Poezija kot glasba in performans – O celjskem mednarodnem pesniškem festivalu Izrekanja
Kaj: Izrekanja – celjski pesniški festival Kdaj: 10.–11. avgust 2022 Kje: Lapidarij pri Osrednji knjižnici Celje
Prejšnji konec tedna je v Celju potekal mednarodni pesniški festival Izrekanja. O festivalu in njegovih ciljih sem se še pred začetkom festivala pogovarjala z umetniškim vodjo Kristianom Koželjem, v tokratnem prispevku pa sledijo kratka reportaža in dva pogovora, in sicer s pesnico Laro Gobec in osrednjo gostjo festivala Tatjano Gromača.
četrtek, 10. avgust 2023
Začetek festivala je otvorila domačinka Lara Gobec. Pesnica, kritičarka, kolumnistka in dramatičarka je na festivalu nastopila z nadaljevanjem lanskoletnega poetičnega performansa Z ljubeznijo, Lola z naslovom Žrtvovanje. Študentka prava in primerjalne književnosti je s pisanjem začela že v osnovni šoli. Od takrat se je preizkusila v različnih formatih in oblikah književnosti: sodelovala je pri gledališkem performansu Sanjati?, njeno dramsko besedilo Na koncu je bilo izbrano za uprizoritev na natečaju Najst, leta 2020 pa je zmagala na natečaju Župančičeva frulica. Bila je tudi finalistka natečaja mala Veronika. V letu 2022 je svoje kolumne mesečno objavljala na portalu LUD Literatura, refleksije in pesmi pa v reviji Nebulae.
Njen performans Žrtvovanje je del monodramskega diptiha, v katerem, kot že v Z ljubeznijo, Lola, predstavlja odseke notranjih doživljajev in stvarnih življenjskih situacij. Te situacije so podane preko neposrednih človeških podob, opisanih zelo resnično in človeško, s tem pa tudi z vso ostrostjo in strogostjo resničnega sveta. Njen pesniški glas, ki je njena notranjost, se predstavlja skozi rahločutno in senzibilno, enostavno, a ne nekompleksno podano metaforiko, ki je večkrat povezana z vodo. Ta glas, ona, je v Žrtvovanju vedno zatrt s strani avtoritet v šoli, javnih ustanov in celo doma. Avtorica povsod naleti na osebe, ki jo omejujejo, spreminjajo po svojih željah in pričakujejo, da bo žrtvovala svojo naravno bit, ki je pesniška.
Z Laro sem se po performansu pogovarjala o njenem ustvarjanju v sklopu festivala in zunaj njega.
Kako je zate pisanje poezije, ki ji sledita performans in glasno branje, drugačno od pisanja poezije, ki je namenjena pesniški zbirki in tihemu branju? Že pesnik in profesor Boris A. Novak je na predavanjih primerjalne verzologije poudarjal, da je napisano pesem treba vsaj dvakrat prebrati na glas. Se ti zdi, da performans poezijo obogati in poživi ali izstopa iz tradicionalnega dojemanja poezije in vstopa v kategorijo zase?
Kot si že dobro nakazala, ima jezik več pojavnosti. Pri pisanju poezije v tistem klasičnem pomenu besede sem zgolj medij za jezik, dopustim mu, da zazveni sam, da se poraja v lastnih razsežnostih. Izhaja namreč iz širšega korpusa jezika, že neke obstoječe, mistične celote, do katere v resnici ne morem dokončno dostopati, lahko pa imam določene uvide. Svoj kontekst izven tega pridobi šele z mnogotero bralsko percepcijo, torej vsakdo, ki se z besedilom sooča, pripenja nanj neko svoje izkustvo bivanja.
Performans je drugačen, ker ta kontekst ustvarjam sama, z glasom, umeščenostjo v prostor in atmosfero. Zato si lahko dovolim nekoliko več aktivnih posegov, kar počnem predvsem z vključevanjem narativnosti, jasnejše idejne zasnovanosti in mnogoterimi pesniškimi glasovi. Pa tudi s poigravanjem z besedilom, vsakič, ko stopim na oder, nekaj obrnem in dodam. Moj kontekst morda zato nekoliko zameji pomensko polje, ki ga doživlja gledalec, je pa zato tovrstno umetniško udejstvovanje celosten projekt, ki omogoča širšo poetično izkušnjo.
V resnici mislim, da sta performans in pisanje poezije povsem ločeni stvari, zato ne vem, katera bolje poživi poetični trenutek. Mi pa ukvarjanje z odrskimi praksami gotovo pomaga pri raziskovanju lastnega pesniškega postopka in stimulira analitični premislek o njem.
Na Izrekanjih si s svojimi deli, monodramo Z ljubeznijo, Lola in video poezijo WANDA GRUZ, nastopila že prejšnja leta, sodelovala pa si tudi na pesniških delavnicah v sklopu festivala. Kako je spremljati razvoj prvotnih idej festivala iz neposredne bližine oziroma kot nastopajoča?
Mislim, da so Izrekanja v vseh letih ohranila svojo izhodiščno idejo butičnega festivala, ki ponuja umetniške presežke. V kulturnem prostoru, ki ga vse bolj zapolnjuje grajenje pop ikon in podvajanja umetniških vsebin, se zdi edinstvenost poezije nadvse dragocena. Na festivalu se močno zavedamo, da literatura spodbuja prevpraševanje običajnega in obstoječega, pronicljivo interpretacijo, zahajanje v še tako nevarno in radikalno misel, predvsem pa globlji uvid vase.
Kaj ti pomeni sodelovanje na festivalu Izrekanja in delo mentorja Kristiana Koželja oziroma ali meniš, da se je v Celju resnično ustvarilo živahno kulturno območje, spodbudno za mlade umetnike in umetnice?
V resnici menim, da bi bila moja literarna pot drugačna, če pred petimi leti ne bi spoznala Kristiana, ki me je znal dobro usmeriti in mi s pravimi prijemi omogočil uvide v lasten jezik. Hvaležna sem, da mi je prisluhnil, uvidel potencial mojega ustvarjanja ter me poučil o subtilnih pesniških niansah, pa tudi o samem delovanju na literarnem polju. Naučila sem se, da se moram včasih dogodkom na literarni sceni porogljivo nasmehniti in naprej početi svoje, torej pisati.
Pri vprašanjih o kulturni živahnosti nekega manjšega kraja je žal vedno treba omeniti, da je kulturna dejavnost tukaj pogojena predvsem z raznovrstnim pomanjkanjem resursov in da ima Slovenija v tem smislu precej očiten literarni center. To ne pomeni, da je Celje kulturno mrtvilo, le da je bogato kulturno dejavnost težje ohranjati, še posebej, če se ta ukvarja s poezijo, ki je specifična, marsikomu nedostopna in tuja. Za Kristianov pogum in zagrizenost sem zato lahko le hvaležna, saj Izrekanja vsakoletno obogatijo in privabijo ljudi k nabrežju mojega rodnega kraja.
V Žrtvovanju so predstavljene osebe, za katere se najbolj spominjaš, da so te v času odraščanja želele spreminjati, te oblikovati po svojih pričakovanjih. Najbolj zapomnljiv verz iz tvoje monodrame, ki se me je res dotaknil in ki dobro opiše namene teh ljudi, je: »Kako se me lahko rani, sposodi se me.« V preteklosti so ti te osebe odvzele glas, pesniški glas. Zdaj v poeziji daješ glas tem osebam, da lahko najdeš svojega. Gre za zanimiv pesniški postopek, s katerim si našla izrazje za svojo notranjost že v monodrami Z ljubeznijo, Lola. S tem drugim glasom je tvoj lastni samo še bolj izražen in poudarjaš, kako je bil pomemben takrat in kako je pomemben zdaj. Meniš, da ti je pri pisanju te monodrame najbolj pomagalo posredovanje ali provokacija drugega glasu, da si lažje dostopala do najranljivejših spominov in opisov?
V birokratiziranem in hipersenzoričnem svetu, v katerem živimo, je tendenca utišanja neke samosvoje, predvsem občutljive biti verjetno najlažji način, da se ohranja status quo. Tudi del mojega pesniškega zorenja je bilo določeno občutje, da sem na obrobju, da se enostavno ne znajdem v prevladujoči paradigmi, zato sem se želela neposredno soočiti z glasovi, ki so moje izkustvo izključili. Dokopala sem se do nekega globljega razumevanja lastnega bivanja, pa tudi izvora lastnega glasu, ki se je porodil predvsem iz potrebe po konstantni disociaciji, po vedno prisotnem izhodu. Kar sem v dveh letih dodobra spoznala, so vse nianse mojega outsiderstva, ki me je ves čas spremljalo, in da mi takšen položaj glede na družbene razmere v resnici ustreza.
Na oder so povabili tudi osrednjo gostjo festivala, Tatjano Gromača, in njenega moža, novinarja in pisatelja, Radenko Vadanjela. Zelo lepo nas je pozdravila in tudi izrekla skrb zaradi preteklega tedna, ko je večinski del Slovenije utrpel posledice hudih poplav. Njena podoba in mili glas sta pomirila občinstvo, lahko smo začutili njeno iskrenost in dobronamernost. Za uvod v literarni večer naslednjega dne je prebrala dve pesmi iz nove pesniške zbirke Ivan Bezdomnik i njegove pjesme. Nato nas je s pesmijo Vem, da danes bo srečen dan pozdravil še Radenko Vadanjel. Spominjal se je, kako so včasih vsi poslušali Tomaža Domicelja in skupino Lačni Franz in so vse razumeli, v upanju, da bomo tudi mi razumeli njega, ko je prebral dve pesmi v hrvaščini iz zbirke Čovjek igračka.
Sledil je koncert glasbene skupine Six One Five Collective iz Nashvilla v ZDA, ki so na festivalu nastopili že lani. Gre za glasbeno skupino, ki sodeluje z različni umetniki in ustvarja country, americano, pop in folk glasbo. Na festival Izrekanja prihajajo v sklopu turneje »Good Vibes«. Na odru so se predstavili Nicole Witt, Michael Logan, Lisa Torres, Luke Sheets in Jacob Schrodt. Njihov repertoar vključuje njihovo solo glasbo, glasbene hite, ki so jih napisali za druge pevce, in melodije, nabite z energijo, kar je značilnost vseh skladb, ki jih izvajajo. S skladbami »Kindness« in »Let it be Love« so resnično pričarali pozitivno vzdušje, polno smeha in plesa.
petek, 11. avgust 2023
Drugi večer je otvorila zvočno-besedilno-video manifestacija TOK, ki temelji na pesniški zbirki Primoža Čučnika Niti v sanjah. Primož Čučnik je pesnik, esejist, prevajalec ter urednik revije Literatura in založbe Šerpa. Performans pesnika Primoža Čučnika, pesnice Ane Pepelnik in kontrabasista Tomaža Groma se je začel s postopnim pripravljanjem in prižiganjem različnih medijev, ki sprožajo zvok. Najprej so prižgali zvočnik, ki je oddajal recitacije Čučnikovih pesmi. Prižgali so tudi projekcijo, ki je prikazovala skoraj prazne mestne ulice. Počasi je na kontrabas začel igrati tudi Grom, Čučnik je pripravljal gramofon z različnimi ploščami in kotiček s pripomočki, ki so delovali kot inštrumenti, pred nas pa se je usedla Pepelnik, ki je brala posamezne drobce iz Čučnikove zbirke. Med performansom je bilo težko določiti, od kod posamezni zvoki prihajajo, vse se je zlivalo v en sam tok, eno manifestacijo. Drobce pesmi, ki jih je sede brala Pepelnik, je usklajeno spremljal tok različnih zvokov. Njen šepet je spremljal zvok vetra, omembo morja zvok valov, omembo kroženja pa vrtenje prazne plošče na gramofonu. Ob intenziviteti verzov je intenzivnejši postajal tudi zvok, vse bolj grob za naš sluh. Bolj kot se je pesniški glas oddaljeval zunanjemu svetu, ki pesniškega glasu ni doumel, bolj škripajoči so postajali zvoki, kontrabasist pa je bil vse bliže temu, da strune na inštrumentu počijo. Pesničino branje je bilo na koncu neslišno, zvoki so jo preglasili. Tudi ko so zvoki že potihnili, se njenega glasu vseeno ni slišalo več.
Sledilo je bolj tradicionalno oziroma neavantgardistično branje pesmi Radenka Vadanjela, ki je ponovno bral pesmi iz svoje pesniške zbirke Čovjek igračka. Pesmi, ki jih je prebral, so bile predvsem družbenokritične, napisane v zelo preprostem in izčiščenem jeziku. Zdelo se je, kot da bi pesnik bral nekaj, kar je vsem znano, je čisto preprosto, je resnica.
Kot osrednja gostja Izrekanj je nastopila hrvaška pesnica in pisateljica Tatjana Gromača, ki je pred festivalom vodila tudi delavnice z mladimi ustvarjalci. Diplomirala je na Filozofski fakulteti v Zagrebu iz primerjalne književnosti in filozofije. Med letoma 2000 in 2017 je delovala kot novinarka in kolumnistka zaFeral Tribune, od leta 2017 pa deluje kot samostojna književnica in kritičarka. Zanjo pravijo, da je najbolj talentirana hrvaška pisateljica v zadnjih desetih letih. Za roman Božji otročički (Modrijan, 2014) je leta 2012 prejela nagrado Vladimir Nazor Ministrstva kulture Republike Hrvaške za najboljše prozno delo, leta 2013 pa nagrado Jutarnjeg lista za najboljši roman leta. Na portalu prometej.ba objavlja književno rubriko »Ljudje in knjige« ter kolumne na portalu autograf.hr.
Prebrala nam je nekaj pesmi iz pesniške zbirke Ivan Bezdomnik i njegove pjesme.Izbrane pesmi je v slovenščino prevedel Kristian Koželj, zato smo ob njenem branju s festivalskih zgibank lahko brali tudi slovenski prevod. Njene pesmi upovedujejo kompleksne družbene teme, pa tudi osebne, individualne in avtobiografske. Opisi pokrajine ali trenutnega počutja se kmalu povežejo s širšo problematiko današnje in pretekle družbe, ki zaradi napačnih odločitev in vrednot na posamezniku še vedno puščajo sledi. V pesmih pa se čuti tudi nepremagana vera v poezijo in pisanje, kar avtorica lepo zapiše v zadnjem delu pesmi »Na nasipu, ob izvoru zdravilne vode«:
Ne sprašuj se, ne prizadevaj si za spoznanja
Samo prepusti se obstoju, izostri čutila,
Napravi jih bolj živa, kot to dopušča tok življenja,
Zakrili z rokami, oddaljuj se od tal
Na krhkih, neobstoječih nitih, ki jih v tebi tke
Ta jezik skrivnega bratstva, poezija.
Po nastopu sem avtorici postavila še nekaj vprašanj o njenem ustvarjanju in festivalu.
Kako so potekale delavnice kreativnega pisanja, ki ste jih vodili v sklopu Izrekanj? Kje so mladi ustvarjalci potrebovali največ usmeritve? Od koga mladi ustvarjalci lahko sprejmejo mnenje in konstruktivno kritiko, čigavi nasveti so najbolj pomagali vam?
Delavnice so potekale dobro, v delovnem vzdušju … Koncept delavnic, ki sem jih vodila tri dni, je bila ura mojega predavanja, ura vprašanj, pogovorov, dopisovanja in ura terapevtskega dela, da odmaknem blokade in da se sprostimo za ustvarjalni proces in ustvarjalno pot nasploh. Zadnji dan je delavnica trajala dlje in je vključevala uro pisanja, manjših literarnih poskusov ter branja in komentiranja, na koncu pa diskusije. Vodila za mlade umetnike so vedno enaka – samoizpraševanje, vpogled v lastne motive, namere, saj ti, čeprav premalo vidni, vplivajo na oblikovanje dela, njegovo tonaliteto in celostni učinek, način refleksije dela na bralca in kako ta nadalje oblikuje avtorjevo pot. Vedno je potrebna temeljita analiza, ki zadeva nas same in naše skrite globine. Tam iščemo tudi izvor našega dela, vse se začne v tisti zatemnjeni notranjosti. Pomembno mi je bilo, da jih poučim o skrivnostih boljšega dostopa do te notranjosti, o načinih in tehnikah komuniciranja s tem našim področjem, pa tudi o tehniki prepuščanja tistemu »notranjemu glasu«, ki ga imamo vsi, in njenem prenosu, tako v literaturi, ki jo ustvarjamo, kot v življenju. Želela sem jih ozavestiti tudi o pomenu vsakodnevnega dela in discipline, o pomenu branja kakovostnih literarnih del, a tudi branja in pridobivanja raznih drugih znanj, o pomenu ohranjanja povezave z resničnim življenjem, življenja brez strahu pred npr. eksistencialno negotovostjo ali obsojanjem, prezirom ali omalovaževanjem okolja, ki spadajo med tiste momente v kolektivni zavesti, ki jih je treba preseči, da se znebimo njihovih pasti in krempljev, da lahko zaživimo in delujemo svobodno.
Na moji poti so mi veliko pomagali nasveti in podpora veliko starejših, bolj izkušenih, modrejših kolegov, ki so bili že globoko na tej poti. Ti nasveti nikoli niso bili nič velikega, a sem imela srečo, da so mi svetovali res pomembni avtorji, tako da ni vseeno, kdo ti kaj pove. Nekoč sem imela na primer priložnost spoznati pisatelja Petra Esterhazyja, precej pomembnega avtorja za sodobno madžarsko in evropsko literaturo, bil je izjemno prijeten človek. Žal ga ni več med živimi, ni dočakal globoke starosti. Želel je prebrati nekaj mojega in ker sem imela knjižico v nemščini, ki mu je šla zelo dobro, mi je, ko jo je prebral, z nekoliko resnim izrazom na obrazu rekel: »Moraš pisati.« In to je bilo to, saj ti kaj takega potem ne gre tako lahko iz glave, ko pride iz ust nekoga, ki ga imaš za pomemben fenomen na tem področju …
Bi si takšne spodbude, ki ste jo dali sodelujočim, v mladosti želeli sami oziroma ali okolje zelo vpliva na umetnika ali velja, da se vsak umetnik izoblikuje sam? Še bolj konkretno vprašanje je, ali se umetnosti da naučiti ali je enostavno prisotna v človeku ali ne?
Vsakdo se lahko odpre uporabi intuitivnih potencialov, ki jih imamo v sebi. Pogosto pa vzgoja, izobraževanje, družbeni kontekst, torej sistemi, rutina življenja, ki od nas zahteva nenehno in konkretno delovanje, z dosežki, ki morajo takoj generirati nekakšen dobiček, najpogosteje materialen, peljejo v začaran krog, na katerem se, če se teh stvari ne zavedamo in ne delamo malo proti njim, preprosto vrtimo, medtem ko se naše življenje odvija … Ustavljanje, dnevno sestopanje iz tega kroga in preživljanje časa v samoti in tišini, poslušanje in krepitev glasu našega globljega, notranjega »jaza« nam dajejo možnost, da se ne izgubimo in da ohranimo povezavo s samim seboj in potem, če začutimo potrebo po tem, da se izrazimo na določen način, ki bi bil kreativen, nekaj podobnega igri. Ležernost in sproščenost, prijetno občutenje sebe v svetu, nato pa neomejeno in brezciljno prepuščanje enemu od naših darov, to so nekatere okoliščine, ki so nujne za vsakega človeka, za nekoga, ki se ukvarja z ustvarjalnim delom, pa predstavljajo nujnost njegovega duhovnega, s tem pa tudi telesnega vzdrževanja. Z drugimi besedami, umetnosti se ne da naučiti kot nečesa, kar obstaja od zunaj, zato jo želimo usvojiti kot samostojen pojav zase – tako se učimo o zgodovini umetnosti, o tem, kaj so ustvarili drugi, lahko pa nastane z globljim poglabljanjem vase, z igro, stikom z našimi nezavednimi in manj zavednimi področji, vsakodnevnim delom, razvojem in krepitvijo sebe kot osebnosti, prevpraševanjem svojih stališč. Zagotovo bi mi kot mlademu človeku na začetku moje poti zelo koristilo slišati nekaj teh in podobnih stvari, tukaj pa je bila moja pot drugačna, a spet so bili diskretni signali, zelo subtilni znaki, strogi učitelji, za kar sem jim danes hvaležna.
Kako bi primerjali razvoj mladih ustvarjalnih krogov na Slovenskem in kako na Hrvaškem? Kje se vam zdi okolje do umetnikov bolj spodbudno oziroma kako se pogled družbe in države do umetnikov spreminja in kakšna je samorefleksija umetnika do njegovega poklica?
V zvezi s tem slabo poznam življenjski kontekst tega vprašanja. Iz izkušenj vem, da so družbe postavljene tako, da je kreativna zavest vedno na neki način omejena – dokler je tisti, ki deluje, ustvarja, živ. Dosti je obsojanja, zaničevanja, jeze, včasih zavisti s strani kolektiva. Druga stvar pa je, ko tak posameznik umre in za seboj pusti delo, ki lahko recimo naredi vtis na družbo. Vendar sta v življenju in delovanju nasprotovanje in oviranje s strani drugih nekaj samoumevnega, če ne še kaj hujšega, in človeška zgodovina pozna najrazličnejše primere. A to se ne odraža nujno na sami ustvarjalnosti, kot je govoril Freud, ampak drži prav nasprotno – nasprotovanje in oviranje delujeta kot dodatni in močni spodbudi ustvarjalnemu impulzu.
Ob dvanajstih izdanih literarnih delih bi lahko rekli, da ste dosegli literarni uspeh. Bi temu lahko pritrdili oziroma kaj vam to pomeni? Se vam zdi, da ste dosegli popolno pisateljsko svobodo ali bi si kdaj kakšno delo vseeno želeli izdati pod psevdonimom?
Pravzaprav mislim, da je letos izšla moja enajsta knjiga. Konec koncev število knjig ni tako pomembno, so pisatelji, ki so izdali manj, pa se literarna zgodovina recimo spominja njihovega dela, ne moremo pa se voditi ali obremenjevati s tako velikimi, zase nepotrebnimi vprašanji. Delamo, kar delamo, dokler smo v tem srečni, dokler nas to izpolnjuje in osrečuje, dokler nas navdaja z občutkom smisla in namena. Nekaj takega v meni vzbuja občutek hvaležnosti, ker nobenega drugega klica ne čutim kot svojega do te mere. Pomembno je, da človek najde svoje mesto in v tem smislu sem uspešen človek, čeprav je ta koncept uspeha danes zelo prisoten in v meni vzbuja odpor in še več, ampak predpostavimo, da je načeloma tako in o vsem drugem ne razmišljam. Sem kot avtorica dosegla popolno svobodo? No, verjetno ne, saj vedno spoznavamo in osvobajamo neke svoje potlačene in nesvobodne dele, vedno se učimo, spoznavamo nove stvari o sebi in se s tem gradimo na novo oziroma kot še bolj svobodni ljudje ali avtorji, s tem pa smo torej bolj zanimivi tudi zase. Delo pod psevdonimom? Nikoli nisem razmišljala o tem, a življenje ponuja različne možnosti, tako da se nikoli ne ve …
Kot zadnji nastopajoči na festivalu so nastopili Janez Ramoveš, Uršula Ramoveš in Fantje z Jazbecove grape. Janez Ramoveš je pesnik, ki živi v Suši v Poljanski dolini in ustvarja v poljanskem narečju. V letih 1987–1989 je bil soustvarjalec in član družbenokritične skupine Ne bom oprala teh krvavih madežev. Uredil je antologijo poljanske naivne poezije Moja velika debela mama. Leta 2005 je nastala skupina Uršula Ramoveš in Fantje z Jazbecove grape, ki poje njegova besedila. Člani zasedbe so Uršula Ramoveš, Janez Ramoveš, Joži Šalej, Metod Benko, Marjan Stanić in Robi Jukić.
Na odru so zazvenele njihove skladbe, obarvane s prvinami šansona, ljudske glasbe, popevke, folka, slovenske kantavtorske tradicije, jazza, disciplin klasične glasbe in še česa. V vmesnih premorih med skladbami je Janez Ramoveš bral svoje pesmi v poljanskem narečju. Bral je haikuju podobne pesmi, drobce iz vsakdanjega življenja na vasi, ki so zaradi njegovega načina branja in narečja pri občinstvu vzbujali veliko smeha in dobre volje.
S tem so se šesta Izrekanja tudi končala in festival se je še eno leto zapovrstjo uspešno iztekel. Festival je za kulturni razvoj Celja zelo pomemben, hkrati pa vpliva tudi na razvoj pesniške umetnosti v Sloveniji nasploh. Priložnost daje mlajšim umetnikom in umetnicam, hkrati pa poudarja drugo plat poezije – v povezavi z glasbo in spremljavo. Ustvarjalci festivala so tudi za prihodnje leto že napovedali pestro festivalsko dogajanje.
Uredila: Anja Grmovšek Drab
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar