Kristian Koželj: »Pomembno je, da kot pesniki prebiramo svoje sopotnice in sopotnike, tudi tiste, katerih poezija nam morda ni intimno blizu.«

Kaj: Izrekanja – celjski pesniški festival
Kdaj: 10.–11. avgust 2022
Kje: Lapidarij pri Osrednji knjižnici Celje

Letos se bo pri lapidariju pri Osrednji knjižnici Celje že šesto leto zapored odvil festival Izrekanja. Mednarodni pesniški festival v Celju ima za sabo že lepo tradicijo, saj se na odru uspešno predstavljajo prvenci in performansi mladih avtorjev, pa tudi že uveljavljenih domačih in tujih umetnikov. Namen festivala je predstaviti poezijo, združeno z glasbo, zato Izrekanja niso tradicionalno branje poezije, ampak povezovanje umetnosti besede, gledališča, glasbe, plesa ter vizualne umetnosti. O samem pomenu festivala sem se podrobneje pogovarjala z umetniškim vodjo projekta Kristianom Koželjem.

Ali cilj festivala, povezovanje poezije z glasbo in povezovanje poezije z mladimi, ostaja enak kot pred šestimi leti? Kakšne intence ste si zadali ob prvi prireditvi festivala leta 2018, ali so se tekom let razvijale po pričakovanjih oziroma kako so se spremenile do letošnjega festivala?

Cilj oziroma razlog za obstoj festivala ostaja enak, takšen, kot ste ga omenili. Gre za njegovo hrbtenico, ki si želi spajati poezijo ne le z glasbo, temveč tudi s performansom, gledališčem, plesom, videom … Vse to smo v letih od začetka festivala že videli. Ideje za razvoj so seveda vedno tukaj, nekaj konceptov je že precej razdelanih, a trenutno še presegajo zmožnosti (predvsem finančne), ki so nam na voljo, morda pa se vendarle nekoč tudi udejanjijo, če ne s sedanjim vodstvom, pa katerim drugim.

V sklopu festivala vsako leto potekajo tudi delavnice za mlade pesnike in pesnice. Vaše pedagoško delo preko mentorstva lahko opazujemo na več različnih področjih, med drugim tudi v gledališču in slam poeziji. Seveda na delavnicah spodbujate mlade, da razvijajo individualni slog in iščejo svoj lastni glas, pa vendar, ali opažate kakšne prepoznavnejše skupne značilnosti v umetnosti novih generacij? Jih zaznamuje določen tok ali skupna občutja, ki reflektirajo današnjo družbo? (Bi si morda drznili poimenovati ta tok oziroma ali ga je sploh mogoče zajeti v eno samo poimenovanje?)

V preteklosti so, tako menim, literarne tokove oziroma še bolje generacije povezovala skupna občutja in strategije upovedovanja. Današnji generaciji mladih so skupna, vsaj v večji meri, občutja, težko pa bi govorili o primerljivih strategijah upovedovanja. Seveda na mlade, pa tudi manj mlade pesnice in pesnike vedno nekoliko vpliva pristop k pesništvu, kot ga vidijo pri svojem mentorju, a še to le delno, v zelo omejenem obsegu. Ključni sta predvsem dve stvari – posameznikov način vrednotenja dražljajev, ki jih sprejema iz okolice, in, tega ne smemo zanemariti, literatura, po kateri posega sam. Zato je pomembno, da kot pesniki prebiramo svoje sopotnice in sopotnike, tudi tiste, katerih poezija nam morda ni intimno blizu. Za mladega človeka, ki svoj pesniški glas šele oblikuje, je to še toliko pomembnejše.

Skupno generaciji mladih, ki so danes na pragu odraslosti, je predvsem to, da v svetu vidijo več pesimističnih potez kot optimističnih in so v tem smislu verjetno prelomna generacija. Težko pa bi rekel, da se na to podobno odzivajo, sploh v svoji poeziji, ki ima silovit razpon – od poglobljenih duhovnih, celo filozofskih analiz, do nefiltriranega revolta. Zelo težko bi torej govoril o enotnem toku, še težje bi ga poimenoval. Morda bi bilo lažje govoriti o posamičnih krožkih.

Kako gledate na problematiko uveljavljanja mladih pesnikov in pesnic na umetniški sceni? Z enim letom zamujenimi odgovori ali sploh neodgovorjenimi prošnjami mladih in nepoznanih avtorjev na založbe je težko vztrajati pri svoji umetnosti. Kaj bi svetovali tistim, ki v javnost šele poskušajo prodreti in si želijo priložnosti objave?

Sam se predvsem sprašujem, zakaj bi morali mladi avtorji čim prej do samostojne književne objave. Fino, če se ponudi priložnost, a vendarle je to prej izjema kot pravilo. Mlade avtorje bi predvsem spodbujal, naj čim bolj mojstrijo svoj pesniški jezik, naj se torej udeležujejo delavnic pri različnih mentorjih. Ponudbe je veliko, večinoma je zelo kvalitetna. Potem naj čim več objavljajo v revijah – sprva šolskih, lokalnih in regionalnih, pozneje je odlična odskočna deska revija Mentor, od letos posebno pozornost mladim namenjamo tudi v reviji Zvon, kjer bdim nad literarnim delom revije. Tudi vaš portal je odlična priložnost za mlade, ki želijo pisati in jih zanima umetnost. Sledijo najprestižnejše revije, kot sta Sodobnost in Literatura. Naj bodo vztrajni s pošiljanjem prispevkov in naj morebitnih zavrnitev ne jemljejo kot poraz, temveč motivacijo za še več mojstrenja. Samostojna knjiga je mamutski projekt, ki izčrpa tudi starejše in bolj izkušene pesnice in pesnike. Kar nekaj mladih, ki so (pre?)hitro prišli do knjige, zelo dolgo ali celo nikoli več ni sproduciralo ničesar omembe vrednega. Pesništvo, literatura, umetnost so tek na dolge proge. Pelé je nekoč rekel, da ga je od drugih nogometašev ločilo to, da je vsako prvino igre, vsak gib, preigravanje ponovil deset tisočkrat … To je meja, ki loči mojstra od vajenca. In nobena genialnost ne more nadomestiti vložka dela in potrpežljivosti.

Pri delavnicah se ukvarjate tudi z vrednotenjem lirskih in proznih besedil. Kako se lahko izognemo pripisovanju genialnosti umetniškemu besedilu samo zaradi imena in priimka avtorja in kako prepoznamo resnično dobro pesem tudi še neznanega avtorja? (Sprašujem vas torej po večni temi, večnem vprašanju: kaj je umetnost?)

V luči prejšnjega odgovora ne verjamem v avtoriteto ali famo imena in priimka avtorja. Vsaj ne pri tistih, ki so še živi. Ne gre za dobra imena, temveč dobre pesmi. Vsako pesem posebej. Nekoliko sem že stara lajna, a še vedno menim, da Batailleva opredelitev poezije kot oblike erotizma, sile, ki nas prestavi iz profane v presežno izkušnjo bivanja, najbolje zajame bistvo razločevanja med slabo in dobro pesmijo oziroma med pesmijo in nepesmijo. Če ima pesem pred mano to moč, da mi spodnese tla pod nogami in za nekaj trenutkov podvomim v veljavo vsega, kar vem, potem je to v mojih očeh dobra pesem in podpis pod njo ne igra niti najmanjše vloge.

Kako pomembno je vzpodbudno okolje za mlade umetnike in kako to vpliva na kulturo mesta Celje, kjer izvajate pedagoške programe? Ali pri mlajših generacijah opazite težnjo po individualnosti ali sodelovanje, podporo, vzpodbujanje in premišljevanje o poetoloških temah, celo nastajanje skupin, ki bi usmerjale tok poezije v prihodnjih letih?

Vprašanje je izjemno kompleksno … Vzpodbudno okolje je pomembno za vsakega mladega človeka z aspiracijami po boljšem. Celje je bilo do sedaj v tem oziru izjemno spodbudno okolje predvsem po zaslugi Gregorja Deleje, ki je kot ravnatelj Gimnazije Celje-Center umeril skalo, s katero merimo spodbudnost okolja za mlade, tako visoko, da jo bo težko doseči. Verjamem pa, da se bo z njegovo selitvijo na odgovorno mesto v občinski upravi to vzdušje razširilo na vse mesto. Čeprav smo Slovenci mahnjeni na takojšnje učinke dela, na storilnost in zato ne prenašamo umetnosti, ima lahko ta v svoji subtilnosti, počasnem tempu in nevsiljivosti mnogo večji učinek na etičnost in občutek blaginje v neki skupnosti, kot si je mogoče zamisliti.

Vesel sem, ker so prihajajoče generacije mladih pesnic in pesnikov, kritičark in kritikov drzne in močne. Prej sem že omenil krožke – skupine prav teh mladih, ki jih družijo sorodne ideje in vrednote in ki premorejo nekaj zavidljivih mladih umov, ki si drznejo zamišljati svet onkraj oportunizma in stališč, ki so trenutno večna. Zanje si želim in verjemem, da bodo oblikovali ne le tok poezije, ampak tudi družbe prihodnosti.

Bi se strinjali s pred leti dano izjavo dr. Darje Pavlič, da bi »vračanju prvoosebne izpovedi v sodobni liriki utegnila botrovati tudi ideologija neoliberalizma«?

Neoliberalizem ima seveda moč, da si podredi posameznike in njihove ideje ter jih razobliči v konzumeristično množico – ironično to počne celo s tistimi, ki se domnevno borijo proti neoliberalizmu. Potrebujemo individualne, osebne glasove, njihove edinstvene zgodbe in govorico. Solidarnost lahko obstaja le med razmišljujočimi, čutečimi, izoblikovanimi in resnično svobodnimi posamezniki. Vpijoče množice niso osnovane na solidarnosti, temveč ravno nasprotno – na egoizmu. Zato se z izjavo dr. Pavlič iskreno in povsem strinjam.

Česa se na letošnjem festivalu Izrekanja najbolj veselite oziroma v kaj je bilo treba vložiti največ truda? Dobijo bralci Koridorja morda tudi kakšno napoved o poteku festivala naslednje leto?

Kadarkoli sem mesece vnaprej javno napovedoval program Izrekanj, se je nekaj katastrofalno sfižilo, zato se artikulacijam konkretnih idej, čeprav so nekatere že zelo žive, raje v širokem loku ognem.

Izrekanja – če bo Celje še izkazovalo interes zanje – bodo naslednje leto med 8. in 10. avgustom, torej se vračamo na tridnevni format. Hrbtenica festivala je, kot rečeno, jasno začrtana, morebitne novosti pa odvisne od finančnih bogov. Pa tudi če jih ne bo – resnično bogastvo tega festivala niso njegovi koncepti, temveč ljudje. In ti bodo, v to sem prepričan, izjemni tako v svojih umetniških kot človeških širjavah.

Uredili: Anja Grmovšek Drab in Rina Pleteršek
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar