delo To Paradise (V paradiž) avtorice Hanye Yanagihara, ki se mi je zdelo zelo zanimivo in kompleksno ter me je zelo nagovorilo. 

Torej radi berete in pišete tudi romane. Lani je izšel vaš prozni prvenec Orpheus Girl (Orfejevo dekle), ki je mladinski LGBTQ+ roman. Kakšni so načrti za vaše nadaljnje ustvarjanje? 

Res je. Del mojega trenutnega raziskovanja v Sloveniji predstavlja tudi slovenska mitologija in zbiranje gradiva za moje ustvarjanje. Trenutno je v nastajanju medgeneracijski roman, ki bo povezan s to tematiko. 

In da je festival zaokrožilo tisto, kar ga najbolje predstavlja, je za izvrstno atmosfero posrbel Tomaž Hostnik, slovenski kantavtor, ki s svojimi duhovitimi besedili, črnim humorjem, živahno igrivostjo in vpletanjem slovenske narečne pestrosti v svoje pesmi ustvarja zabavno in sproščeno vzdušje s kvalitetno glasbeno izvedbo. 

Peti pesniški festival Izrekanja se je tako več kot uspešno iztekel, raznolik program je zagotovo takšen, da se lahko obiskovalec v svojih spominih k njemu zateka še dolgo. Vsaj do naslednjega leta, ko se spet srečamo v lapidariju ob reki Savinji, kjer bomo lahko uživali v programu, ki ga umetniški vodja in sodelavci kujejo že od trenutka, ko ugasnejo še zadnje festivalske luči. O festivalu lahko torej rečemo, da je predvsem zaradi svoje odprtosti in zazrtosti v prihodnost dobrodošla popestritev kulturnega dogajanja na Slovenskem. Mladi pesniki tako prihajajo v stik z okoljem, ki njihovega ustvarjanja ne podcenjuje, z ustvarjalnimi sovrstniki in že uveljavljenimi pesniki, hkrati pa jim omogoča tudi strokovno izpopolnjevanje, s katerim sicer le redko pridejo v stik ali pa so jim mesta na delavnicah iz različnih razlogov nedostopna. Obiskovalcem ponuja pester glasbeni in literarni program z uveljavljenim osrednjim gostom, vsekakor pa se v času festivala čuti visoko zanimanje za mlado pesniško misel. Festival Izrekanja je zagotovo projekt z visokimi cilji za prihodnost in velikim potencialom za prihodnje izvedbe – naslednje se lahko veselimo že v letu 2023, med 10. in 12. avgustom.

______________________________________________

Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar